Lani se nam je Muta kar dobro zamerila.
Slabo vreme in napačne grape.
Zato letos sploh nismo nanjo mislili. Ampak tam nekje zadnji teden je mene spreletelo: kaj pa počnem? Čim bom začel iskati izgovore, jih bo takoj milijon. Že brez tega jih je milijon, kaj šele, da nekaj spustiš zato, ker ti pač vreme ni všeč!
Kaj se bom stopil v dežju?
Pridružil se mi je še Marko - je rekel, da mora pazit name in da me ne pusti samega! - in sva šla.
Ja, pa sva šla.
Saj, ko enkrat končaš in si lepo najeden in napit in suh in nič več zmatran, takrat zadeva zgleda povsem drugače. Ker zjutraj... ja, zjutraj je zgledalo precej turobno. Deževno. Mrzlo.
Bljaki torej.
Se pa tisti, ki so prišli - in teh niti ni bilo tako malo - sploh niso sekirali, ali pa jim vsaj videti ni bilo, da bi se sekirali. Kapuce na glavo ali pa še tega ne in gremo, start!
Ker je deževalo, je bil telefon lepo pospravljen nekje na sredini nahrbtnika. Ni šans, da bi kaj slikal! Še uro sem skrival tam nekje, naj meri po svoje.
Vse skupaj se je začelo s tekom in nadaljevalo s precejšnjim klancem. Nič jamranja torej, ni bilo časa!
Trasa ni bila prav nič zafrknjena, a vseeno sva KTje 3, 4 in 5 vzela zelo neoptimalno. Sicer zase vem, da sem strmo v hrib še bolj počasen kot po kaki daljšnici naokoli, a vseeno. Ti ovinki nikakor ne morejo biti nič dobrega, pa čeprav lahko - mogoče? - tam res hitreje hodim.
Bo treba enkrat probat kake bolj direktne variante in ne bit tako vezan na ceste in poti.
Ponavadi naju res nese preveč v desno, še vedno naju je, tudi tokrat, dokler si nisva rekla: "pejva raje bolj v levo, ker naju vedno nese v desno!". Ah... to ni bila ravno najboljša ideja, res je. Naju je namreč odneslo v levo, da je bil joj. Da pa bi kdo kak kompas iz žepa vzel, ne, to pa ne! Ni časa! Jej, jej...
Pri KT5 se priključita še Izabel in Ana in ostanek poti gremo skupaj. Sledi nam greben, orientacijsko nezahteven, a precej dolg. Škoda, ker ni prav nobenega razgleda, ne vidi se nikamor!
Nekje na sredi neha deževati in se preoblečem. Tudi telefon priroma na svetlo in takoj naredi kako fotko, dve. Izkaže se, da slika natanko take slike, kakor se vidijo - motno, mokro, vlažno, brrrr, bljak, čmok.
A kljub lepotam pokrajine, ki se je sicer ne vidi, a se jo prav dobro čuti, postanejo borovnice resnično prava nadloga. Potka je namreč ozka, borovnice pa ravno nekje do kolen. Mokre borovnice seveda.
In spet začne deževat.
In borovnice so še bolj mokre in vse se ti zliva po hlačah natanko v čevlje. Nekje tam sredi grebena, v tišini gozda, se sliši le še čmok, čmok, čmok... Toliko vode pa v čevljih še nisem imel, uau!
Fotke so še vedno take, čisto prave, prvinske. Kljub vsej samoti in romantiki hišice na avstrijski strani gozda.
Spet preoblačenje in še malo dežja. Čisto na vrhu Košenjaka pa le neha, nas pa čaka lep spust direktno na presneto oddaljeni Dravograd.
Tisti, ki so bili pred nami, govorijo celo o snegu, ki je nekaj časa padal tam gor. No, mi smo tam kake tri ure kasneje, snega ni več videti. Ampak mraz pa je kar, saj smo čez 1500!
Ker zelo veliko klepetamo, nam pot niti ne gre prav hitro od nog, pravzaprav se kar malo obiramo in nikamor se nam ne mudi. Mislim, da nas ima Izabel že poln kufer... A smo ji zelo hvaležni, saj pozna pot in nas brez kakšnih težav lepo pripelje v Dravograd. Sicer na poti so markacije, a nekam zelo na redko... pri našem klepetanju bi mimogrede zavili kam s poti.
Iz Dravograda se zapodimo direktno v hrib. No, še dobro, da ne čisto naravnost, pot vodi po serpentinah, a vseeno sopiham kot pri norcih in se matram kot že dolgo ne.
Zato pa hitro mine, klanec namreč.
Sledi še malo bolj orientacijsko zahteven del, a nam gre kar dobro. Izabel se nas in našega klepetanja naveliča in gre naprej, mi se pa še vedno prav brezskrbno pojamo naprej.
Je pa zanimivo, kako potem na sledeh vidiš, kako smo šli skoraj vsi prav podobno pot, še posebej tisto zadnjo KT, tisto v grapi. Pa bi bilo toliko različnih načinov in poti, ampak ne!
Mi smo sicer imeli plan, da gremo s kote 611 navzdol in potem nazaj v dolino po KT. Pa sta se Ana in Marko spomnila: "a se gremo mal avanture? Pejmo dol v grapo!"
In potem smo plezali po strminah, kjer bi jaz naraje tulil, a sem bil tokrat raje čisto tiho. Saj sem na koncu prav užival! Telefon je pa še vedno štrajkal.
Sledil je le še dolg sprehod več ali manj po ravnem do cilja. Nobenemu od nas ni padlo na pamet, da bi mogoče tekel. Srečamo še Borisa, ki išče palice in se vozi naokrog. Bo vsaj lahko sporočil, da nismo še povsem izgubljeni.
Prišli smo seveda zadnji, vse že pospravljeno, a vsi zadovoljni! Važno nam je bilo le, da hrane ni zmanjkalo!
Na koncu se je nabralo 40,81km, 9:25h in 2201 višincev. Čeprav tile višinci... teh 2200 je popravljenih, ura jih je pokazala čez 2800, geopedia pa jih pokaže 2648! Ja, višinci so problem, recimo, da je 2201 tisto pravo.
Res je, da je v takih razmerah vse malo težje in da bi vmes koga najraje nekam poslal ali mu kaj grdega naredil. A občutek na koncu... oh, to je pa čisto nekaj drugega! Ponos, da si zmogel progo v težkih razmerah zadovoljstvo kar podvoji, že čez deset minut si začneš govorit, kako je bilo danes super in oh in sploh! Čez dve uri se dežja sploh ne spomniš več, zelo dobro pa se spominjaš sonca, ki je tako lepo sijalo, pa čeprav vsakič le po sedemnajst sekund!
Dobro znamo priredit te zadeve, ni kaj! Ampak v tem je potem tudi veselje, kajne?
Muta srečno, Bovec, prihajamo!
Vpiši se