Ker je bil to naš zadnji dan, se nismo zbudili ravno najbolj zgodaj.
Smo se pa vsaj uspeli zmenit v hotelu za prtljago in parkirišče. To pa je odtehtalo kar nekaj skrbi.
Tako, da smo lahko najprej šli le na zajtrk, končno na churrose, da probamo kaj je to! O, zdaj jih znamo delat tudi doma! Malo so težki, ampak včasih tole pride zelo prav!
Potem pa malo po mestu. Kar tako, za nosom. Kar je dalo precej zanimivo sliko pohajkovanja:
Seveda še zdaleč nismo videli vsega, nekaj pa le, naprimer Torre del Oro
sprehajali smo se ob reki Guadalquivir in se še vedno naslajali nad pomarančami na drevesih
našli Sv. Leandra in njegovo sliko iz 17. stoletja
ter se seveda zadržali tudi v Seviljski katedrali, ja, presneto je velika!
Je pa tudi veliko ljudi in mislim, da je edina katedrala, za katero sem do zdaj moral plačat vstopnino. A za Kolumba?
Seveda je bil stolp zraven katedrale nekoč minaret, to je Giralda!
Jasno, da smo plezal gor! Eni s(m)o celo tekli!
Jasno, Tamauček se ni dal... madonca, ne morem ga več prehitet na take kratke proge...
Razgled je bil seveda fantastičen, cela Sevilja pred nami
Sem pa kar malce s strahom pogledoval sem gor
da se ne bi kaj začelo vrtet. Kaj narediš potem? Letiš dol ko nor? Ker tole pa mora nabijat...
Še en krogec naokrog
potem pa smo že morali iti proti letališču. Najprej vrnit avto, od katerega smo se kar težko poslovili, dobro nam je služil!
Mogoče pa je dosegel, da ne bom več tako črtil presnetega renoja...
Kilometre sem pozabil slikat, niti zapomnil si jih nisem. Neverjetno. In to jaz, ki je zbral ostalo neverjetno količino povsem nepotrebnih podatkov! Kilometrov pa ne. Mislim, da jih je bilo približno 1100, nič več. Ravno toliko, da smo natankali še za dvajset evrov. Kar je bilo skoraj malo premalo, so se mi kar dobro hlače tresle ali bomo prišli nazaj ali ne. Že v hotelu je svetila lučka, k sreči smo do letališča prišli brez kakšne gneče ali ovinka. Kaj bi pa bilo, če bi ga nam zmanjkalo, a?! Ah, pustimo to. včasih pa imamo lahko tudi srečo - naprimer, da so nam vrnili za tisti sneg od začetka...
Letališče spet... moja nočna mora...
Srečali še Belugo, res je "zanimiva"!
Potem pa nas je spet trgovsko razpoloženi rajaner odpeljal proti sončnemu zahodu do Bologne.
Nas in celo četico več kot razigranih špancev, ki so šli na fantovščino v Bologno...Teror čez cel avion je bil to, še mikrofon so dobili v roke... Da bi spal? Počival? Ha!
Le v tla sem lahko gledal. In čakal.
In razmišljal o tem, kako fino smo se imeli! Kako malo to sicer zgleda na celotni Španiji
pa tudi na sami Andaluziji ne zgleda prav veliko. Pet, šest dni res ni skoraj nič. (Tamle malce manjka prvi večer vožnje, od E do S.)
Pa smo že od teh petih dneh prinesli toliko vtisov, da smo bili kar precej utrujeni. Bi morali vsakih pet dni narediti en premor, počitek, potem pa naprej?
Čakala nas je še vožnja do Ljubljane, tokrat ponoči, a brez težav, gneče ali česa nenavadnega. Čudno, tudi snega ni bilo... Je bil pa presnet mraz, ko smo se ustavili doma, v Krtini.
Torej, luštno je doma, naokrog je pa še lepše. Radi se potepamo in še se bomo!
Vpiši se