Tej Poti nikoli konca, kaj? Doma me že špikajo naj že končno enkrat končam. Da ne morem vlečt in vlečt in vlečt te zadeve v neskončnost in da naj takoj neham!
Pa ne morem.
Je treba obdelati še vrnitev domov. Ki sicer sama na sebi ne bi bila kdove kako zanimiva, če ne bi potekala z javnim prevozom.
Ja, javnim. Torej avtobusi in vlaki.
V tej deželici, pozabljeni nekje za/pred alpami, te javne zadeve namreč niso kar tako. Še danes, skoraj mesec dni po vrnitvi, me še vedno stisne pri srcu in še vedno me pograbi jeza, kako je pravzaprav vse skupaj zašuštrano. Zdaj vem, zakaj vsak kolikor toliko normalen prebivalec te dežele stremi po lastnem prevoznem sredstvu. Ja, zdaj mi je to popolnoma jasno!
A gremo po vrsti.
Na morju seveda nismo niti mogli niti hoteli ostati prav dolgo. Če prej hodiš cele dneve, je zelo težko potem obstati na istem mestu. Pri naši odločitvi nam je pomagalo še vreme, ki je začenjalo postajati tipično poletno - dež, dež, dež. Za jutro je že bil napovedan dež in mi smo vstali kar precej zgodaj.
Pa je že navsezgodaj grmelo in grmelo nekje ne prav daleč. Huh, tole bo hitro tu, smo si rekli in pospravili v taki naglici, da se je kar prašilo za nami. Do recepcije smo potem hodili že v prvem nalivu. Ki k sreči še ni bil srce nevihte, ki je kako uro kasneje precej dobro udarila v Portorož.
Je pa bilo vseeno dežja ravno dovolj za sitnobo. Še posebej, ko je bilo treba v Luciji čakat in čakat na avtobus.
Spet ena popolnoma nova cena - vsako vožnjo smo namreč plačevali povsem drugačne cene - in cjazenje v jutranji konici do Kopra.
Tam smo - spet k sreči - suhi prišli do postaje in do bifeja. In začelo se je spet eno dolgo in bedasto čakanje. Še nebo se je povsem in dokončno užalostilo in zlilo na nas enormne količine vode. Kot da še nikoli ne bi deževalo... Mi pa smo bili veseli, da smo v postajnem bifeju, ki pušča podolgem in počez in ne v šotoru. O ironije!!!
Vlak pa nas je že čakal. In čakal. In vsi smo čakali in čakali. Na boljše čase najbrž, ki pa ne bodo kar tako prišli, sami od sebe...
In potem je končno nastopil tisti težko pričakovani trenutek, ko smo lahko sedli na ta presneti vlak. Tamauček je bil seveda navdušen!
Jaz pa nisem bil prav nič navdušen. Ne, čisto nič.
Morda so se v vseh teh letih vlaki nekaj le spremenili, malo več tehnike, morda tudi nekaj več udobja, a hitrost...
Jaz še danes ne morem verjet - od KP do LJ vlak potrebuje 2:40h. Še tisti intercity, ki je kao hiter, rabi čez dve uri! Skoraj tri ure smo se cijazili, ej!!!
Kaj naj rečem? Koliko časa je, kar je bil človek na luni? Kaj je človek že vse dosegel? Kakšne hitrosti dosegajo vlaki na Japonskem, v Franciji in še marsikje kje drugje? Pri nas pa 2:40h. Od Kopra do Ljubljane. Kjer nimamo niti ubogega drugega tira. Kjer je zgleda čudež, da nismo še na ozkotirni zadevi... Žalostno. Presneto žalostno. Če kdo misli, da je ta pozabljena dežela razvita in polna dosežkov, naj se gre kar enkrat peljat. 2011-ega smo, presneto!
A smo se le nekako prebili do Ljubljane. Kjer je bilo seveda spet treba prestopati. In spet čakati.
Avtobus do Krtine smo le dočakali, se spravili nanj in se spet odcjazili do Krtine. Kjer nas je za vrhunec ujel še dež na tistih sto metrih od postaje do doma. Hm.
A smo vsaj prišli. In našega trpljenja javnega prevoza je konec! Se pozna na nasmeških, kajne?
Devet polnih ur je trajala naša pot iz Lucije do Krtine. Devet ur. V dobi tehnologij, ki v trenutku povezujejo celoten svet. V tej dobi, ko naj bi bile komunikacije ena najbolj pomembnih zadev, se voziš devet ur. Po mojem so še Rimljani prišli čez te kraje hitreje...
Popolnoma jasno je, zakaj je avto v teh krajih tako pomemben. Saj ne moreš brez njega!
Eh, upam, da bo preteklo veliko časa, preden bom spet moral sesti na kak javni prevoz. Pa bi ga rad uporabljal in bi ga, če bi le kdaj prišel iz predpotopne dobe. Pa mislim, da se ni za bat.
Mi pa smo le prišli domov. In bili polni vtisov. In blogov in pisanja in vsega...
Katero pot si izberemo naslednjič?!
Vpiši se