Prejšnji dan se je tako zaključil.
Spal sem slabo. Kot da bi se vsake pol ure zbujal. Seveda pa se mi potem ob 5h, ko je ura zvonila, nikakor ni dalo vstat. Kot naročeno.
Sem se le zbrcal iz postelje, se oblekel celo v dolge hlače, opravil še vse jutranje opravke in bil pripravljen na ponovni vzlet točno ob pol šestih.
In sem začel, kar v lahnem drncu. Noge niso nič protestirale. Super, torej sem se prav dobro spočil! Juhej!
Črni vrh, 0:50h.
Tam sem navsezgodaj srečal nekoga, ki sem ga prejšnji dan videl v koči na Blegošu, ko je prišel na pivo. Če ta ni spal nekje tukajle...
Jaz pa jo šibam naprej. Do sem nekje je potka super lepa, potem pa se začne asfalt in nato makadam. Pa se to dvoje malo izmenjuje.
Sem pa tja kakšna bolj zanimiva potka, a jih je bolj malo. Vleče se.
Nekje na eni taki singlci, kjer so pod mano le strme strme trave, se mi naproti prikaže cela čreda krav. To bi bilo za posnet, kako sem jo urno ucvrl kar naravnost navzgor, brez pomišljanja. Ampak s kravami se že ne bi prepiral.
Nekje vmes jem zajtrk, dolga je tale pot. Končno pa se Porezen le prikaže:
potem so pa te hecne, visoke trave in vse shojeno od živine, markacije pa slabe. In motovilim in nisem pazljiv in na koncu moram rinit kar direktno v hrib in preskakovat električne pastirje in samo upam, da me ne bo direktno med noge kaj usekalo...
A mi po dolgi bitki le uspe! 3:40h. Mater, se je tole vleklo...
V Koči na Poreznu imajo dobro taktiko. Čaj v skodelici je 1€, pol litra čaja je 1,3€, liter čaja za s seboj pa le 1,5€! Hitro si privoščim dva.
Dva čaja pa tudi dva košutnika, seveda. Po ta drugem seveda že začnem razmišljat, a ne bi še tretjega, kaj? Ampak potem ne bi več istega dne prišel dol... S skrajnimi močmi se odrinem od koče in zletim proti Petrovem brdu. Ne bom tukajle jedel, si bom raje privoščil na Petrovem brdu, direktno pred vzponom, si mislim.
Ko jo maham navzdol, se mi začne svitati, da je trasa GM4O malce spremenjena in da ne gre na Petrovo brdo, temveč nekje skrene na Podbrdo. Tja pa res ne bi rad prišel! Nisem pa doma pogledal, kje se pot razcepi... Zato moram kar naprej pazit in ne preveč sekat ovinkov, čeprav je pot prav enkratno narejena prav za sekanje serpentin. Mehka, gozdnata podlaga, ki kar kliče, da jo lomastiš direktno navzdol.
Ampak jaz moram gledat za markacijami...
No, na koncu po spominu pridem povsem prav. Nisem pa nikjer opazil - joj, kakšen stezosledec! - kje se je pot sploh razcepila!
Spodaj na asfaltu sta dva čeha v delavskih čeladah in oblekah. Čudaki, ampak jaz najbrž nisem prav nič boljši na pogled.
Na Petrovem brdu imajo od hrane le krof. Jebela cesta. 5:10h.
Imajo pa lep in enkraten izvir in moj prelepi nahrbtnik je težji za 4kg. Ampak brez vode pa že ne grem v tale hrib, ki me čaka!
Seveda sem hotel ravno po tej poti. Da vidim ali imam sploh kdaj kaj šans glede GM4O. Če pridem pod 3h do vrha, bi najbrž še lahko stisnil celo progo v osmih urah, ne?
Zato jo mahnem navzgor prav samozavestno!
Mulatjere, vročina, lepote, teža nahrbtnika... vse se malo meša. A lepote definitivno so!
Le tile avti me po naporni hoji kar malce razjezijo! Jaz se tukajle matram ko bedak, tule zadaj pa celo parkirišče! Aaaaa!
Vzpon na Koblo je že prava muka. Kar naprej nekaj gor in dol, Črne prsti pa niti na spregled! Pobira me kar dobro.
Seveda, ko pa nisem jedel na Petrovem brdu, niti na Poreznu, ampak dolgo, dolgo nazaj! Spet ta hrana, malce bolj bi moral pazit nanjo, ne? Po dobri energijski ploščici se tudi faca razleze v nekaj, kar je bolj podobno nasmešku!
Motivacija malce naraste, energije je takoj več!
Jo tudi mora bit, zadnji vzpon je kar brutalen, direkten! K sreči mi ne dela težav.
In končno le Črna prst, 9:04h.
Ha, za Petrovo brdo - Črna prst potrebujem kar 3:25h... O, ja, na GM4O bom kar lepo pozabil. Nekdo bo moral še veliko žgancev pojest, da bo morda enega lepega dne sploh dovolj hiter! Pa sem se kar dobro trudil, sem pričakoval boljši čas, a, če ne gre, pač ne gre. Morda kdaj drugič, bom vsaj imel izziv!
V Koči nimajo več jote, zato se odločim za Zelenjavno Mineštro. Izkaže se, da je to le preoblečen ričet z mesom. Potem zgledam kot ta zadnji čurimuri, ko ven pukam tiste kose mesa in jih skrivam v prtiček.
Spahuje se mi kljub temu še celo pot do jezera. Jebemti pa zelenjavno mineštro. Sem se že parkrat zaklel, da v kočah ne bom več jedel teh stvari, predvsem ne ričeta, ko pa tako radi stresajo moko na kile noter. Eh.
Navzdol sem hotel nekako čez planino Osredke, a sem se malce ustrašil, da pot ni vzdrževana in da se bom preveč lovil, zato sem jo mahnil kar proti Orožnovi koči. Čez vse tiste skale mi je šlo počasi, moral sem kar dobro paziti, ne bi rad pristal na nosu, noge so najbrž že utrujene, kajne?
Botanični vrt me tokrat razočara. Meni so se tiste stare tablice zdele enkratne, ročni unikati, ne pa tole industrijsko oblikovanje. Škoda. Ampak časi se spreminjajo in ljudje morajo najbrž počrpat kakšna sredstva, kakor je pač zdaj moderno.
Pri Orožnovi koči telefoniram Heleni, da jo mahnem kar v Bistrico, komu se pa še da do jezera! Bom prišel kar tja. Pa potem z avtom do jezera. Koga pa briga!
Ko pa pridem do prve, zgornje ceste, me kar samega zanese v levo, namesto, da bi šel v desno proti Bistrici. WTF? Zavem se, da zdajle že ne bom v zadnjih kilometrih stisnil repa med noge! Ni šans! Spet kličem Heleno: "Klinc pa Bistrica, pridem dol nekje v Polju!"
Kljub temu, da sem se tukajle bal navigacije, nikjer namreč ni kaj veliko označeno na kartah, se izkaže, da gre pot sicer nekje drugje, a je zelo dobro označena. Ja, malo me je bilo strah obledelih bohinjskih markacij, se je že kdaj zgodilo!
Tako le priletim do dol, kjer mi potoček spet reši dan! O, kako si lahko takih stvari vesel!
Za ovinkom pa potem zagledam nekaj belega, nekaj podobnega... ne, to ne more biti naključje! In res! Za vogalom Helena, jaz pa v nasmešek kot, da ne bi bil še nikjer te dva dni!
En velik jogurt sem spil na eks.
Potem pa še nisem hotel po cestah in sem se potikal nekje po robovih doline, kar naprej spet nekaj gor in dol, mimo skakalnic
vikendov, vasi, čisto tja do Jezera!
JUUUUUPIIIIIII! 12:50h.
O, kako je tole pasalo, res! Prijalo je in zaslužil sem si! Se mi pa zdi, da sem se prvič v življenju kopal v bohinjskem jezeru pred koncem avgusta... Premrzlo zame, premrzlo!
Sam sebi ne morem verjet in najbrž se bom še dolgo čudil. Spet ena od Poti z veliko začetnico! Dogodivščina!
Veselja in vtisov bo še za par mesecev! Podatkov pa tudi, juhej!
41,2km, 2590 višincev+, 3450 višincev-, 10:58 neto, 12:49 bruto.
Vpiši se