Cel vikend je bil pred nami!
Ampak je bilo najprej treba zjutraj Heleno peljat na Brnik. In v nedeljo bo dež, so rekli.
Kam torej it?
Najbolj pametno bi bilo it na Pohorje, tam bi lahko lepo dva dni hodili in se imeli fajn. Ampak ne, mi smo bolj pametni! Zadnji čas je še za Julijce, potem bo že sneg! Na Pohorje greš lahko tudi pozimi.
In smo šli raje v Bovec. Čez Kranjsko goro in Predel. Zjutraj se torej zrihtat, potem zajtrk v KG in trgovina s sendviči in vodo, nato pa proti Lepeni!
Seveda smo začeli hodit šele malo čez 12h! Jej, kaj se vleče. Tovornjaki, kolesarji, motoristi, pešci, ovce, koze, ma ni da ni! Bovec je definitivno na drugi strani sveta, de-fi-ni-ti-vno!
Nekdo je bil vesel in se mu je zdelo vse skupaj predolgo!
Priznam, tudi jaz sem upal, da bomo gor mnogo prej kot v dveh urah! Zapodili smo se kar ok, hodili tudi, ampak potem se je počasi začelo... zaostajanje.
Pot je zanimiva, seveda smo ubrali tisto strmejšo, pa še ta se potem cepi v milijončke še bolj naravnost poti. Ki jih potem nekdo skuša usmerjati. Naprimer takole:
čeprav včasi tudi malce nerodno:
Kako branit prehod, če pa je zanj narisana celo markacija? Gor pelje namreč lepa in udobna mulatjera, ki pa je na nekaterih koncih resnično mnogo preveč položna. Seveda greš potem počez...
No, ustavljati smo se potem morali na vsake pol ure. Ojej. Jasno, da smo se vlekli ko čreva, počasi in še bolj počasi. Mene je pa razmetavalo in bi najraje kar tekel gor! Ooooo!
Nekje vmes se najde celo zajla, morda je tam za takrat, ko je sneg? Njene uporabnosti res nismo mogli razumeti.
Potem pa srečamo tam nekje skoraj pod vrhom Sebi in Inota. Ej! Seveda ta dva že s Krna in to po ta dolgi, mi pa še do koče nismo prilezli! Dobra sta, čestitke!
Ljudi je bilo tokrat res polno, še jaz sem poleg omenjenih dveh srečal še bivšega soseda s Krtine s katerim smo zadnjič lezli na Veliki vrh in dve bivši sodelavki. In to jaz, ki ponavadi nikogar ne poznam! Nekje tam na začetku je mimo nas (seveda že dol) šla sigurno cela procesija - vsi tisti, ki so šli gor ob normalnem, zgodnjem času! Cela procesija, sigurno 40-50 ljudi! Huh.
Pravzaprav kar v redu, da smo šli tako pozno, vsaj gor smo hodili več ali manj sami!
Tam nekje tik pod vrhom nam je potem popolnoma padla motivacija. Najstnica je začela kar pihat, Tamauček pa je seveda potegnil z njo. Bolijo noge, brezveze, nima smisla, uaaaa, baaaa. Pravi upor sem imel!
In kako smo se tega rešili? Z načrtom! Ja, z načrtom za zvečer!
Naj povem le to, da je vključeval veeeeeliko kokic in kokakole. In sobo v hotelu. In televizijo do kadar hočeta.
Ufff, dobra pogajalca sta, moram priznat! No, meni tudi ni bilo hudo tole (kokice, kokakola in hotel in tv) in sem se upiral in upiral in na koncu le pristal... (Če pa čisto potiho priznam, so bile to večinoma moje ideje... psssst, ne mami povedat!)
In od takrat naprej - ne moreš verjet - sta tekla! TEKLA! In to zato, da ne bi zamudili trgovine zvečer... AAAAAAAAAAAA, nobene utrujenosti več, motivacija poganja svet, kaj?!
Seveda smo nato hitro pomerili še sneg, otrokoma se je zdelo ful zanimivo. Še posebej 2009 s 3 tremi in pol metri snega. Si kar nista mogla predstavljati. Leander je potem spraševal, kako pa tam gor hodiš, a padeš kar skoz, na tla?
Potem si pa že pri koči.
in jezeru!
Tukaj smo k sreči nehali noret, je bilo jezero tudi njima presneto lepo in zanimivo!
Še posebej količina ribic!
Ali pa čmrljov! Gužvaaaaa!
Ja, otroci se na vse to zelo super odzivajo! Vse stvari so jim zanimive, le predstavit jim jih moraš tako.
Ali pa jih zmuvaš s kokicami, kokakolo, hotelom in tvjem. Tudi tako gre...
Ker smo prej leteli in zdaj letimo še bolj (se nam mudi v trgovino!), nam je uspelo le še čisto malo pogledat Velika Korita.
Namočit noge (čist malo), fejst zatulit od mrzlote in slikat zeleno Sočo.
Potem ulovimo odprto trgovino v Bovcu - le pol ure pred zaprtjem, torej čisto prav, da se nam je mudilo!
Imamo pa to presneto srečo, da kupimo mercatorjeve kokice. Tisti, ki jih je jedel, že ve, za kaj gre. Mislim, da smo od treh vreč (itak, za vsakega po ena!) pojedli približno tri pesti. Ostalo je šlo stran.
Sreča smo imeli velike oči in smo imeli še polno drugega s seboj, ampak to je že druga štorija, ki je ne smem izdat. Smo ga pač žural, naj bo to dovolj. Kokic na koncu sploh nismo pogrešal!
Tudi otroci si lahko kdaj privoščijo. Skupaj z očeti seveda!
Se gremo še kopat?
Zjutraj zaslužen in obilen zajtrk, potem pa je že začelo v bližini treskat in vreme se je na hitro popolnoma sfižilo.
Že malo dežuje, mi pa v avto in v pobeg!
V KG smo se spet ustavili in ob kavi nesrečno zrli v hribe, ki so nam ušli.
Grem stavit, da so se ta čas na Pohorju še dobro sončili! Ker v Krtini je bil še presnet sonček, ko smo pribrzeli domov...
Takle je bil naš vikend, več razvajanja kot hriba. Ni pa noben jokal, da se razumemo...
Pa en lep pozdrav od treh popotnikov! Tako pač je, če mačke ni doma!
Vpiši se