Bovec Trek Race 2010

Četrti treking letos. Že!

Ali pa če bi rekel šele! Hitro pridejo in hitro gredo, pa čeprav se vedno trudim, da bi čimdlje trajalo...

Tokrat Helena ni šla z mano, sem bil kar malo žalosten, nekako to potem ni to, z njo se je tako fino poditi čez hribe, grape, gozdove in doline. Vendar pa jo je malo zdelala bolezen in ni in ni še ta prava. In glede na to, kako je potem bilo na trekingu, je res morda bolje, da se je tokrat odpovedala norenju po hudi vročini. Je pa vsaj Tamauček prišel na svoj račun in je imel končno mamo čisto zase. Kar je seveda zelo dobro izkoristil, lump mali.

Z Markom sva krenila iz Krtine že precej zgodaj, 5:20, samo, da bodo potem priprave lepo počasi, brez kakšnega hitenja in norenja in pozabljanja milijon stvari. Čez Predel sva bila v Bovcu kar nekaj pred osmo, se pozna, da zjutraj ni prav veliko prometa. Še dobro!

Marko je že prej malo nakazoval, da bi rad odbrzel naprej, saj tokrat proga res ni bila orientacijsko zahtevna, imela pa je veliko višincev, kar je kakor pesem zanj, zato sem res malo upal, da se bo končno res strgal z verige in šel v boj. Vedno se mi zdi, da sem mu kot kakšna železna krogla okrog noge, ki ga ne spusti naprej, po drugi strani sem mu pa itak že milijonkrat rekel, naj gre že enkrat - hudiča - naprej!

Mateja je potem s pridružitvijo najini dvojki naredila trojno dobro delo: 1) šla je na ultro in če bi ostala na pohodniški bi ji bilo še danes žal, 2) Marko je "lahko" - končno - odbrzel naprej, kar najbrž ne bi naredil, če bi bil jaz potem "sam", 3) jaz sem pa imel dobro družbo, ne? Trikratni zadetek v polno torej! To se pa ne zgodi vsak dan...

Marko se je sicer nekaj obotavljal od začetka, sem videl, da ga kar nosi in je pravzaprav brezveze zgubil dobrih petnajst, dvajset minut. Pa je le končno odbrzel naprej. No, saj ga niti nisem videl, v tisti presneti vročini na začetku sem jo drobil proti vrhu Goričice počasi, počasi. Strmo je bilo kot pri norcih, vročina pa taka, da je kar teklo od mene. Če bi se dalo, bi moral imet cucelj za vodo kar naprej v ustih, pa se ni dalo... sem moral dihat. Na glas dihat.

Ampak vseeno sva bila z Matejo na Goričici presneto hitro. Če takole malo zračunam... šeststo višinskih metrov na uro! Zame več kot lepo, sploh glede na to, da par let nazaj niti o skupnih šeststo metrih nisem mogel govorit. Ah!

O, moram kako reč o orientaciji, ki je bila tokrat zelo zanimiva. No, pravzaprav orientacije tukaj sploh ne bi potreboval, vse je namreč šlo lepo po poteh, nikjer prav nič zapletenega. Se pa seveda lahko vsega boga zgodi, mimogrede. Nekateri so to izkusili, nekateri pa ne, na srečo! Vendar je bilo tako... hm, saj ne vem, če bi sploh priznal... ah... No. Takole: od Goričice je bilo treba iti še naprej, potem pa strmo dol in potem spet naprej do druge KT. Nič posebnega, le označeno ni bilo nič. Problem je bil, da sem jaz mislil, da greva z Matejo nekje po čisto drugi poti. Seveda se potem ni nič ujemalo - ne GPS, ne smer, ne pot, ne... nič! Popolnoma jasno, kajne? Ampak sva jo kar mahala naprej, v stilu, bova že nekam prišla... Ojej, če zdajle pomislim, kam vse bi lahko prišla, jej, jej! Resnici na ljubo moram povedat, da sem svojo zmoto pogruntal šele doma, ob ogledu karte! Kaj sem pa tam na terenu mislil, pa nimam niti najmanjšega pojma! Popolna zmeda, odklop! Gledal GPS (s karto!) in karto, pa nič! Kakor je videti nisem imel pojma niti kje sem bil, niti kam grem. Mateja, še dobro, da se nama je nekako izšlo in da imajo tudi kekci, ki ne znajo gledat na karto, včasih res srečo!

No, čisto malo sva le zavila s poti. Za poskušino sva si šla ogledat rove, jarke in utrdbe. Kar nekaj jih je tukajle!

Potem sva srečala ostale punce s pohodniške in sva se jih nato kolikor toliko držala do KT3, se vsaj nisem mogel zgubit...

S KT1 je bilo namreč 500m spusta, potem pa spet +400m do KT3. Sreča, da je bilo po gozdu, vročina ni nič popuščala. Sem pa kar moral dolit vodo, liter in pol jo je že šlo, pa smo komaj na KT3!

Razgledi enkratni, bovška kotlina

pred nama pa se bodo počasi začele skale in dolga, dolga dolina proti Prevali in še +1000 višincev do najvišje točke poti! Vse lepo po soncu!

A sreča je v dolinici potem majčkeno pihalo, pa tudi občutek vročine je z višino nekako pojenjal. Najbrž pa je sonce prav isto žgalo, le čutiti ga ni bilo toliko.

Pa tudi sneg je pomagal. Sneg, zaradi katerega sem se tako sekiral - ker se pač vedno sekiram, že najdem kaj, zaradi česar se lahko - se potem ni izkazal za zlobnega, trdega in hudo napornega. Se je raje izkazal za mokrega, mrzlega in udirajočega. Še dobro, ko pa kar naprej sanjam kake zdrse in podobne neumnosti... Ufff.

Potem sva hodila čez tisto dolgo dolino, hodila in hodila, nikjer konca...

prekasno je bilo, to pa je treba priznat! Me je skrbelo, da... ah, dej no mir!

Končno se je tudi dolina odprla proti koncu in zagledala sva Prevalo!

Čeprav se ponavadi ne opravičujem zaradi fotk, so pač takšne kakršne so, pravzaprav mi je vseeno, ker so dokumentarnega značaja, pa moram tule omenit, da niti pri eni fotki nisem videl, kaj in kako slikam. V tem soncu je bil moj telefon popolnoma neuporaben, nanj sem se zanašal le po zvokih in tistem, kar sem si zapomnil. Na koncu mi je uspelo slikati kar zadovoljivo število slik, neverjetno!

No, tista mala pikica je hitro zrasla v veliko vlečnico in Prevala je bila tukaj!

Pogled še na italijansko stran, kjer imajo še kar nekaj snega...

midva pa jo mahneva kar direktno gor, do najvišje točke naše poti!

Po smučarski progi je šlo kar dobro, niti ne prestrmo, kar pomeni, da me ni preveč ...skrbelo...

Je pa točno tukajle zazvonil telefon in takoj, ko se je oglasil Marko, sem vedel! Pa ne, da si že dol??? O, ja! Midva pa niti gor še ne! Ah...

Pa je bilo vseeno prelepo, da bi se sekiral in da si ne bi vzel časa za kako fotko, dve. Pogled na kaninsko smučišče in Dom Petra Skalarja v ozadju.

Sem moral pa naredit še eno avto fotko, jasno! Najvišje, 2298m nad morjem!

Tole je pa karta tegale območja, madonca smo šli visoko!

Potem pa je Mateja oživela in ni bilo več časa ne za slikanje, ne za ustavljanje, ne za... skratka nič. Sem se moral kar presneto dobro potrudit, da me ni čakala preveč. Ker čakati pa me je kar naprej morala, sem se kar nekaj vlekel.

Jej, tisti spust... mi kar ni šel. Najprej sneg, kjer je sicer letelo, a mi je noge kar metalo sem in tja in me je zato seveda začenjalo bolet na vseh mogočih koncih, kjer me nikoli ne boli. V čistem, globokem snegu je bilo še kar v redu, a je bil že dobro zgonjen od vseh ostalih, med luknjami pa je bilo kar malo težje manevrirat.

Ali pa je bilo kaj drugega, kaj pa vem. Dejsto je, da mi najprej niti sneg ni odgovarjal, kaj šele potem tisti zoprn grušč, ki je drsel še bolj kot sneg. In to v nizkih, premočenih copatih, v katerih se ti je zdelo, da imaš na nogi karton. Bljak, ni in ni šlo. Morda pa tudi prav zaradi tega, ker se nikakor nisem znal spustit in sem kar naprej pravzaprav preveč bremzal in se kar naprej bal, da bom odletel.

Dokler seveda nisem. Odletel. Pravzaprav nisem tako spektakularno odletel, ampak sem se samo zložil. Puf! Cepec sem se šel lovit na roko, kar sem si že dostikrat rekel, da ne smem. V mojih letih roka ne bo več držala... bolje rit kot roka!

K sreči hujšega ni, čeprav me je - povsem jasno, kajne? - skrbelo do dol ali si nisem kaj polomil...

Ah, spet sem pogrnil, arrrrrrgggghhhhhhh! Ma, ja, jezen sem!

Spusta se je na koncu nabrallo za kar 1900 višinskih metrov, kar je... huh... veliko! Na koncu smo štirje skupaj hodili, nam potem vsaj dolgčas ni bilo, smo kar naprej klepetali.

Po cesti in poti naprej je bila potem milina, samo da smo šli ven s tistega smotano drsečega drobirskega grušča!

Jah in potem smo bili kar naenkrat dol! Smo še malo potekli, v lahnem drncu do cilja, da bi prišli pod osmimi urami.

Marko po slabih treh urah čakanja (brez ključa od avta) še ni povsem obupal. Še dobro!

Super! Juhej! Jupi! Ulala! Navdušenje je potem raslo iz minute v minuto, kako da ne!

Na koncu smo ostali le še mi trije in se še kar nekaj časa pogovarjali in obujali spomine. Super je bilo!

Organizatorjem gre seveda vsa zahvala, organizirano je bilo res enkratno! Žive kontrolne točke s hrano in vodo tudi na najvišjih točkah, kamor so morali priti peš! Tega ne doživiš nikjer! V vsakem trenutku so vedeli kje smo, kako smo in zakaj smo, enkratno, res! Tako lepo še nikjer niso skrbeli za nas. Upam le, da se nerodnost s pobiranjem KT čimbolje razreši, nisem si namreč mogel kaj, da ne bi stegnil jezika... Dokler imamo vsi iste možnosti, je vse ok in se ne bom pritoževal, ne maram pa, da so nekateri nad vsemi ostalimi. Saj smo - hudiča - le ljubiteljski pohodniki, držimo se Pravil ali pa pojdimo po svoje!

To je torej to: 24.49km, 7:56, 2571 višinskih metrov! Enkratno, le v superlativih bi lahko govoril.

Ostane le še par nerešenih zadev - morda celo malce misterioznih - od kje neki bel, ostro odrezan madež sredi opečenih meč?

Druga noga je še hujša! Malce opečena, malce ne, kakor se ji je zdelo! Ne moreš verjet... zaenkrat delimo mnenje, da sem se (pre)slabo namazal po nogah, preden sem šel. Boljše ideje nimam(o).

Druga pa je tale - lepota in spomin na strahoto naenkrat:

Sva se kar parkrat ustavila in občudovala visočino naših gora, Mangrt, Jalovec, veličastnost Loške stene! In se pošteno zamislila nad divjanjem Koritnice v tistih hudih časih.

Vse imamo na tem našem svetu in to naenkrat! Nepredstavljive lepote in hkrati povsem nepredstavljive grozote.

SLED.