Res, tegale pohoda sem se presneto veselil in komaj sem čakal, da bo sobota zjutraj! Sobota zjutraj, ko smo Krti krenili na svoj decemberski pohod iz Krtine na Veliko Planino!
Ja, kar peš in to čisto na vrh!
Še vreme se nas je usmililo in naredilo vikend tak, da bi si ga že težko želeli! Tistih minus sedem stopinj nam je reševalo kožo oziroma suhe noge. Ravno toliko, da je bilo pomrznjeno in da nismo plavali v kakšnem blatu ali pa potem gazili kot nori.
Ok, vreme se je torej oddolžilo za vse leto, ko smo večino pohodov s Krti naredili v dežju ali pa vsaj na robu dežja... Naj mu bo, mu tokrat oprostimo.
Priprave na ta pohod so bile težke in dolgotrajne, najprej trasiranje, potem ogled koče, v petek sta Marko in Janez gor nesla še vso pijačo in jedačo, v soboto pa - končno! - težko pričakovani pohod! In vsaka priprava je bila štorija zase...
Letos smo manj zamujali kot lani, le 11 minut čez sedmo, dogovorjeno uro, smo že zapuščali Krtino!
Vsi skupaj smo se zbrali pri hoferju, kjer so vratarji končno lahko izpolnili svoje poslanstvo in nam niso pustili čez pet metrov hoferjevega ozemlja. Upam, da dobijo kako nagrado za vestno opravljeno službo...
Evo nas, prva skupna slika, vsi nasmejani, vseh deset! Smo pa kar dobro oblečeni, ja, je bil kar mraz!
Nadaljevali smo prek mokrišč do Rove, tu nam je dobro pomagala pomrznjena zemlja, drugače bi se izgubili v kakšnem blatu! Že tako je bila pot polna presenečenj in zapletenih in nevarnih prehodov!
Kozolce smo lani prav hudo potrebovali, ko je pa snežilo, pri vsakem smo se malo pogreli - bolj od znotraj. Se pa tudi letos nismo hoteli izneveriti tradiciji, zato smo bili zopet zelo veseli kozolcev! Tale, tik pred Rovo, je bil prvi.
Potem pa smo hodili in hodili, mimo Kolovca smo se zapodili v prvi hrib, počasi se je začel kazati sonček, postajalo je manj mraz. Mimo turistične kmetije Čeh in nato po kolovozih do ceste, kjer smo se zadnjič pri trasiranju s tamaučkoma izgubljali. Tokrat se seveda nismo, kar naenkrat smo bili že čez cesto in na vrhu - prvega - hriba. Tokrat smo si kozolec le predstavljali, človem pač mora imeti malce domišljije, pomaga!
Čez hrib in dol po precejšnji strmini direktno v Vrhpolje ter čez na travnik do klopce, kjer smo že zadnjič občudovali razgled. Sonček je tukaj že prav dobro žgal, mi pa smo imeli prvo večjo pavzo, sendviči in to...
Seveda po cesti ne gre, zato smo se zapodili čez hribček v Sotesko po precej zapletenih poteh in se nato začeli vzpenjati proti Hribu nad Kamnikom. Še sreča, da sem pot našel iz prve, pri trasiranju tega nismo prehodili, domačini, ki smo jih spraševali, niso imeli pojma, zato sem se le iz karte poskušal naučiti, vedel sem edino to, da moramo priti do klopce!
No, ne bi se preveč hvalil - malo pa že! - ampak prišli smo direkt na klopco. Priznam, da se mi je odvalil en manjši kamen od srca. Nihče mi ne bi odpustil, če bi se kje tam zgubljali, pa kvalitetno izgubljanje gor ali dol!
Sledilo je nekaj asfalta do zaselka Poreber, tam naprej do Gozda pa vodi kar dobra makadamska cesta. Pa sem le vprašal nekega pohodnika, ki se je skušal prav potihoma pretihotapiti mimo nas, koliko je kaj poti počez na Gozd. In mi odgovori: "Če je kakšna pot kle gor? Seveda, ene sedemdeset!"
Hm, potem smo razglabljali kaj neki to pomeni? Človek ni rekel pet, sto ali preprosto: veliko, ne! Rekel je sedemdeset. Od kje mu ta številka, je to neka posebna številka ali pa je res poti natanko sedemdeset? Potem smo označevali poti - ki jih je res veliko - v stilu: evo, pot številka 13, tamle se razcepi v 13A, 13B pa gre malo bolj levo čez kucelj, za tisto grapo pa se spet združita v 13... in tako naprej. Ne, dolgčas nam ni bilo.
Smo jo pa raje mahnili kar po cesti, čeprav naredi kar precejšen ovinek. Bogve kje se izgubimo, če jih je pa sedemdeset!
Vasica Gozd, ki je bila precej uničena, ko se je nadnjo spustil Tornado 13.7.2008, leži na kar veliki planoti, smo bili kar malo presenečeni, da je to tako veliko! Evo, tukajle sigurno Radotu razlagam nekaj silno pomembnega in pametnega:
Sreča, da smo potko za dol s planote zadnjič našli! Bistvo je, da moraš prit prav do hišne številke 1!
Potem je pa le še stvar kapelice in strme poti navzdol! Kar je malce zoprno, ker veš, da boš moral na drugi strani spet rintat v hrib. In to sploh ne malo...
Če je že Primož takole nad tabo, ejej...
Še malo ceste, drugače se na žalost ne da, a končno smo v Krivčevem, kjer se je nekdo fino zmotil, kar sicer ni problem, ne vem pa zakaj table ne zamenjajo...
Zdajle ko gledam tole skupinsko... ja, smo bili že malo zmatrani... a, neeeee, samo lačni! Tole kosilo v gostilni Logar smo komaj čakali!
Pridružila sta se nam še Darja in Tamauček, ki sta po kosilu pobrala še Heleno, da so vsi trije odšli z gondolo na vrh v kočo - da bomo pohodniki imeli že toplo in da bomo že imeli pripravljeno večerjo!
Verjamem, da ji ni bilo lahko in da bi najraje hodila še naprej z nami, zato smo ji lahko vsi hvaležni, da se je žrtvovala za nas!
V gostilni se nismo prav nič obirali, vsega skupaj nam je vzelo eno uro, nas je malo že preganjalo, tako pač je, če se spraviš na najdaljši pohod ob najkrajšem dnevu...
Zato smo jo kar urno ubrali mimo Jurčka, po tisti presneti začetni strmini. A je šlo še kar dobro, vsaj meni, kar naenkrat smo bili že na Podkrajniku, kjer smo čakali na ostale in se greli kot martinčki!
Naslednji postanek - Jarški dom!
Gor na Planini je kar fino pihalo, a vsaj snega ni nosilo naokrog. Smo pa prišli skoraj zadnji hip, ravno je šel sonček dol!
No, tukaj pa smo že bili na svojem terenu, megla se ni obetala, zato se nam kar naenkrat ni več nikamor mudilo! Kot da bi bili že na koncu... kar smo glede na prehojeno pot skoraj res že bili! Zato smo si tudi malo več privoščili:
Jah, tole zgoraj so današnji samocezurirajoči se fotoaparati, ki meglijo sliko v odvisnosti od števila pivskih flaš na mizi. Dobra funkcija tole, zadnji krik tehnologije!
Toliko časa se pa tudi nismo zadržali, no! Ne imet grdih misli! Ampak vseeno smo pa morali zadnji kos naredit v temi. Midva z Radotom sva bila že navajena, da nič ne vidiva, pravzaprav je bila tema mnogo boljša kot megla... Tema je pač zelo redko čisto črna, pa še lučke so dobra stvar.
Tokrat smo zaupali Marku, da nas je po spodnji poti odpeljal okrog in direktno do koče! Jaz bi moral it čez vrh, drugače bi se med tistimi istimi kočicami takoj izgubil...
In tako kar naenkrat... mi lačni... pred nami pa cela šteka klobas!!! Aleluja! Tole pa je pasalo!
Potem smo pa razpravljali o pohodu, se veselili, žurali - eni več, drugi manj - se zabavali in bogve kaj še vse počeli. Luštno je bilo, res! Še dobro tudi, da se nam dva nista sredi noči izgubila! Sta pa vsaj pregledala vse ostale koče, če je kdo noter!
Te koče so skrajno luštne - polovico časa te zebe, polovico časa pa je prevroče! Pravzaprav bi moral nehat kurit, ko te še malce zebe, ampak kje je takšen junak?!
Naslednje jutro je bil en tak prekrasen dan, ki pa se je že ob devetih začel kisat, a smo jo vseeno mahnili na manjši sprehod. Vsaj do vrha je bilo treba prit!
Še skupinska vseh norcev, ki se ne dajo!
raziskovanje bivših jezer (še dobro, da ne zdajšnjih!):
pa smo šli pogledat še malo Zeleni rob. Zanimivo, da ta dan ni bilo kakšnega velikega navdušenja nad gostilno...Prejšnji dan nas je vleklo prav v vsako...
A dan je sredi decembra kratek, nekatere pa je čakala še dolga pot do Stahovice, še dol je treba prit! Zato smo se morali kar poslovit, čeprav se je vreme spet ravno naredilo!
No, nekateri smo šli peš, drugi pa raje takole...
Dol se je potem petorici mandeljcev potem vleklo in vleklo, a na Primožu nam je vseeno spet zapasalo pivce. Da smo malce lažje naredili še tisti zadnji spust!
Končno! Dolga je bila, dolga! A neverjetno luštna! Kar še bi šel. Čez kak dan, dva...
Do vrha smo potrebovali 8:45 hoje za dobrih 30km in skoraj 2000 višinskih metrov. S kosilom na Krivčevem in postankom na Jarškem pa natanko 11h. Prav nič naporno, zanimivo.
Jap, decemberski pohodi so super!!! Me prav zanima kam nas bo zaneslo naslednje leto!
Vse podatke pa sem zbral tukaj.
Vpiši se