Pa smo jo končno obdelali! In to Srčni!
Tole pa je bil podvig, o, ja!
Dobro leto po prvem približku in potem še nekaterih pojanjih po okoliških hribčkih in iskanju določenih poti, sem se končno le opogumil in zbral še ostala dva člana ekipe.
Začeli smo kar ob šestih zjutraj. Rana ura... ja, ja, saj vemo... Ampak nam nič ne pomaga, nasmeški so prisotni tudi navsezgodaj!
Vsak je bil oblečen po svoje, važno pa je bilo, da smo nabrali celo paleto zadev, naprimer hlače:
Potem pa se je začelo. In to res: ZAČELO. Skozi celo pot sem ju potem teral in podil in hodil vsaj par metrov pred njima, da mi ja ne bi zaspala ali pa bi se vsi preveč zaklepetali. Komu pa se da hodit 14 ur?! Želja je bila nekje od 10-11h.
In smo šli že na začetku direkt v hrib. Najprej na Murovico:
pa naš Cicelj:
in po slabih dveh urah smo na Sv. Miklavžu!
No... do sem je šlo, potem pa... Malca. Malca gor, malca dol, sendvič tukaj, sendvič tam in vse skupaj je začelo it bolj počasi. Ojej, koliko hrane!
Pivkelj smo obdelali kakor je bilo treba, sem nas pa pozabil slikat, lahko pa GPS potrdi, da se nismo vrhu izognili. In še vsem je bilo zoprno, ker smo morali tistih par metrov po isti poti...
Pri Sv. Neži na vrhu Slivne ni štempiljke, se mi pa zdi, da ni prav veliko cerkva, ki imajo znotraj svojega obzidja tudi partizanski spomenik.
Ok, do GEOSSa je potem res le par minut. So pa spomenik pripravljali na praznik in se je zato kar svetil...
Potem pa dolga zanka prek Sv. Florjana do Kandrš. Tale ovinek pa meni ni šel najbolje, sploh zato ne, ker sem venomer mislil, da gre pot navzdol, šla je pa seveda malce gor! To je pa tako, če ne gledaš karte pozorno ampak si kar po svoje nekaj predstavljaš... Pa kolikokrat sem gledal to zanko in si prav predstavljal, da gre vse skupaj dol, dol, dol. Eh, navigator in pol!
Res sreča, da se nisem izgubil...
Sem jih pa malo prestrašil, ker sem kar naenkrat vzel karto ven, si sposodil Radotove palice s kompasom in zelo učeno preučeval, kje moramo iti. Najbrž nisem imel pojma, ampak smer je bila pa na srečo prava! Ufff, kamen od srca!
Saj vemo, ko se začneš kot voditelj poti pogovarjati v smislu: "saj bo klele prav, ne?", "tukaj bi bilo bolj prav, ne?", "kaj pa vidva mislita?", "ah, pejmo kar levo!", "hm, tale ovinek pa ni ravno...", "o, glej, kaj pa ta hiša tukaj?", "a ni tukaj makadam?" in podobno, potem vsi vedo, da je nekaj narobe. In fanta sta me prebrala takoj. V trenutku! Niti mrdnit nisem mogel, ne da bi točno vedela, kaj se dogaja.
Še dobro, da mi zaupata.
Sicer pa jima ni preostalo drugega, kajne, da ne? He, he.
Na Trati smo imeli potem malo daljši postanek, kar celih dvajset minut. Za pivo, kavo, čaj. Nato pa spet v breg do Vrha nad Mlinšami. Tukaj sta se že delala, da sta utrujena, ampak še kar nekaj nas čaka - šele 6:13h smo na poti!
Takoj za ovinkom ti moralo zbije kažipot, kjer piše Limbarska gora 3h! A se nismo dali in smo jo kar dobro mahali in potrebovali le uro dvajset. Ja, tista pot se kar malo vleče, je sicer lepa, a se vseeno vleče.
Nismo pa nič krajšali, sem se bal Rajkota, da ne bo jezen... in še takega ovinka, ki bi ga po pravilih že skoraj "moral" skrajšat, nisem!
Na Limbarski spet malo daljši postanek, smo že skoraj na koncu, se nam zdi. Računam na dve uri, a bognedaj, da bi kdo pospešil korak, ali da bi celo tekel, ne! Zato se tisti dve uri napihneta v tri. Heh.
Ampak stopnice na Sv. Mohorja - po dobrih devetih urah hoje - vseeno obdelata v velikem stilu!
O, ja, dobri smo. In Srčni, da je joj!
Še malo sem in tja in gor in dol in... smo že pri čisto zadnjem ovinku!
Še zadnja štempiljka in par metrov do avta (naslednjič parkiraj spodaj, pod gradom!!!!):
Ah, pa sem mislil, kako bomo zdaj utrujeni in izmučeni in... japajade. Slika vse pove:
Je sploh kaka razlika med to in tisto prvo sliko, a?
Evo, tole vse smo prehodili:
47,01km, 10:44h (po planu torej!), 2100 višinskih metrov!
Najbolje od vsega je to, da fantov nisem izgubil! Le enkrat, še čisto na začetku, sem ju zavedel za pet metrov - v naravi zgleda to takole (tisti jeziček):
Ja, dolgo sem plačeval za to napakico. Celo pot pravzaprav...
Ampak bilo mi je v veselje in to v veliko veselje! Ja, lahko bi ju malo manj priganjal, ampak potem bi se res zaklepetali in bogve, če bi sploh kam prišli, pri nas mora nekdo biti metla in priganjalec! In če je to moj okoliš, sem tokrat pač jaz!
Rado, Rajko, hvala za tole! V družbi prijateljev gre takale pot mimogrede mimo!
And last but not least - velik zahvala gre seveda tudi Heleni, ki je zaradi brezvezne a boleče poškodbe zadevo raje preskočila in nas pričakala z mrzlim pivom in vročim golažem! O, kako to paše, ko pokličeš z zadnje KT - "prihajamo, daj pivo na hladno!" in te potem tako lepo postrežejo po dolgi poti!
In Helena, nič ne obupuj, tale krogec naju bo še parkrat videl, se ni za bat, je prav super!
Srčni, kam gremo uživat naslednjič?! Z vama bi šel celo, morda, mogoče... tečt.