Zadnje čase me Helena vedno prehiti. Kar pomeni, da se moram potem jaz trudit, da ne napišem podobno ali pa celo ne uporabim enakih fotografij!
Čeprav se ne trudim. In tudi iste fotke velikokrat objavim. Kaj čmo.
S Krti smo se zadnjič odpravili na Donačko goro. Še pred par leti sploh nisem vedel, kje se to sploh nahaja... Evo, zdaj pa smo jo prehodili podolgem in počez.
Skoraj pričetek in zaključek smo imeli v dolini Winettu. Še zdaj ne vem ali ima to kaj veze z Winnetoujem, mogoče ja, mogoče ne. Nekaj slik z indijanci je res notri, pravijo, da so tu naokoli snemali film, a potem bi vsaj prav napisali, kajne? Nisem se pa toliko zbrihtal, da bi bolj podrobno vprašal lastnika. Heh, skrivnost me bo torej peklila še dolgo časa!
Je pa luštno urejeno, najbrž je poleti tule res naval! Prostora dovolj, pa še ribe si lahko naloviš...
Potem smo pa kar krenili proti Rudijevem domu, tja smo se namenili od Stare Grabe, slabo urico smo potrebovali do doma.
Pohod je bil organiziran za več različnih tipov ljudi. Od tistih, ki radi malo več hodijo, do tistih, ki sploh neradi hodijo. Zato sva se midva s Heleno kar malo bala, da bomo premalo hodili in da se otroci ne bodo nič zmatrali. Kar pa seveda ne smemo pustit! Tokrat sem tudi skrbi potisnil v drug plan in smo se seveda odločili za tisto malo daljšo, plezalno pot. Otroka seveda nista hotela nič slišati o lažji poti, "greva na plezalno!" sta tulila. Pa smo šli.
Enih deset nas je šlo po ta dolgi, ki smo se pri vsaki tabli čudili napisani nadmorski višini. Skoraj povsod je namreč falila za vsaj petdeset metrov. Zgleda se v tistih krajih ne počutijo dobro, če niso vsaj na 650m... Povsod namreč piše, da je Dom na višini 592m, pa tudi GPS je kazal toliko. Od kje torej šestdeset metrov razlike, ne bi vedel, še ena skrivnost torej!
Je bilo pa lepo za hodit, sam bukov gozd, ki je celo označen kot pragozd in zaščiten. Super!
No, vsega skupaj ni prav veliko, kar naenkrat si že pri zajli, zadeva niti ni tako nedolžna. No, težka tudi ni, je pa seveda potrebna previdnost.
Zanimivo je, da lezem Tamaučku direktno za ritjo in me je zanj presneto strah, pri Flori pa - skoraj - nič. Punci zaupam, pa čeprav ne vem čisto dobro zakaj... ji pa zaupam, da bo njen korak trden in da se bo dobro držala.
Vzhodni vrh je prav super, ni pa prav veliko prostora na njem! Še posebej, če se vsi nastavljajo in sončijo in...
Potem pa še dvajset minut zoprne (če imaš otroke s seboj in preveč paziš na njih) prečnice ob res ostrem grebenu in si še na zahodnem vrhu!
Še gasilska, jasno:
pa smo že pri Rudiju nazaj v koči. Tokrat malo daljši postanek, tudi za pivce in slikanja je bil čas!
Ker ni bil nihče prav zmatran, smo potem kar peš krenili proti našemu koncu - dolini Winettu. Sicer je tam nekje pisalo 2:40 ampak se noben ni prav veliko sekiral. Čudno.
Smo pa potem kar dobro hodili. Čez hribčke in dolinice Haloz,
mimo zanimivih in občudovanja vrednih sodov,
preko metrov listja, ki je bilo tudi čez kolena, otroci in pa tudi nekateri starejši pa so se z veseljem metali noter in se povsem skrili! Uau, toliko listja pa že dolgo ne!
in mimo zidanic, ki imajo kaj ponudit:
čeprav tegale pa raje nismo poskusili. Smo raje ostali na - dobrem - vinu!
Donačka se nam je kar odmikala in odmikala in vedno dlje je bila, mi pa nismo imeli pojma, kje smo. Otroci pa so postajali že malce nestrpni in zmatrani, nič kaj dosti se ni dogajalo.
Pa smo le prišli do avtobusa, večina se je odpeljala do doline, ta najbolj žilavi pa se nismo dali! Če gremo peš, gremo peš!
Se je izkazalo, da otroci niso bili prav veliko zmatrani, sta se takoj zaprašila na:
in skakala do teme!
Potem smo pa jedli in rajali in jedli in rajali in tako naprej!
Za Krte prav nenavadno, ampak domov smo se - ko smo v blitzu zavzeli in okupirali še nek bife na poti - priklatili šele v poznih nočnih urah. In prav nihče se ni pritoževal!
Smo se pa ta dan kar dobro nahodili, najina skrb je bila povsem odveč. Šest ur hoje, z ustavljanji seveda, 17,5 kilometrov in 880 višincev niti ni mačji kašelj. Otroka sta zmogla brez najmanjšega problema. No, ene par km manj a še vedno lep kos poti!
Jah, no. Če pogledam... saj se imamo vedno prav luštno!
Vpiši se