Naslednjega dne nismo bili prav zgodnji.
Se pozna, da smo bolj na zahodu - pozno spat, pozno vstat. Šele tam, malo pred deseto, smo se uspeli spokati iz hotela.
Prvo smo zavili v trgovino, nakupili kup hrane za popotnico, se načudili, zakaj je vse tako poceni, da smo dali le 31€ in se odpeljali proti Cadizu.
Lepo mestece, super! Najbrž je tole čisto noro poleti. O, takole pozimi pa vsa ta mesta zgledajo meni prav prisrčna! Nobene gneče, nobenega prometa! Strašansko mi je všeč!
Seveda smo se povzpeli na stolp in poslikali navzdol vse, kar se je dalo.
Bazene, kjer smo si ob sončku že kar zamišljali, kako bi... aaaaaah. Če nimaš snega in takole podnebje, najbrž tole ni noben problem - evo, v začetku marca že začnejo štimat:
Sicer pa so vsi nekaj vzdrževali. Več ali manj. Kaj je ta stric počel na tem stolpku, nismo uspeli zvedet. Najbrž je "meu deu".
V Cadizu je na koncu rta še trdnjava, sicer zaprta, se je pa lepo sprehajat. Če ne drugega, si lahko zamišljaš, da je v tejle smeri za trdnjavo nekje amerika. Ne čisto blizu, ampak v tej smeri. Amerika. Ej.
Takole nekako smo ga malo prehodili in prevozili. Najbrž je res tole poleti muka in ne prideš nikamor.
Potem se zapodimo naprej, a po petih minutah hitro zabremzam. Hej, pa saj tole se vozimo mimo Atlantskega oceana, hej! Atlantskega oceana!
Smo pozabili namočit noge, morda?!
Oh, to je bilo veselja! Z valovi
ali pa s sipinami! Potacali smo vse! Jasno, da se je moral Tamauček preobleč. Je bil moker.
Pa je bilo le treba naprej, zdaj nas čaka malce več vožnje, tokrat brez avtocest, gremo mi raje po regionalkah. Ki se izkažejo za povsem ok, pravzaprav so dostikrat kar štiripasovnice, omejitev pa ista kot na avtocesti, 120km/h. Pa še to je preveč za nas, gremo raje počasneje, tako kot vsi ostali, težko je najti koga, ki bi te sploh prehitel, vsi se držijo omejitev. Kar malce čudno se mi zdi, vožnja je res prava milina. Prav za takle road trip...
Tako se vozimo čez tipično pokrajino, ponekod kraljujejo biki
večinoma pa vetrnice, na tisoče jih je! Se mi vedno prikaže nasmešek, ko se spomnim na našo deželo in vse kolobocije okoli energije. Nismo ravno najbolj sposobni okoli tega, kajne?
Pa smo na koncu sveta, na koncu Evrope, prav kmalu, kako urico in pol lepe vožnje.
Kar naenkrat je pred nami... morje in... Afrika!
Sem kar malo presenečen, čeprav niti ne vem zakaj. Saj nisem nič pričakoval, a vseeno. Nekako se mi ni zdelo, da bodo na oni strani.. no, hribi. Kot da bi morala biti Afrika ravna... Čudne predstave gojimo ljudje o stvareh, ki jih ne poznamo. Čudne.
O, pa so hribi. Veliko njih in še prav zanimivi so!
Mestece Tarifa je spet luštkano, tale gradiček s pogledom čez ožino si je pa res postavil tisti, ki ceni razgled! V takem bi pa še jaz prebil kak teden (preden bi me odneslo naprej, seveda).
Na eni strani torej Atlantik, na drugi Sredozemsko morje. Tu Evropa, tam Afrika. Hecno.
Takole nekako zgleda GPS sled čisto na konec sveta.
A nekateri pravijo, da je konec sveta nekje drugje, v bližini. In tudi mi smo namenjeni tja, saj sploh ni več daleč!
A o tem nadaljujem naslednjič!
Vpiši se