Ojstrica

Po Kopinškovi bova šla, ko bova velika. Ne še zdaj.

Za začetek bo čez Škarje čisto ok. Da začneva iz Logarske in ne vedno iz domače doline Kamniške Bistrice.

Čeprav sva bila kar malo pozna, do Logarske je cel hudič prit, pa nama je takoj vzelo sapo! Helena je začela kar plesat po avtu!

Vse bova prehodila, sva si rekla! Vse!

Tako sva začela pri Razpotju, nekje deset čez šesto sva se odpravila. Najprej proti Klemenči jami, za katero še zdaj ne vem, ali je tam okoli res kaka jama ali se samo tako reče. Pa tudi zdaj ne bom pogledal... eh.

Skozi predor sva šla zanalašč, je kar zanimiv! Pa tudi zanj ne vem kdo in zakaj ga je naredil, najbrž le zato, ker ga je pač lahko.

Potem pa sva že v manj kot uri na Klemenči jami. Že zjutraj kar nekaj ljudi, nekateri tu spijo.

Potem naju hitro prehiti kar nekaj ljudi, madonca so hitri! Pa zase mislim, da sem hiter... jep, tale samoslepila so vedno hujša! Midva prehitiva le en starejši par, ki se pogumno podaja proti vrhu.

Tjale gor, precej v desno in nato v levo, pravzaprav zelo enostavno in čisto nič nevarno. Zgleda pa kot da nikjer nobenega prehoda! Ojstrica je na levi, direktno nad nami, ven iz slike.

Še kako urico naprej pa se že začnejo kazat Škarje. Zanimivi pokonci postavljeni roglji.

Nekaj začne pihat, a na drugi strani naju dočaka sonček! In veter. Proti Planjavi se dvigajo odsekani vrhovi, me kar malo stiska...

Potem se začnejo vleči še meglice - te presnete Kamniške! Zdaj že ob desetih zjutraj ni razgleda! Proti vrhu je vedno bolj strmo, sem in tja kakšen klin, prečenja so še znosna, čeprav jih ne maram, izpostavljenost ni prav huda. Torej mi kar gre in še ne diham prav globoko.

Potem si pa že tako ali tako na vrhu. Skupaj s kakšnimi dvajsetimi - morda celo več? - ljudmi.

Čeprav se razgled že zapira, pa je vseeno še vedno skrajno lepo! Piha ne prav močno, a nekaj le, zato pojeva le ploščico in narediva plan za naprej.

Zaradi meglic in oblakov, ki so na zahodu že mnogo gostejši, se domeniva, da pravzaprav nima smisla it še na Planjavo in Kamniško sedlo. Morda se meni tudi malce ne da, oz. se mi tresejo hlače. Pa še nedelja je, kdo se bo matral do konca? Skratka, izgovori, kot jih poznamo, nanesejo tako da skleneva, da se spustiva čez Malo Ojstrico do Korošice. Tam namreč še nikoli nisva bila.

Ja, res! Lahko tudi ponovim: NA KOROŠICI ŠE NIKOLI NISVA BILA!

Neverjetno, ampak je res. Kot da bi bila sto let stran, največja ironija pa je, da sva jo zdaj celo prej obiskala z Logarske strani kot s Kamniške! Aaaaaaa!

Zapodila (počasi, ker je strmo in vse razbito, gruščnato) sva se proti Mali Ojstrici. Tisti grušč mi res ni pisan na kožo in se potem bolj vlečem, Helena pa brzi naprej. Nekateri pa nimajo teh, počasnih težav, gor gredo s čimerkoli! Dobri so!

Ojstrica je tudi polna naravnih oken, tale na grebenu je eden lepših, večjih in tudi bolj groznih. Se vidi čisto dol v Robanov kot!

Je pa tale Kocbekov greben zanimiv in precej našpičen. Nekdo je zelo užival, ko je speljal pot neposredno po grebenu. Meni pa so se tresle hlače, ko sem moral gledat čisto dol nekam v dolino... Me ne spraviš tjale gor stat za noben denar!

A kolikor je greben res lep, toliko se čez nekaj časa začne tudi vleč. In se vleče in vleče in se še kar naprej oddaljuješ od Korošice. Pa seveda skleneva, da tako ne gre več. Brezpotja so zakon, čeprav tulim, da se tega v visokogorju ne grem! Nikoli ne veš, kje te čaka kaka stena... Ampak sva vseeno šla, saj ni bilo hudega, le malo počez, pot gre res naoooookroooog. Tako na Mali Ojstrici sploh nisva bila.

Tista ravna črta pomeni... eh, ja, ja... spet sem pozabil uro vklopit. Oh!

Pa sva potem le končno prispela do ravnine, ki naju je oba kar dobro presenetila. Saj poznaš zadevo s slik in z opisov in to, da igrajo tam nogomet in to... ampak take velikosti si pa res ne predstavljaš! To je RES veliko!

O, lepo je bilo res in sploh nama ni bilo žal, da sva zavila dol. Bo pač treba še gor, kaj pa je to 300 višincev!

Sva spila čaj in encijan, nobenih domačih stvari nimajo na žalost, potem pa je bilo meni tako hudo začet, da sem kakih deset minut kar dobro gagal in klel odločitev, da greva dol in gor... Sva pa zdaj srečala skoraj vse tiste, ki sva jih srečevala prej na grebenu navzdol. Samo da zdaj oni dol in midva gor!

Na Škarjah nazaj sva bila potem spet hitro, do Klemenče jame je še kar šlo, do doline se je pa ponovno vleklo kot čreva. Zanimivo je, kako se dol vedno rado vleče, medtem ko se mi navzgor še prav nikoli ni vleklo. Kar naprej sva se nekaj ustavljala, pravzaprav se nama ni nikamor mudilo, ura je bila še zgodnja in prav res sva se lahko obirala.

Iz doline je potem tista oblačnost zgledala še huje, a vode in neviht pa le ni bilo.

Do vrha sva od spodaj rabila 3:30h, za naprej pa ne vem potem več čisto natančno. Vsega skupaj je bilo na koncu kar dobrih 8 ur čiste hoje. Prav presneto lep izlet!

Ja, res... lahko bi prečila še Planjavo in šla čez Kamniško na Okrešelj in dol... lahko bi šla tudi po Kopinškovi... lahko pa bi čepela doma... ali pa pred TVjem... ali pa - ha, kaka dobra ideja! - bi jaz lepo prebil nedeljo v gostilni!

Oujea, s temle bova kar morala bit zadovoljna.

Domov sva jo tokrat mahnila po moje - čez Kranjski Rak in Kamnik, medtem ko sva zjutraj šla po AC prek Mozirja. Kje sva bila prej, kaj mislite? Ja... ne moreš verjet... tudi jaz nisem! Ampak še vedno se upiram in pravim, da: "jasno, ko pa ob petih zjutraj po AC in v Mozirju nikogar ni! Popoldne pa sama gužva na Veliki planini, potem pa se vlečeš čez Črno..."

No, ja, pogorel sem za deset minut. Zjutraj sva rabila 1:10 prek Vranskega, Mozirja in Ljubnega, popoldan pa 1:30 čez Podvolovljek, Kranjski Rak, Kamnik.

Je pa sigurno manj kilometrov, ha!

Sicer pa je vseeno, važno, da je bilo nekaj višincev in da sva naredila spet en lep izlet! Dobro se počutiva tam gori v višavah, presneto dobro!

Tole pa še najin pozdrav z vrha! Če naju vidite vandrat kje po kamniških (in tudi drugje!), pa naju le pocukajte za rokav. Jaz se zadnje čase itak z vsemi pogovarjam, kar je lepo nasprotje tistega dela mene, ki je doma v dolini... Srečno!