Prejšnji prispevek Črna Gora 2014: 1 - priti do tja.
Ok, tale kamp Crvena glavica se torej ni nič spremenil v zadnjih petih letih. Če pa smo čisto pošteni, se najbrž ni nič spremenil v zadnjih 30 letih. Zato počasi vse propada, lastniki se počasi starajo, vse tone v nekakšno pozabo. Sicer prihaja mladina, a z malimi, neodločnimi koraki. Največ, kar jim uspe, je bife, s tem se hitro zadovoljijo.
A, hej, Črna Gora je pač Črna Gora, saj smo se že doma pripravili na malce drugačno - kulturno - okolje. S tem ni nič narobe, če lahko črnogorci, zakaj pa ne bi mogli mi?!
Kamp je po svoje super, vsaj prostora je več kot dovolj
in nobenemu nič ne manjka! Sence je dovolj, morje je,
meso pa tudi! Ha!
Poceni, o, ja!
Edino, česar ni, je vreme. Ta nam spet nagaja, sicer v mejah normale, a vseeno.
Tako so naša dnevna potovanja videti predvsem takole:
kar pomeni potovanje od Crvene glavice do Budve. Na dnevno dozo interneta, seveda!
Sicer je kava draga, pa zato internet leti ko strela.
Ko zunaj dežuje, mi pa nimamo kaj počet, se pa gremo zgubljat v poslovne objekte
ali pa pohajkovat po budvanski tržnici, kjer - pravzaprav le pred vhodom - vlada nepopisna gneča in je pol ure dežja mimo.
Količine gob so neznanske, kdo jih kupuje, pa nam ni povsem jasno. Turisti in restavracije?
A kaj bi se zaradi dežja sekirali, pohajkovanje po plažah je tudi v dežju čisto ok.
Nekaterih dež sploh ne moti. Zakaj neki bi pa jih?
Le malico je treba pojest v avtu, da nam oliv ne zmoči
potem imamo pa končno vsega dost in dežju pokažemo zobe. Briga nas, včasih se je v dežju prav super kopat!
Sploh pa na taki plaži, v takem okolju in ko je vsega skupaj pet ljudi na plaži! Ob soncu si pa lahko le misliš, koliko jih je... Vsi prav uživamo!
Še mali sprehod naokrog
pogledat zasebne plaže, ki so zrihtane v nulo!
Še dobro, da je Sv. Štefan spet živ in da ni vse zaprto, kot pred petimi leti. Veliko se je obnovilo, veliko naredilo in čeprav je le za petične goste, je vseeno lepo videti, da so družinski biseri ponovno urejeni in živi.
Naslednji dan je nato napovedano slabo vreme, potem pa par dni tako, tako. Torej ni druge, kot da se odpravimo proti hribom, proti Durmitorju. Saj bomo cel dan potovali, naj dežuje, kolikor hoče! Tam pod hribi tako ali tako ne bomo šotorili, najbrž bo dosti premrzlo.
In smo šli. Skozi predor direkt v oblake
mimo Skadarskega jezera. Od njega sicer nismo imeli kaj dosti, pravzaprav niti dobrega pogleda nanj ne.
Večinoma ga sploh nismo videli. Ali je bil vlak
ali pa močvirje,
tako kakšne velike privlačnosti med nami in jezerom nikakor ni bilo in se sploh nismo ustavljali. Tja do Podgorice ne.
Pa še tam smo se ustavili bolj za dnevno dozo interneta in kave.
Kar po gpsju zgleda precej preprosto - temu se reče dober navigator. Mi karte in podobne stvari gledamo šele takrat, ko nimamo več pojma, kam in kako. Večinoma nam gre vse po občutku.
Nismo pa imeli prav veliko od Podgorice. Več ali manj le travnike in nizke, napol zapuščene gradnje dolgih vpadnic...
Tako se vozimo naprej proti Nikšiču do neke točke, ko gre mimo nas tabla Ostrog. Ostrog? Hm, Ostrog?!
No, nekaj takega pa si je le treba ogledat, ne? Ne moremo bit popolni ignoranti - ajde, obračaj!
Vmes si milijon ovinkov zamotimo z razmišljanjem, kaj neki bi pomenile te ogromne cevi,
ki so najbrž elektrarna, ter v pričakovanju nasproti vozečega gromozanskega avtobusa, polnega turistov, kmalu prispemo do parkirišča.
O, to pa je vzidano!
Seveda sam spet razmišljam, zakaj nismo šli čisto od spodaj, ampak... stopnic je vseeno še kar nekaj.
Je pa samostan res prekrasen! Še dobro za ovinek.
Večina turistov je Rusov. In res jih je ko rusov.
Nato napademo Nikšič, kjer si želimo nekaj pojest. Naredimo dve zanki in gremo še malo peš,
a prav nikjer nič za pojest. Nikjer! Pri tem, da se bife drži bifeja, sami bari, kafiči in podobno. Konobe pa nobene. Hja. Zato pustimo denar v prvi pekarni.
Ste že šli kdaj v pekarno lačni? No... potem veste, kaj vse človek prinese iz nje. Vse! In še malo!
A z ovinki za danes še nismo opravili. O, ne, kje pa! Tam pred Šavnikom se kar sproti delajo novi in novi ovinki...
drugače pa je cela pot od obale do Žabljaka čisto v redu. Ravno pravšnja za naše potovanje, počasi, varno in sigurno. Kakšnih norcev na cesti niti ne srečamo, saj prehitevajo, a imajo vedno boljše avte, kar je dobro. So hitro mimo.
Malo naprej od Šavnika se pravzaprav že vidi Durmitor in Bobotov Kuk, a se tega še ne zavedamo, povsod okrog so namreč hribi. Hribi, planine, vse kipi navzgor. Potem pa - že na Žabljaški planoti - z nove novcate ceste le ugledamo Durmitor (in se tega končno tudi zavemo):
Jep, do hribov smo prišli! Juhu!
Črna Gora 2014: 3 - Durmitor, Žabljak.
Vpiši se