Ko nas megle preženejo s hribov.
Malo smo pojedli, malo počili in kmalu smo bili kot novi. Kar pomeni, da so ideje kar šibale sem in tja. Ker smo imeli še veliko časa, pravzaprav celo popoldne, smo se odločili za ogled preostalih jezer, tistih, do katerih lahko prideš z avtom na enostaven način.
Dobra ideja, ker so jezera res enkratna! Naprimer Vražje jezero:
kot da bi bil nekje drugje, ne pa na Balkanu. Mongolija, Tibet, takšne ti gredo po glavi.
Tamauček je seveda poslikal en milijon panoram. Čeprav se jih jaz izogibam, kam pa naj jih daš, kje pa jih lahko sploh kolikor toliko dostojno gledaš? A včasih pridejo kar prav.
Riblje jezero, ki je zraven, je precej podobno Vražjemu:
Vozimo se po planoti, ki je res enkratna in presneto obsežna
majhna pravoslavna cerkvica v Pašini vodi - kot iz škatlice.
Gremo pogledat še v hribe, se naposled le odločim! Gremo pogledat, kakšna neki je ta cesta do Sedla. Vse tako se zdi, da bo cesta grozna, da ne bo prevozna, da bo strma, da bo gorska, da bo... neznanega se bojimo, kajne?
Pojma nimam, kaj naj pričakujem, nisem našel prav veliko informacij, preden smo odšli na pot. Lahko bi se bolje pripravil, to je enkrat ena.
Še prej nas čakajo prekrasni pogledi na planoto, vreme je vedno boljše, vsem v posmeh,
mimo Poščenskega jezera do jezera Suva lokva. Hm, tale je pa najbrž je večkrat suh, še na google maps ga ni videt!
Pravi jezeri Modro in Srablje jezero sta bolj zadaj, malce nižje. A do tja se nam ne da. Lepše je sedet na klopci in občudovat!
Čez čas se nam prikaže še Valovito jezero, stisnjeno sredi gora
pa smo že na Sedlu!
O, ja, od tukajle začnemo jutri svoj pohod na najvišji vrh Durmitorja in Črne Gore - Bobotov kuk. Je treba še plan naredit!
Odpre pa se pogled na drugo stran, tja nekam proti naslednjim prelazom in milijonom ovinkom proti Plužinam in Plivi. Srečamo sonarodnjake, ki se pripeljejo s tiste strani, sicer res malce zmatrani od ovinkov, a vsi navdušeni, kako je super! Enkrat bo res treba!
Spet malce posedimo in prav nikamor se nam ne mudi, v takih koncih se čas povsem ustavi, ti pa lahko samo strmiš v daljave. - Isti rogelj - Stožina - kot prej, le da tokrat z druge strani.
Gremo še malo naprej, ker mene nekaj zanima še za jutri - kako daleč pa je tale cesta, kaj? Če pridemo tule dol, se bo sploh dalo komu čisto tja nazaj do Sedla, na nasprotni konec slike? Hmmmmm. Je to sploh daleč ali je samo optična prevara? Eh, bomo videli jutri!
Naš apartma imamo najet še za danes, a ker je internet odnesla strela, apartma se nam zdi vedno manjši, zunaj delavci kar naprej nekaj gradijo, se nam utrne ideja - kaj, če bi mi šli kam drugam, a? Jutri gremo še v hribe, do morja pa imamo spet cel dan vožnje, najbolje torej, da tu spimo še enkrat!
Skočimo še na pleskavico za otroke in v pekarno za naju, nato pa iskat kakšen boljši, prijetnejši apartma. Zdaj se že malce bolj znajdemo po Žabljaku, približno že vemo, kako in kaj.
Ampak ta prvi apartma je... oh, pa kako je lep zgledal na sliki! Potem pa taka temna luknja, ufff, raje bi šotoril na dvorišču. Naslednjega smo nato izbrali na pogled:
"hm, a ma tale dober razgled?"
"Zgleda, da ma!"
"No, pejt vrpašat, če majo frej!"
Učinkovito, saj je bil že ta prost za naslednji dan, lahko smo prišli že navsezgodaj, internet so imel, imeli pa so tudi razgled. Z velikim R. Sploh iz sobe ni bilo treba stopit, niti okna odpret.
Z lastnim parkplacom in s Poljaki v nadstropju. Nekaterim stvarem se pač ne moreš izognit.
Kar nekaj smo danes dopoldan prehodili, nato popoldan še prevozili
pa veliko več bi še radi, a časa nam zmanjkuje. Večeri se že, meni je pa žal, da nismo zavili še na severno stran, tja do zaselka Crna Gora, vsaj tako zgleda, da je zdaj tudi do tja - bogu res za ritjo - asfalt. Tam pod Crveno gredo je tudi še polno jezer. Veliko bo moralo počakat na naslednji obisk - kot vedno.
Malo smo še povandrali po mestu in si ogledali, kam gremo jutri - a smo res čist nori?!
Jaz o težavnosti sploh nočem razmišljat, vem, da drugače sploh nikamor ne bomo šli. Vse prestavljam na jutri, se bom jutri odločil, bomo jutri videli, jutri, jutri, jutri. Taktika je ok, na Bobotov kuk tistega večera ne mislim več.
S Heleno si nazdraviva in druga ter s tem zadnja noč pri Mišotu je nekako bolj znosna.
Zjutraj, kar nekaj pred osmo, smo potem že na vratih novega apartmaja! K sreči je lastnica že pokonci, mi pa v naglici razpakiramo, kar smo provizorično zapakirali pred pol ure in se na hitro prelevimo v hribolazce. Gojzarji, kje so gojzarji?!
Dvajset čez osem tako že hitimo proti hribom. Pozni smo, bo vreme zdržalo?
Naprej v hribe torej!
Vpiši se