Ne, ne, da bi pa doma ostal in pestoval razbolelo koleno pa tudi ne gre!
Saj za naravnost je čisto ok, boli le pri hoji navzdol, tisti mali Golovček bom pa že nekako zdržal!
To vse sem si rekel že sredi noči, ob treh zjutraj razveselil Heleno, ker bom šel z njimi, šel spat za slabi dve uri in se zjutraj prebudil v novo jutro kot prerojen. No, skoraj... malo moram olepšat, no...
Lani sem s PST opravil kar dvakrat, ni hudir, da ne bi letos tegale opravil zadovoljivo, pa čeprav s podlago 49-ih km.
In smo začeli. Skoraj malce pozno, a vseeno zame še vedno zgodaaaaaj - 7:40, Fužine, KT8, smer CW. Leander, Tadeja, Helena in jaz. Gremo najprej napast Golovec! Da vidimo, kje smo.
Ja, je šlo čisto ok. Klanec dol pa ni šel ok, še vedno je bolelo, a klanca itak vsega skupaj nič ni. Malo pošepaš, pa je.
Priznam, da sem potem tam do Viča razmišljal,
da bo tale še dooolga in da bo težka, če bomo prišli naokoli. Nič novega torej, le malo sem zavil svoj znani izrek - "To pa ne vem, če bo danes šlo". Ampak res, prvih deset km je bil Tamauček kar nekam tiho, mrko je gledal v tla in hodil in čakal na svojo medaljo.
O, medalja, to pa je bila motivacija! Pravzaprav Motivacija, z velikim M!
Na Livadi je bila gneča, mi pa smo že prvič gledali za žulji.
Nekje sredi dolgočasnih Murgel - kjer smo srečali tudi borce s pošastmi - pa smo le nekaj pojedli in spihali nogice.
Pred nami je še dolga, dolga pot, a kar naenkrat gre vse lažje. Čudno...
Koseški bajer, Šiška, bunker pri Litostroju.
Do KAM? Kaj ste nori?!
Do AMZS se je res vleklo. Ooooo, ja, vleklo se je, ko kaka čreva. Potem smo pa tam obsedeli na stopnicah, si privoščili spet izdatno malico in malo počitka.
Potem pa začneš nekatere ljudi, ki hodijo v nasprotni smeri, srečevati drugič. In računaš, kdo je več naredil in kdo je hitrejši in razmišljaš, kako to, da si nekatere tako mimogrede zapomniš, drugih pa nikakor ne...
In to je bilo to! Tadeja je sicer že dobila žulje in se ni več hotela ustavljat, Tamauček pa je kar veselo skakal naokrog. Pa zaostajal, pa šprintal, pa tekal levo in desno... izbiral bližnjice, delal daljšnice... kot da ne bi nikjer bil in kot da ne bi... Ah, ti otroc!
Ker je bil najdražji sosed v Polju zaprt, nam ni bilo druge, kot da smo lepo stisnili zobe in pod mostom vzhodne obvoznice - kjer se nismo prepustili radostim bližnjice, o ne! - prišli do našega izhodišča!
Ja, trajalo je kar debelih 8:30, a se nam ni prav nič mudilo. Do 17h smo morali prit zaradi medalj, to pa je bilo tudi vse. Tokrat sem nameril 33,1km in prav na vsak km smo lahko ponosni! Bravo Tadeji za pogum in voljo in vse žulje! Bravo tudi Heleni in Tamaučku, čeprav se jima je na koncu zdelo, da sploh nikjer nista bila... s krogom sta opravila mimogrede!
Ja, jaz sem bil pa lesen, 82km v 24h tudi ni tako slabo, a lesen sem bil že zjutraj, popoldan pač ni bilo kake velike razlike.
Še dobro, da smo imeli s seboj dovolj hrane, predvsem pa pijače, dan je bil prekrasen in prav vroč. Poraba je bila na višku.
Potem pa hitro domov in se regenerirat za nedeljo. Saj se vikend sploh še ni končal!
Vpiši se