O, še veliko hribov in hribčkov je, na katerih nisem bil še nikoli.
Sicer se število počasi manjša, a najbrž jih bo veliko še ostalo.
A nič hudega. Saj ni cilj v tem, da bi bil povsod, cilj je v sami poti, kajne?
In ta je bila spet ena lepših. Katera pa ni?, bi se lahko vprašal. Nekatere so mi bolj pri srcu, druge manj, a prav vse so lepe. Enkratne. Veličastne.
In tudi Lisca tokrat ni bila prav nič drugačna.
Mogoče ne po velikosti veličastna, a nanjo priti naslednji dan po Knapovski, jo je zame vseeno naredilo za veličastno! Potem pa še tak lep dan... eh, saj ne moreš zgrešit!
Ker sem bil jaz bolj bogi, pa še rekonvalescenta smo imeli s seboj, pa dva mulčka... smo se kar visoko pripeljali. Do Lisc in Razborja.
Že s tam so razgledi enkratni, sploh če nisi tam okoli še nikoli hodil!
Potem pa je bilo vseeno treba zaviti v hrib. Prve metre je šlo težko, a ko sem se ogrel... ni bilo več težav. Bolj me je skrbel spust.
Lepo počasi smo jo mahali, pot je sem in tja strma in presneto lepa v takem zimskem sončnem dnevu.
Do cerkvice Sv. Jošta, kjer smo imeli seveda malico!
Ne, čisto nič se nam ni mudilo, uživali smo v vsakem koraku! A vseeno smo bili kar naenkrat gor!
Razgledi so res fantastični, zdaj vsaj vem, zakaj je tam vremenski radar! Seveda ga ni pravega vremenarja, ki se ne bi slikal s tole vremensko postajo na Lisci!
Imaš res vse na dlani, celo Slovenijo na vse konce! Prav neverjetno se mi je zdelo, ker pač še nikoli nisem bil tam. Kaj pa sem počel ves ta čas, a?!
Pa pogled še na prejšnji dan prehojene hribe... me je kar malo v nogah zaskelelo!
Potem smo si pa še za rojstne dneve privoščili pravo kosilo v domu. O, ja, slastne papice...
In tako smo klepetali, jedli, se zabavali, ura pa je tiktakala. In kar naenkrat...
... so bile že barve prečudovite, počutje pa kar malo nelagodno, vse lučke sva namreč pustila doma, čurimurija!
A smo bili vseeno še dovolj hitri, da nas je ravno čisto spodaj, že pri avtu, ujela tema. Prej pa smo na veliko uživali v sončnem zahodu in mraku... fotke še blizu ne sežejo veličastnim pogledom na bleskajočo se Savo... še dobro, da smo se zadržali na vrhu, še dobro!
Takle kucelj in toliko od njega! Nekaj je seveda dalo pravo vreme pa družba, a vseeno. Tole bo ostalo v prekrasnem spominu!
In dva lumpa sta tole dala mimogrede skozi.
Moje noge pa tudi. Vsaj muskelfibra naslednje dni ni bilo nič!
Vpiši se