O, tole so še stari grehi izpred praznikov.
Ko sva šla dva na dveh in dve na štirih nogah malo raziskovat Veliko planino. Tako počez, malo po poteh, malo za nosom. V prekrasnem dnevu brez enega oblačka, le z malce vetrčka, da smo se vsaj zavedali, da smo kar visoko!
Aleš, Ayya in LeeLoo so se pokazali za utrjene gorolazce, kljub trudu jih nisem mogel vržt s tira. Tudi ko smo zavili z utrjenih poti in se podali kar povprek čez Planino, so šli vsi lepo pred/za mano in se nihče ni prav veliko sekiral.
Se mi je kar fino zdelo. Sem se počutil kot tak "ta prav" vodnik!
Kar pravzaprav sem tokrat tudi - vsaj do neke mere - bil. Kot skorajlokalec sem si zadal nalogo, da Planino predstavim v njenem najlepšem sijaju. Čeprav, roko na srce, v takem prekrasnem vremenu bi bilo prav vse sijajno, kaj šele Velika Planina!
Za prvič ne sme bit preveč, ne? Se pripeljemo raje malo više, pa potem obkrožimo, kar se obkrožit da!
Začela sva torej pod Marjaninimi njivami, sam tam s tiste strani sploh še nisem hodil.
In to je bil prav dober dan za preizkus še kakih novih potk.
Seveda smo se usmerili proti Mali planini, kjer smo bili že... kaj, en, dva, tri! Smo se na koncu dlje nastavljali objektivom!
Mimo Črnuškega in Domžalskega na hribček nad Domžalskim, kjer meni ob Planjavi že zastaja dih:
Do kapelice Marije Snežne smo se potem namenili kar tukajle počez, malce po desni. Saj vem, da bi se moral držati utrjenih poti, a tokrat ni šlo... živo zelene poljane so vabile, snežni vršaci pa so kraljevali v ozadju. Kar hodil bi in hodil.
Mimo kapelice in mimo stanov pa potem direktno na Gradišče, na 1666m.
Vsi smo bili ponosni, se mi zdi, prav vsi!
Jaz sem se seveda potem spet zazrl v vrhove, razgledi s tukaj so res fantastični!
Skuta si vedno zasluži vsaj nekaj občudovanja
in odkar sem prišel gor nanjo kar naravnost gor - čez Gamsov skret - mi fotoaparat vedno kar sam poišče strm prehod:
Jep, še danes sem ponosen na tisto turo. Kako naj ne bi bil!
Mimo Zelenega roba in okrog Gradišča smo naredili še osmico, poslikali nekaj razglednic:
in se vračali po poti proti Domžalskemu in nato Jarškemu domu. Sem hotel tam nekaj vase dat, pa je bila koča zaprta. Zaprta. Hm?!
Še malo valjanja po žefranih (tako se le reče!), ki smo jih morda v vsej ogromni količini zamudili za kak teden, ampak vseeno jih je bilo še vedno na tisoče!
Spustili smo se še do Kisovca, da si ogledamo še planšarijo in da pokažem, kje je Dom na Kisovcu, potem pa po cesti do križišča, kjer smo pustili prevoz. Tale cesta na koncu se je malo vlekla, a mislim, da nič hudega.
Pravzaprav kar dve osmici! Juhej!
Nekaj dobrot in pivce pa sva si potem privoščila na 902 (Črnivec) in se potem čez Sovinjo peč zapodila proti Tuhinjski dolini. Aleš potem nazaj proti MB, jaz pa še čez en hrib in Veliko Lašno proti Lukovici in nato Krtini.
Na koncu vsega skupaj sploh ni bilo malo, slabih 12km, 570 višincev in 4:05h hoda.
Upam, da so se gostje imeli super, meni je vsekakor bilo v veselje! Že to, da bi zamudil tak presneto prekrasen dan, kaj šele, da ga preživiš v dobri družbi!
Še bo treba it, ej! Naslednjič gremo pa kar od Calcita!
Vpiši se