Da bi imeli mi normalne počitnice?
Ah, kje!
Zato je prvi del našega dopusta izgledal v parih slikah natanko takole:
Začeli smo ponižno čisto spodaj, prav v globinah Pekla, obteženi z goro prtljage!
Iskali smo prehode, hribe in travnike
Iskali smo smisel, lepoto in namen te prekrasne in prečudovite pokrajine
Seveda vedno skupaj z ostalimi soprebivalci gozdov, planot in travnikov
Odkrivali smo skrite kotičke in neznane hišice sredi prostranih gozdov
Odkrivali smo vrhove in vršace z dosedaj skoraj neznanim zadovoljstvom
Prebijali smo se skozi skoraj neprehodna grmovja
Prečili smo potoke in včasih tudi malo širše reke
Razstavljali in sestavljali smo svoje težke nahrbtnike
Obiskali smo prijatelje, ki so nam zelo olajšali mrzel brkinski večer
Bili smo veseli na zadnjem višjem hribu, s katerega se je že videlo morje
Ogledali smo si Kraški rob v živo čisto od blizu
Pri vsem tem smo skoraj prišli nazaj domov
A smo se v zadnjem finalnem potegu zavihteli do...
Štiri dni in pol hoje od Pekla do Morja, prek Javornika in Slavnika, tak je naš izkupiček, taka je naša Pot Na Morje.
Še nikoli niso dnevi tako hiteli mimo in še nikoli dopust ni tako hitro minil! V dnevih hoje se ura ustavi, ne veš več za dneve, ure, minute, nič od tega ni več pomembno. Vse imaš s seboj, v naravi preprosto si, živiš.
Vrneš se tja, kjer si pravzaprav doma. Med žuželke, komarje, mravlje, polže, žabe, ptice, srne, jelene, divje svinje, medvede. Točno tja, kamor spadaš, a si že skoraj pozabil.
In občutek je neverjeten!
Otroci da tega ne zmorejo? HA! Naš Tamauček ni v petih dneh niti enkrat samkrat pojamral, vedno, ko si ga pogledal, je imel nasmešek od ušesa do ušesa. Kako je ta otrok užival v vsem tem, je prav neverjetno! Jedel je tisto, kar je bilo, spal tam, kjer je pač bilo, tovoril tisto, kar je moral, hodil tam, kjer se je dalo... če bi hodili še mesec dni, bi bil ta prvi ZA!
Zato sem mu lahko le čestital. Za pot, za dosežen cilj, za odločenost, za predanost, za brezkrajno navdušenost, za neznansko veselje
Seveda pa si lahko čestitamo vsi trije. Nismo obupali nekje na sredi. In tudi časa nam ni zmanjkalo!
Potem smo ostali na morju še kak dan, a so se nam naselile mravlje v zadnjih plateh, pa tudi v sredo je začel dež, zato smo morali še po spletu okoliščin domov z javnim prevozom.
Kar pa je posebno poglavje, kjer nisem več tako navdušen. Ne nad prevozom, ne nad javnim.
Čakanje na avtobuse
vlake
in spet avtobuse je pomenilo slabih devet ur potovanja od Lucije do Krtine. Kot da bi bili na nekem drugem planetu. Kolikor vem, je šel človek že v šestdesetih na Luno. Z morja pa se v letu 2011 voziš cel dan...
Ta dežela je presneto lepa, a za to nimamo mi - njeni prebivalci - prav nobenih zaslug! Vse, kar naredimo mi, je mnogo bolj kilavo, neučinkovito in le napol delujoče.
A pet dni hoje je pustilo v nas neizbrisen pečat, ki bo vedno z nami! In vedno, ko se bomo spomnili na preživete trenutke, bo v nas zaživelo veselje, tako kot tu, ob prihodu domov!
Ne črpamo iz cilja, nobene zmage ni, ostaja le pot, naša Pot Na Morje!
Vpiši se