Tale je bila pa čisto familijarna.
Tam sredi septembra, ko smo imeli prekrasno vreme, zato tudi morje, sonce, kopanje!
Začeli smo že navsezgodaj v Krtini, do Fažane je dolga pot, pa še vmes smo morali narediti par postankov, pobrati Mater in se preko Italije prebiti do Kopra. Kar je šlo presenetljivo ok, pravzaprav super ok.
V Fažani smo se potem počas začeli nabirati.
Najprej smo si privoščili ladjico, ki nas je odpeljala čisto naokrog Velikega Brijuna. Da vsaj vidimo, kam in kako gremo!
Na ladjici smo imeli dobrega vodiča, ki je povedal marsikaj zanimivega!
Nekateri so navigirali
drugi pa ne morejo nikamor brez rutke.
Potem smo šli nazaj v Fažano in na uradno ladjico za na Brione, ki nas je odpeljala na otok. Tam smo se najprej peljali z vlakcem
in naredili dober krog čez cel otok. Vsaj približno smo si predstavljali kje smo.
Na otoku je kar nekaj stvari za videti, živalski vrt
avtomobile (če se poročite tukajle gor, se boste peljali s temle avtom)
muzej
ptiča Kokija, ki kar dobro govori in je že častitljivo star, saj je poznal Tita od leta 1970!
Nato smo seveda še malo hodili,
se čudili zakaj neki zaprejo vrtove že ob 14h?!, nato pa so se najpogumnejši zabrisali v vodo!
Se je videlo, da kar nekaj uživajo in da voda sploh ni mrzla
zato ni manjkalo veliko, da smo bili v vodi skoraj vsi! Tamaučki so seveda še najbolj uživali, na polno.
Gor in dol in gor in dol in...
Za najstarejšo smo vzeli mali električni avtomobilček, ki ga potem naš Tamauček ni več spustil z oči. Si je nekako domišljal, da mu ga bo uspelo vozit.
No, na koncu mu ga tudi je uspelo, ostali pa so morali hoditi peš! Jej, jej, jej.
Še eno familijarno sliko, nas niti ni tako malo! Pa še prisotni niso bili čisto vsi!
Potem smo šli na primorsko, žurat. Kitaro igrat in pet. Hvala bogu, da s tam ni nobenih slik. Huh. Ali pa zvočnih zapisov, to bi bilo še hujše! Ojej!
Zdržali pa smo do treh. Kar ok, anede?!
Naslednji dan smo še Materi pomagali, eni več
drugi pa smo bolj ali manj jamrali. Vsaj dopoldan.
Tako je bil vikend sredi septembra spet poln super zanimivih stvari.
Čisto na koncu pa še en skupni pozdrav celotne naše družine (po moji strani), nekateri pač ne zmoremo brez tehle samoslik!