O, letos sem pa zgodaj začel!
Ker nam lansko leto sploh ni uspelo in ker je letos gor že brez snega, vreme pa toplo in brez možnosti neviht, mi je padlo na pamet, da grem že kar junija pogledat na Grintovec!
Se mi je pa hecno zdelo, da še na Kamniškem sedlu nisem bil, pa že rinem na Grinto... Jah, sneg in visokogorje meni nikakor ne gresta skupaj, še majhne zaplate mi delajo težave in najraje vidim, da ga sploh ni.
Zato je bil tokrat Grintovec nadvse primeren.
Pa še: "pejmo tokrat čist od spodi!" me je prijelo. Super ideja! Da bomo ja videli, kako sem počasen...
Vstanem torej sredi noči, nekje ob pol štirih, se komaj zrihtam in ob 4:40 sem že na izhodišču! Zunaj pa že svetlo?!
Sem nekako bolj navajen v hribe hoditi v poznem poletju in jeseni, zato me tale zgodnji dan kar malce preseneti!
A še dobro, da sem začel čimbolj zgodaj, tule sredi Kamniške Bistrice še ob 4:40 ni prav nič hladno. Presneto vroč dan bo!
Ker sem pravi treker in zelo dober orientacist in markacist in ne vem, kaj še vse, se že pri prvem kažipotu izgubim. Dober začetek bo tole!
Noben kažipot ne kaže gor, zato grem lepo levo, čeprav nočem po Koželjevi, a druge ni.
Saj se ne izgubim do konca, ampak malo se mi pa le čudno zdi in po nepotrebnem hodim po cesti.
35 minut do tovorne žičnice, od tam pa bolj direktno v hrib. Vroče je že, vse teče z mene, meh z vodo se hitro prazni. Skoraj da tekmujem s sončkom, me bo ujel do Kokrškega ali ne?
Pa me ni! Ampak kmalu me pa bo!
Na Kokrškem sem po točno dveh urah. Kot vedno torej, nobenega napredka. Eh.
Sem pa tokrat bolj družaben, nikamor se mi ne mudi, bom nekaj spil in vsaj zajtrk pojedel! Še dobro, da je oskrbnica zgodaj pokonci, ura še sedem ni.
Pojem, popijem in je treba naprej. Nikjer nikogar, povsem sam sem. Seveda, ko pa je čisto običajna sreda.
Na strehi se prikaže prvi sneg, a ga sploh ni veliko in se mu da izognit. Nato vidim v daljavi trop živali (niti ne vidim ali so kozorogi ali gamsi) pa se mi skrije za greben še preden mi uspe fotografirat. Škoda, pa tako zgoden sem in še prvi! Sonce pa že visoko na nebu in žge. Žge. Tudi na tej višini!
Od snega ostajajo še največ opasti, ki visijo čez greben v zraku. Hecno. Me prav zanima, kako tole zgleda, ko se cel ta kos zvrne v prepad, zato sem raje kar v varni razdalji!
Gre mi pa vedno bolj počasi. Malce me že zmanjkuje, vročina je pa tudi kar huda, od mene še vedno kar vse teče. Razgledi pa enkratni, vedno večkrat se ustavljam, vse se kar malce upočasni.
Od Sedla 1:35h pa sem na vrhu! Kar dobro zmatran, moram priznat.
Oblečem si jakno, ves sem premočen, na vrhu pa končno le malce pihlja! Končno malce osvežujočega! Si kar ne morem mislit, sredi junija na 2500 metrih pa takale vročina...
Poslikam seveda vse naokrog, tudi prehod v Kočni (kot vedno), ampak Kočna pa je zaradi obilice snega še precej manj obiskana. Težko, da bom koga videl! Je pa vsaj zoom tokrat super!
Vesel sem tudi, da se betonski kolos nad katerim sem se še zadnjič pritoževal, izginil. Moram fante vprašat ali je kje spodaj ali pa so ga odnesli! Zdaj je gor le še roža vrhov, ki pa je povsem super.
Bi pa moral kot priden markacist preverit še skrinjico in vse ostalo, če je vse ok, pa nisem. Kar pozabil sem, ker pač nikoli ne gledam notri, ne štempljam in zato gre to kar nekako mimo mene. Bo treba to navado spremenit, kajne?!
Dol grem potem počasi, zelo počasi. Prav nič prijetna pot za navzdol ni. Vsega skupaj porabim kar 2:52h do izhodišča!
Tokrat zadanem pravilno pot in zato seveda tudi potem zvem kje sem ga pri poti navzgor biksnil.
Na karti to takole zgleda:
No, tule je pa že peklensko vroče! Še dobro, da mi je oskrbnica na Sedlu natočila poln meh, tukajle sem že skoraj na hlapih, več kot dva litra vode je šlo, pa sem šel navzdol! Jaz pa sem mislil priti gor in dol z dvemi litri, a? Poleti se mi poraba vode zviša kar za parkrat, sploh ob takšni vročini!
Spodaj še zapodim še v Bistrico, no, ta pa ni nič poletna! Po treh sekundah že tulim in skačem ven! O, kakšna mrzlota! Same sitnobe, nič nam ni prav, zrak je prevroč, voda pa premrzla! Ojej.
Vsega skupaj za 6:30h hoje, slabih 2000 višincev. Toliko kot leta 2010 torej. Še vedno sem počasen, a sem ta dan zadovoljen. Je pa bolje, da sploh ne pomisliš na to, kako hitro pridejo gorski tekači na vrh. Ti so itak vanzemaljci.
Navzdol sem srečal še tri pohodnike in enega tekača, na Sedlu pa je bilo vsaj še par ljudi. Pa še to je bilo presneto malo za tak lep dan!
Vpiši se