Ortodont

Ortodont za tamaučka v petek mi je že veliko prej delal skrbi.

Tole naše zdravstvo je globoko v riti, pač odraz našega načina razmišljanja in stanja duha. Nič ne-pričakovanega torej ali čudnega. Vsak se bori na svoj način in za svoj račun, kakor mu pač uspe.

Čakalne dobe so za ortodonte namreč nekaj (skoraj bi napisal groznega, pa je to zgleda vsem čisto nekaj normalnega) normalnega. Od štiri do sedem let. Bi tamaučke naročili že takrat, ko so v trebuhu (kot za v vrtec, zobozdravnika, itd.) pa se na žalost ne da.

Najprej ti mora zobozdravnik napisat "nujno", na napotnico, potem se lahko sploh nameniš proti ortodontu.

No, to smo imeli, torej le pogumno!

Pri našem najbližjem ortodontu se naroča enkrat mesečno. Tisti dan imaš na voljo eno uro in to je to. Če se ti uspe naročit, se ti, drugače pa lahko greš kamorkoli pač želiš. Ej, ljudje hodijo po celi državi po teh ortodontih! Saj kar ne moreš verjet...

Ves uspeh je torej le v tem - uspeti se naročiti. To je ključna zadeva od katere je vse odvisno.

Po vseh prebranih forumih in kaj jaz vem čem, pa to uspe le maloštevilnim. Še posebno zdaj, septembra, ko čez poletje sploh niso naročali! Pričakovati je, da bo pol naših krajev zdrlo k ortodontu, na voljo pa je le par mest. Čez štiri leta, seveda.

Zaradi vsega tega je bilo mene seveda pošteno strah. In zato smo doma pripravili posebno taktiko, da bi nam dvignili možnosti uspeha. No, taktika ni nič kaj posebnega, vse je skrito v pregovoru kdor prej pride, prej melje.

Pa sva šla s Tamaučkom iz šole že ob 11h. Za vsak slučaj.

Oboroživa se s knjigami, igricami in vsem, kar bi lahko odganjalo dolgčas. Čakanje bo dolgo in kdo ve, če sploh uspešno.

Nato se je vse skupaj odvilo presneto hitro:

11:20 sva pri ortodontu. Prva, whoa, ne moreš verjet! 11:22 pride že naslednja mamica z otrokom. 11:24 se odprejo vrata in "naslednji!" Opa. 11:29, ja res je nujno, naročena sta že čez dve leti! 11:31 stopiva ven iz ordinacije.

Zunaj čaka vsaj deset ljudi. Čutiti je napetost, glasovi so že povišani, gneča direktno pred vrati pa že nakazuje, da bo še vroče. Skoraj sigurno ne bodo vsi sprejeti.

Vse je uspelo v dobrih desetih minutah! Vse. Naročena sva, čakalno dobo sva zmanjšala za dve leti, skratka... vse skupaj je uspelo!

Glede na vse peripetije, ki smo jih imeli s popolnoma nesposobno ortodontkinjo za našega tavelikega, ki bi ji nekdo sploh moral prepovedat opravljat poklic, tole kaže mnogo bolje. Zdravnica in sestra pri vseh teh ljudeh sta še vedno prijazni, ustrežljivi in veseli. Naj le ostane tako!

Pred očmi se mi je bliskalo potem še kar par ur. Spat pa sem šel z občutkom izpolnjenega dneva in zadovoljen kot le kaj.

Čeprav ne bi smel biti. Igral sem igro, ki so mi jo vsilili drugi in ki se je sploh ne bi smel iti. Delal sem pametnejšega od drugih in sem že v začetku povečeval svoje možnosti na račun drugih. Temu bi v bolje organiziranih družbah lahko lepo rekli goljufanje. Pri nas je to pravilo igre, ki se ga spodbuja v vseh plasteh družbe.

In, ja, kakor se mi je v petek zdelo super, tako imam danes slabo vest. Morda pa so drugi otroci, ki bi bolje zaslužili to mesto? Ah, milijon vprašanj se zdaj mota po glavi in jezen sem, da sem se vpletel v te umazane igre našega zdravstva. Kako ne bi hotel svojega otroka dobro spraviti skozi, kako naj ne bi postopal, kakor pač sem? Se to sploh da? Bi se odpovedal ortodontu za lastnega otroka le zaradi svojih pogledov na svet?

Ah, jajca. Prav nič boljši nisem od vseh ostalih, ki se povsod okoli mene rinejo preko vrste, prav nič! Kriv sem, da se kar kadi.

Na enega zmagovalca pride veliko več poražencev.