O, ti goli hribi! Občasno še vedno rešujeva uganke travnikov, ki se ob določenih dnevih tako lepo bleščijo v višavah.
To isto uganko sva že reševala, a je do sedaj nisva rešila v celoti. Takrat sva rešila le njen najbolj oddaljen del. Sprednji del pa je še kar čakal in čakal.
Dolgo je čakal. Pa nihče ne ve točno zakaj. Tako je pač bilo.
A potem se tako čakanje tudi kar naenkrat konča. Ko te kar naenkrat prime in greš točno tja. Reševat uganko.
Na Črnivec sva se odpeljala sredi februarja. Po žledu je bilo treba vsaj nad 800m in pod 1700m zaradi plazov in metrov snega. Torej je bila Kranjska reber popolna destinacija.
Posledice ujme 2008 so še vedno vidne, čeprav mislim, da je tudi človek malo pomagal in očistil še preveč. Posledic žleda pa bolj malo. Sem in tja kakšna.
Je pa na tisti čistini kmalu začelo pihat, zoprno pihat. Jaz pa... no, k sreči že privzeto vzamem pozimi vse s seboj, rokavice, kapo itd. Ampak glede na napoved pa sem pričakoval, da bom hodil naokoli v kratkih rokavih. Cel teden se je že pripravljalo lepo vreme in tisto nedeljo bi moralo biti sončno in vroče... ali pa sem jaz vse skupaj napačno razumel. Skratka, od obljubljenega lepega vremena ni bilo prav veliko. Če ti mrzel veter brije okrog ušes, ti ne pomaga nobeno sonce daleč zgoraj.
Potem pa sva le prišla v gozd, kjer se je pa vse skupaj spremenilo v trenutku. Čisti mir. Nikjer nobenega vetra. Toplo... no, ja, malce bolj toplo kot prej. Ampak luštno.
In potem še eno presenečenje kratkih deset minut naprej. Čarobno presenečenje!
Tukaj pa tudi, če je mraz, ti postane prav toplo pri srcu. Take zime so vsekakor lepe.
Potem pa si hitro na grebenu in stric veter spet pride nazaj. Snega pa vedno več. K sreči je kak dan, dva pred nama nekdo šel in se ni udiralo čisto do konca. Drugače bi prej obupala, tako pa ni bilo prav hudo, sneg je bil zgoraj ves suh in lahek, ni bilo težko gazit.
Prva čistina, aha, to že veva, kje je!
Vedno bolj je pihalo, vedno več snega je bilo. Cilj pravzaprav blizu, a tudi daleč.
Zato sva ob smrekici pogledala dol v dolino, tja, od koder gledava, ko se voziva proti domu in vidiva tale travnik
se poslikala za... hm, zakaj že?...
označila najin teritorij za nadaljnjih petnajst minut surovega vetra
in vsa vesela in izpolnjena odskakala v dolino.
Prijetno presenečena nad lepoto izleta in tudi dneva, kljub vetru. Vzelo nama je kar tri ure, a se nama je zdelo, da sva po pol ure že nazaj. Gaziva vseeno počasi.
Zdaj pa še enkrat spomladi cel greben skoz dat, pa bo uganka do konca rešena.
Vpiši se