Bil sem resnično zaskrbljen, vreme namreč ni prav nič dobrega obetalo.
A ne more bit lepo celo leto 22 stopinj in mir? Zakaj neki sploh sneg, mraz in podobne neprilike?! Arghhhh.
Ampak Helena se ni dala čisto nič motit, bolj ko sem zaskrbljeno zvečer pogledoval ven, bolj je govorila: "seveda greva!"
Povsem jasno je, da sva potem morala tudi res it. Odločene ženske ne moreš premaknit, najbrž bi šla tudi brez mene, ampak to pa ne gre... da se bo sama zabavala? Japajade. Se greva po snegu valjat kar oba!
Najprej smo morali parkirišče v Tacnu zvozit, kar pa sreča pri tem lahkem pršiču ni bil noben problem. Nato pa se hitro zrihtat!
Oblečen kot za na fronto, nikoli ne veš, kaj te čaka! No, nekateri tega ne jemljejo tako skrajno resno kot jaz, nič kaj drugače se ne oblečejo kot na kakšnem teku - superge, pajkice, mogoče edino še dodatno kapo in to je to... No, jaz mraza ne pustim noter, k meni, ne, ne, ne.
Potem je pa že bil čas, da se skoraj petdeset udeležencev zapodi v sneg!
In smo se. Eni hitreje, drugi počasneje, na mostu pri Mednem sva bila že prepričljivo zadnja, ta prvi so najbrž že pobirali KT 1, dan je bil še vedno siv, nekaj je snežilo in vse me je bolelo.
Dobil sem Radotov sindrom in so mi tista prva dva kilometra goleni odpad(a)le. Oooooo, kako je to zoprno... Najbrž sem samo preveč vezalke zategnil, ampak ustavit se pa nisem hotel, potem bi sploh vse zgubila spred nosu. Oh, odločitve, odločitve!
KT1 je bila bolj zaradi ceste, do dvojke pa je bilo že bolj zapleteno prit, a do Bormesa bo že nekako šlo in tudi je! Pokrajina prelepa, vse v snegu, brezmadežno belo, povsem sveže. Sneg pa mehak, lahek, tudi palice si lahko skozenj vlekel, tako je bil lahek! Nič matranja torej, sicer pa smo imeli od vseh prejšnjih tekmovalcev že vse dobro uhojeno!
Dvojko nam kot zadnjim ni bilo težko najti, smo le sledili sledem v snegu!
(C) Ema
Šele potem se je začel malo boljši klanec, mimo Slavkovega doma in malce naprej, kjer srečamo že ta prve, ki se vračajo s KTja! Jej, saj so že uro spredaj!
Tamali Jakob pravijo tisti cerkvici. Moram priznat, da sem prvič videl, slišal in bil. Tudi Slavkov dom sem prvič videl. Hm... tile konci me pa niso velikokrat videli, kaj? Bo treba popravit.
Saj sva kar takoj popravljala naprej, se malo bolj zapodila navzdol mimo hiše milijona škarp
se parkrat povaljala v snegu in prišla spet na cesto. Tokrat sva ostala čisto sama. Spredaj nikogar, zadaj nikogar, nikjer niti žive duše. Pred nama pa hrib brez kake pametne poti, jaz pa tudi brez kakšnega pametnega načrta, kako se ga sploh lotiti. V snegu je to pač malo drugače, kolovozi postanejo neprepoznavni, poti ni več...
A se je vse dobro izteklo, sprejela sva par pravih odločitev, prišla lepo čez most in pred sabo v gozd (mimo velikega črnega psa) zagledala lepo gaz. Kdo drug kot naši norci!
Ja, ta je bil res norc, ker je pičil direktnega. Ne levo, ne desno, naravnost navzgor, kar povprek. Midva pa za njima/njimi, dva sta bila sigurno!
Ko pa prideva gor na vrh pa spet dilema - lepa zgažena pot namreč vodi levo in desno. Kam pa zdaj? Kje sploh sva? Sva bolj na desni ali bolj na levi? Pa sva šla vsak na svoj konec. In moram priznat, da sem skoraj falil in se obrnil! Za las, za meter preden bi videl KT, sem si rekel, da sem najbrž že predaleč in da je bolje, da obrnem! Ne vem, kaj mi je bilo, skoraj sem res že obrnil, a sem si rekel "samo še dva metra, pa grem nazaj"! In res, v tistem zadnjem koraku se mi je med drevesi zableščala zastavica.
Huh, malo sreče pa človek tudi rabi, ne? Saj bi jo našla prej ali slej, le karto bi bilo treba malo bolje pogledat, a vseeno je pri teh trekingih bolje, da jo opaziš prej kot pa slej...
Potem pa le še enkraten spust do doline in proti Savi!
Ne vem, če sem jo že kdaj tako zagledal, med pobeljenimi drevesi in bregovi je nežno tekla vsa samaragdno zelena in bistra kot že dolgo ne! Me je hudirjevo matralo, da bi se kar notri zagnal! Res, Save v taki lepoti pa ne pomnim že vrste, dolgeeeee vrste let!
A je bilo treba hitro narest še tiste zadnje kilometrčke, da bi si lahko privoščila končno nekaj toplega!
Na koncu sploh nisva bila zadnja, za naju sva se čisto v redu držala!
In čisto res je tudi - če ne bi šla, bi nama bilo lahko presneto žal! In to pravim jaz, ki nisem ne ljubitelj zime ne ljubitelj snega!
Še na enkratni ričet h Koširju in dan je bil izpolnjen! 18,6km, 3:56h, 650 višincev. Počasi, a vseeno super!
Še zahvala in čestitke organizatorju, vesel sem, da se nekaterim preprosto "da". Da porabijo svoj čas, energijo, najbrž tudi denar in vse vložijo v to, da se imamo drugi fino in fajn. Ja, to je lepo videti in daje malo upanja v ta svet!
Hvala!
Vpiši se