Dolgo sem se v službi upiral, a sem na koncu moral popustit.
Pa ne zaradi Pariza, seveda, da ne! Z avtom grem takoj, kadarkoli češ! Ampak z avionom... z avionom pa...
Ja, težka je bila s temi avioni. Vedno bolj se višine bojim in avion ni prav nobena izjema.
Sem stisnil zobe in se znašel na zagrebškem letališču.
Sem se ga hotel napit ali kaj podobnega, ampak je bila ura še prezgodnja. Sem pač stiskal zobe tisti ubogi dve uri.
In je kar šlo. Pravzaprav je bil let tako miren in tih, le čisto malo makadama smo imeli, a prav nič hujšega. Kar naenkrat smo že pristajali, midva s sodelavcem Blažem pa v Parizu!
Še RER B do Chatelet - Les Halles in gremo v mesto! Imava cel popoldan, nekam bova počila prtljago, pa greva naprej!
Problem je bil v tem, da na tej presneti postaji nisva našla Left luggage. Ali ga sploh ni, ali pa je bedno označen. Na koncu sva se razkurila, popokala kufre v roke - na koleščka - in šla ven, na zrak, v mesto!
Direktno pred Centre Georges Pompidou.
Danes seveda ne izstopa več tako, kot je pred tridesetimi leti, je pa lep, obnovljen in barvast. Všečno.
Potem sva jo zavila proti Sieni, do Hotel de Ville
Od tu naprej je potem vse ravno in v eni sami smeri! Slika je preprosto premajhna, zato si lahko to ogledaš tukajle.
Naslednje palače so Louvre
seveda nisva pozabila na piramido. Tokrat je bilo celo zelo, zelo malo ljudi. Nekoč davno sem videl tako dolgo jaro kačo obiskovalcev, ki se je zvila vsaj trikrat čez vse tisto presneto ogromno dvorišče, da še danes ne vem, kdaj so ljudje sploh prišli noter... Čez tri tedne?
Vstopnina preseneti, proti italijanom je skoraj zastonj. 10€, študentje EC imajo do 26 leta zastonj, zastonj pa je tudi v nedeljo. No, pa tudi 10€ za tako pomembno stvar niti ni veliko.
S kuferčki lepo nadaljujeva po osi Pariza, mimo slavoloka zmage Carrousel in skozi park Tuileries, kjer so ogromne množice ljudi, do Place de la Concorde.
Egipčanski obelisk je ogromen, res. In cel plac tudi! V ozadju je Madeleine.
No, potem se pa počasi že začnejo Champs Elysees in ob njih Petit Palais in Grad Palais in milijone trgovin. Ljudi je še več. S kufri ne moreva ravno povsod, sicer pa kakih želja po trgovinah nimava.
Kar naenkrat je že pred nama - Slavolok zmage na Place Charles de Gaulle:
Uau, celo os sva prehodila, lepo peš, s kufri v rokah! Za trening, al kaj?
Je bila pa že pozna ura, bo treba še hotel najti! In sva se spustila v podzemlje, lepo na Ligne 1 do La Defense in nato na T2 tramvaj do Suresnes-a, kjer sva imela hotel.
Hotel je bil enkratna kombinacija, Italijani v Franciji. Ojej. Samo ene pol ure je bilo treba čakat, da so nama našli rezervacijo.
Še v trgovino po pivo in banane in to je to! Sva bila kar precej zmatrana, pivo je super sedlo!
Zjutraj pa potem na predavanja, seminar, trening, skratka učenje. Tja do četrte ure popoldan... Potem pa le na čisto kratko v hotel, lulat in gremo naprej! Časa je malo, ga je treba izkoristit!
Za drugi dan pa sva si izbrala bicikle. Pravzaprav isto kot pri nas doma BicikeLJ (tudi na geoStiku!) - se mi zdi, da je celo ista firma - le, da je v Parizu zadeva malce večja. V Lj je 31 postaj, v Parizu 1800. Malce razlike pa je, kajne?
Plačava 1.7€ po biciklu za najem, pustim 300€ kavcije za dva bicikla in hopsneva na kolo! Vse s kartico, še dobro.
Toliko prekrškov, kot sva jih naredila midva v tistem dnevu... ja, meni so všeč te države, kjer velja osebna odgovornost, kjer te nihče ne buzerira zaradi neumnosti. Kjer imajo policaji dosti pomembnejše delo, kot prežati na bicikliste in na to, kdo gre kje čez cesto. Zahod ima lepo urejeno, da ima prednost vedno šibkejši. In zato je tam veselje vozit z biciklom, v enem samem popoldnevu si lahko privoščiš, da si pešec, biciklist, avto ali pa tovornjak ali bus. Vse naenkrat tudi gre.
Le na motorinčke moraš pazit, so hitri ko strela in še preden se zaveš, ti švigne čez cesto.
Od Suresnesa, kjer sva bila nastanjena, je do Eiffla precej zoprno prit z metrojem, zato je to botrovalo kolesom. Tako sva prečila Bois de Bologne in kaj kmalu sva že bila na Trocadero-u. Vse na pamet, brez karte, huh še dobro, da se nisva zgubila.
Palais de Chaillot je meni posebej pri srcu
še bolj pa Esplanade du Trocadero, tista znamenita ploščad, kjer se le malokdo izgone vzdihu občudovanja, ko zagleda Eifflov stolp:
Železnina tam kraljuje in nedvomno kaže, kdo je gospodar.
In končno, po petih obiskih Pariza v tridesetih letih, mi je celo uspelo videti, da topovi špricajo! Yeeeeeeaaaaa!
Spodaj pod stolpom je bila seveda gneča, kako urico bi bilo sigurno za čakat. Ampak noben od naju ni ravno prijatelj višine, pa sva šla raje malce naokrog:
dokler nisva zagledala postaje z bicikli in se vprašala - koliko časa pa še imava?
Oh, do Ile de la Cite pa že še prideva!
Po levi strani Siene mimo neštetih kavarnic in milijona ljudi, mimo Pont Neuf-a:
sva že pri katedrali Notre-Dame! Seveda je bila že zaprta, le od zunaj si jo lahko ogledava.
Potem se pa nama že malce mudi domov, ob 21h nama zaprejo trgovino in ni hudir, da bi ostala brez piva! To pa ne gre! Alo, gonit!
Ker pa sva šparovna gorenjca, seveda nisva biciklu dala, da bi nama kaj zaračunal. Za pol ure je pa zastonj, zato sva na pol ure menjala bicikle. Kar dobro nama je uspelo, kajne:
Naslednji dan smo končali s predavanji šele ob petih in tako postane dan kratek. A letiva na tramvaj in potem na metro in do Anversa.
Je treba splezati na Montmartre in si ogledati baziliko Sacre Coeur!
Če ne drugega, je lep razgled na Pariz in na pomanjkanje stolpnic:
Malce sprehoda čez Montmartre, še slikajo? Še...
Mimo Moulin Rouge-a, pogledat koliko stane (100€ na predstavo, 200€ z večerjo)
potem pa kar malo dol in desno in sva že pri Operi
galerijah Lafayette, ki so prekrasne, le trgovin je preveč... Prehodiva še dobršen del bulevarja Haussmann, nato pa imava le dovolj in se spokava na metro.
Ker morava na La Defense prestopati, je povsem prav, da si ogledava še to, malo bolj moderno, zadevo!
O, tudi tole zna impresionirati!
Tako sva obdelala celotno os Pariza. Zvečer še kako pivce in spat.
Naslednji dan pa na žalost ni bil več živahen. Treba je bilo it v šoping in jaz sem se zapodil v 4 temps na La Defensu, v eno največjih trgovskih centrov... Ojej.
Priznam, da v hotel po dobrih dveh urah nisem prinesel prav nič. Nič. Ker nič takega ni več. Nič, česar ne bi imeli tudi v naši deželi. Nič pariškega, nič suvenirjev. Bolj kot ne poklapan sem se privlekel v hotel.
Še naslednji dan je bil dolg, predavanja, učenje, na koncu pa še precej zoprn izpit. Ob štirih smo bili potem frej in spet sva padla na finto Left luggage. Tokrat je bil plan boljši - Gare du Nord, kjer to imajo, a kaj, ko presnete prtljage ne moreš in ne moreš najti. Po uri iskanja sva se spet zapodila ven kar s kufri, hotela priti do Pigalla, kjer je na tone suvenirjev, a sva odkrila le indijsko četrt. Vse je bilo indijsko, vse! Naj domov prinesem sari?!
Šla sva celo v napačno smer in od vseh ton suvenirjev so nama ostali le še indijci. Zato sva se kar lepo pobrala nazaj na postajo, se odpeljala na letališče, nakupila (drage) suvenirje kar tam, sedla spet na avion in se ob pol devetih zvečer znašla v Zagrebu. Še dve urci vožnje do doma in...
...kakšna kratka noč je to bila! Naslednji dan pa navsezgodaj že... na treking! Juhej!
A kakorkoli sta se sfižila zadnja dva dneva, kaj več tako ali tako nisva mogla naredit od petih popoldan naprej. Pravzaprav se je moj načrt dobro obnesel in sva že v prejšnjih treh dneh videla kar nekaj. In to vse brez kakršnekoli karte, madonca, kot da bi bil ta prav parižan, ali kaj?
Drugič, Helena, greš pa ti z mano!
Vpiši se