Krvavec

Po mojem prvem raziskovanju je kar dolgo trajalo, da sem še Heleno peljal v tiste prelepe konce.

Izbrala sva si kar en četrtek sredi novembra, še pred snegom. Dolgo že nisva nikamor takole šla.

Prav nič naju ni motilo, da dan ni bil najlepši. Lepota se nahaja v vseh možnih stanjih in tudi megla je del nje.

Tokrat nisva začela čisto spodaj, skoraj do Markovih ravni sva se le pripeljala - pod zadnjimi strmimi ovinki je bil že parkiran avto, pa potem nisem tvegal. Bova pa že skozi dala še tiste štiri ovinke, ne?

Megla je bila kar ok, mravljišča pa ogromna. Zima bo huda, ne?

Potka je luštna, midva jo pa počasi mahava. Nikamor se nama ne mudi, gre pa kar samo od sebe.

Vreme je vedno bolj super. Spodaj je megla, gor pa oblak. Le vmes se kaj vidi, naprimer lovska koča, ki se jo spomladi seveda mimogrede zgreši.

Meglo je pa treba slikat!

Do Planine Koren ni več daleč, mimogrede sva tam. Oblak je tudi tam.

Helena ima ideje, da bi šla čez Ježa, ampak to ne gre kar tako... snega tule res ni, a gor sigurno je. Saj danes sem malce bolj pripravljen kaj raziskovat, toliko pa že spet ne!

Zato jo mahneva še proti Krvavcu, tole počezno potko smo si ogledovali že parkrat.

Potka, ki sicer ni markirana, se izkaže za super potko! Le prav veliko je ne morem slikat...

Na vrhu pa se moraš prebit mimo varovalne ograje za smučarje. Nič težjega.

Obvezno se je treba slikat še na sedežnici, za naslednji dan so napovedovali sneg. Počasi se bo začelo!

Naju pa prestraši delavec, ki gor na vrhu ploščadi štima neko vremensko postajo in na ves glas kriči kolegu v hišici: "a zdej pa deua?"

Malo naju je ustrašil, iz tiste megle gor nad nama, se je zadrl ko kak norec. Sva kar malo poskočila. Upam, da sta postajo zrihtala.

Snega se je tudi nekaj našlo. Sem se mu raje kar izogibal. Še čez glavo ga bom imel, se mi zdi...

Pr Florjanu sva šla neki malega spit in se malo pogret. 

Dol sva jo pa potem ubrala po ta srednji poti. Po delu te sva nekoč prišla gor, zdaj sva pa komaj odcep našla. Nove table kažejo le v desno in levo. K sreči imam karto v glavi, začetek poti hitro najdeva.

Začelo se je kar super. V velikem stilu je nekdo naredil prehod čez pastirja.

Do odcepa proti Kamniškem vrhu gre v redu, potka je majhna, a se jo vidi.

Po razpotju pa sva spet na novem, tu še nisva hodila. Imam nek čuden občutek, da tole ne bo... in res ni. Pot se kar naenkrat izgubi. Zavija preveč v desno, pa podor in...

Helena bi jo sicer kar dol mahnila, jaz pa bi raje kako markacijo našel. Malo se pomatrava in na koncu jo le najdeva. Pot gre spet zelo v levo, najbrž je kaj spremenjeno zaradi podora. Slabo opazno. Torej zelo v levo, čez graben, po ozki, ozki potki med strmimi mokrimi travami (kjer začuda ne tulim) potem si pa hitro spet na križišču, kjer sva zavila proti Pl. Koren.

Še blaten in dolgočasen kolovoz, par ovinkov in sva pri avtu. Vsa vesela in zadovoljna. Lušten izlet in to v skoraj popolnem miru, v prekrasnem mokrem gozdu. Ja, tudi megla in oblak imata svoje čare!

Jaz sem vsekakor bil zadovoljen. Se je poznalo potem na kavču!