Krim za trening in še za kaj več

Odkar sem tamle na Rudniku v službi, me Krim kar naprej vabi.

Ali je odet v jutranje meglice, ali je ves zelen obžarjen s soncem, ali pa se ga v dežju sploh ne vidi. Pravzaprav je vedno zanimiv, tudi takrat, ko ga sploh ni. In nekje od konca zime ga gledam, kako se preoblači v gosto zeleno preobleko.

Seveda mu slika dela krivico. Sploh, če se ne potrudiš slikat s kakega primernega konca...

A bistvo je v tem, da je vedno tam in da vedno privleče moj pogled.

Zato sem zadnjič enkrat sklenil, da bo to moja trening destinacija. Pravzaprav sem iz službe tamle v Strahomerju en, dva, tri. Prej kot kjerkoli drugod!

Če me že vabi, pa naj mu bo!

In sem se enkrat pred nesrečnim dogodkom, zaletel tja gor kot mlad teliček. Po isti poti, kot smo jo že odkrili, za trening se mi je zdela prav super.

In je tudi bila.

Čeprav je bil to dan, ko sem skoraj vse pozabil doma, uro, palice, vodo, cel rukzak. Ampak superge in za oblečt in preoblečt sem pa imel in to mi je bilo celo dovolj!

Gor sem ravno ujel še oskrbnika, da sem spil še eno pivce (ja, to je bilo še v tistih časih... šmrc) in sem jo potem odrajtal dol. Ura gor in petintrideset minut dol. Jasno, da sem bil zadovoljen, kot že dolgo ne!

Potem sem pa zadnjič tale Krim uporabil za preverjanje ali je moja noga že ok ali ne. Ali lahko še rinem v hrib ali bo treba še kak teden počakat.

Tokrat na rukzak sploh nisem pomislil, palice pa sem vseeno vzel. Vzel sem celo dolge hlače, ker sem si rekel, da bom šel najbrž počasi in da me ne bo zeblo. Zeblo, ej! HA!

In potem...

"Aleško", sem si rekel, "pojdi ti zdaj počasi, da boš videl, kako te noga drži. Ne smeš pretiravat, še vedno te peta boli! Počasi!"

Res ne vem zakaj se človek lastnih besed še najmanj drži?! Kot da bi se zanalašč ne poslušal, kot da bi si zanalašč delal ravno nasprotno! Seveda, v hrib sem se - kljub boleči peti - spet! zagnal kot mlad teliček. Pa je bolelo, a kmalu ni moglo več kaj in je pač nehalo bolet. Jaz pa itak nisem nič opazil, na eni strani sem si tulil v možgane "pojdi bolj počas!", na drugi strani pa sem sopihal kot pri norcih in vlekel v hrib pač kolikor se je le dalo po dveh tednih presnete putike...

Kdo bi se razumel? Nekateri imajo teorije o različnih osebnostih, ampak jaz temu mambujambu nič ne verjamem. Zdi se mi samo, da sem včasih taka presneta brihta, da še samega sebe ne prenašam.

Gor sem zajel razgled, se z vzdihom zagledal v še odprto kočo in pivo v njej, a takoj skrenil navzdol. Kaj pa čem...

Navzdol je bila povsem ista štorija kot gor. Še po ravnem sem tekel, jebela cesta, no!

Na koncu sem naredil vsega skupaj deset minut pribitka od zadnjič. Pet minut za gor, torej 1:05h in pet minut za dol, 0:40h.

In seveda sem bil spet presneto zadovoljen, po štirinajstih dneh nemiganja je to super rezultat zame, po drugi strani pa sem bil ves zmeden. Kdo mi torej govori, naj grem bolj počasi in zakaj hudiča ga ne poslušam? Oziroma, če malce drugače zasukamo - zakaj hudirja mi sploh govori?!

A dokazal sem si, da spet gre v hrib! Zdrav sem, torej! Juhej!!!

To, da še vedno boli, je povsem postranskega pomena...