Takih lepih poletnih vikendov pa res ni veliko. Kolikor se spomnim, jih lani naprimer sploh ni bilo.
Tokrat pa skoraj kolikor hočeš! A tudi to je problem, ker te potem vleče ven in ne moreš kar doma ostat. Pa smo spet pri organizacijskih težavah, kje pustit, kaj nardit z otroci? Jih vzet s sabo, ampak potem bo izlet manj zahteven, ali pa letet "na hitro" kam blizu?
Ker sva zadnjič sama letela nekam blizu, sva tokrat otroke vzela kar s seboj. Že tako smo bolj pozno začeli, ker sva se midva potepala po Ljubljani do dveh zjutraj in bolj zgodaj, kot ob osmih, itak nisem hotel vstat. Pa še mogoče malo preveč piva in tako... potem pa vstani ob nenormalno zgodnjih urah... Japajade.
Skratka pozno smo začeli in se visoko pripeljali. Ha! Do Planine Jezerca je šlo, kolikor pač dovoljuje cesta na Krvavec, saj bo to čisto dovolj!
Malo počasi nam je šlo, vsi smo bili nekam sitni, še Tamauček je bil na polno zmatran od prejšnjega dneva.
Jamranja torej tokrat toliko kot že dolgo ne! Pa smo vseeno hitro na Kriški planini
in se že bolj zaženemo v hrib. A nam hitro vzame še tisto malo današnje motivacije - tukaj je treba dol!
Počasi nas kar zmanjkuje, ustavljamo se vsakih deset metrov, vsi smo raje nekam tiho, čim kdo odpre usta... Ah.
A naša sitnoba počasi plahni, lepote pomagajo, tudi Planina Koren
je prav prijetno porihtana. Škoda, da ne zavijemo prek Planine Košutna, a okoli nas še vedno kraljuje sitnoba, le sem in tja jo skušamo odgnati:
počasi, počasi pa nam le gre, bližamo se vrhu in bolj ko smo blizu, manj je hudo. Flori ima še zvit gleženj, ki je sicer (preveč) ne boli, nekaj je virozna in jo boli želodec, Helena ima tudi težave z želodcem, Leandra bolijo noge, ker je imel prejšnji dan pohod in še nogomet, meni pa gredo vsi trije tako presneto na živce, ker se ustavljajo na vsaka dva metra! Na dva metra, res! In mi se vsi skupaj vseeno mučimo v ta presneti klanec!
Saj se še zadihat ne morem, niti vode (ta sitne) zamenjat! Še maček ne more it ven kot bi moral, ni čudno...
Potem pa - kot da bi odrezal! Na vrhu smo!
In ti razgledi...
sedimo, malicamo in se obračamo na vse strani. Spodnja čeljust se nam sploh noče zapret... Res, takega prekrasnega dneva in razgleda nismo pričakoval niti v sanjah!
Ker pa le ni vedno vse lepo, me seveda hitro začne skrbeti povratek, dogovorjeni smo, da gremo čez Ježa na V. Zvoh po grebenu. Ulalaaaaaa, grebene imamo radi, kajne?! Aaaaaa! Otroka pa itak pravita, da sta šla samo zaradi plezanja zraven... Jej, jej.
Še prej pa Vrh Korena, kjer so naše glave nad 2000m, noge pa še ne.
Izkaže se, da je greben prav veselo oster, a mene niti ni tako strah in ne zganjam kake velike panike. Skušam bit kul.
Tudi plezanje nam gre povsem dobro od rok, prav nič nevarnega!
dokler seveda ne pridemo za vogal in Leander izdavi svoj znameniti stavek: "Tok me je strah, da bom kr bruhu!" Meni je povsem jasno, zakaj!
Huh, grozno zgleda, no, na koncu niti ni tako hudo, le previden moraš bit. Me je pa strah za otroke kot strela in plezamo res počasi, si valimo kamne na glavo, a smo presneto previdni!
Tamaučka je kar malo strah, a se hitro zbere in na sredi že sprašuje, če gre lahko še enkrat... Flori pa itak... enkrat se zavem, da sem jaz na vseh štirih, ona pa stoji zraven mene in me čudno gleda. No, takrat spoznam, da mogoče res malo pretiravam. Potem gre lažje.
Vsekakor bi šlo gor lažje. No, pa tudi dol ni hudo, strmina je huda, a je dobro zavarovano. Imeli smo celo to srečo, da so tik pred našim pristopom celotno pot obnovili, jeklenice so popolnoma nove, dobro napete, še dišijo! Ravno ko smo se spustili v grapo, so mojstri odšli! To pa je timing!
Priznam, da mi je na drugi strani malo lažje pri srcu, otroka pa sta vsa navdušena in kar malo razočarana, da je vse skupaj tako kratko...
Še malo poplezavanja po grebenu pa nam vseeno da še nekaj užitkov, tako da smo vsi zadovoljni!
Dobro se vidi, kje smo prej hodili, presneto daleč pod nami zgleda!
Veliki Zvoh je naslednji pred nami in za ovinkom se nam v tistem vročem dnevu prikaže čisto pravo jezero in plaža!
In ja, tisto na sredi je čisto pravi plavalec! Tudi kakšnega nagca lahko zagledaš na plaži... Sicer pa glede na kristalno čistočo
niti ni čudno!
A mi vseeno nismo prav zimski možje in nam je zadeva kar presneto mrzla... za noge in špricanje bo pa dobra!
O, kako paše, voda, sonce, nikamor se nam ne mudi, malica, počitek... Tokrat se res vlečemo, že dolgo ne tako, prav dobro nam de, da se nam danes popolnoma nikamor ne mudi!
Torej lahko naberemo še kaj regrata?!
Eni bi šli v dolino kar s sedežnico, a bo treba peš!
Pri kapelici pri Domu kar sedimo na zidku in strmimo v dolino. Vidi se Krtina! Spet malica, sploh ne nam ne da navzdol, proti domu.
Na Kriški imajo še velik žur, mi pa gremo še na kavo v turistično kmetijo
in se potem prav počasi odvlečemo proti avtu. Zelo počasi.
Klobaso je seveda treba zašpilit, tokrat gremo raje malce bolj narazen, pljuvanje prek rame je lahko nevarno!
In ker se potem še vozimo prek Šenturske gore v Kamnik, pridemo domov res ob prvem mraku! Ha!
Bruto nanese sedem ur in pol za 12km in 1100 višincev. O, ja, res smo si privoščili, o, ja!
Pa je bil dan uspešno rešen in super izpeljan, na koncu pa prav vsi zadovoljni! Kakšno nasprotje tistega razpoloženja, ko smo začeli!
In tale greben - Jež - je pravzaprav enkraten in prekrasen, ne prehud, a tako lepo razgleden in od blizu našpičen, da ga je pravi užitek prečiti! Zdi se mi, da bomo še šli!
Vpiši se