Smo šli v hribe ali na morje?
Se je treba torej odpraviti nazaj k morju, nekam na mivko!
Dolga pot nas danes čaka, najprej do kanjona Tare, do Đurđevića Tare mosta.
Če malo bolje pogledaš, vidiš, da je ves kriv in zverižen. Ni šans, da bi fanta šla tukajle gor, zato sva lepo poslala punci slikat globine.
Žice so povsod in povsod ponujajo zipline. Pojma nimam, zakaj ljudje rabijo adrenalin, pojma nimam.
Nato je sledila dolga vožnja po kanjonu, ki niti ni kanjon, kot bi si ga kdo predstavljal, pravzaprav je iz avta vse bolj nezanimivo. Mogoče bi bilo res bolj it z raftom.
Pa je šel mimo nas Mojkovac in nekje potem Kolašin, vmes še kakšna prava kava
še najbolj pa nam je bil všeč kanjon Morače, a še ta je padel mimo preveč hitro.
Ponovno smo se dotaknili Podgorice, a takoj zavili proti Albaniji, proti prehodu Božaj.
V Albaniji smo pričakovali... hm, kaj pa vem, kaj smo pričakovali, sigurno pa ne tako urejenega okolja, kot je potem od prehoda pa vse do Skadra.
Tobaka ogromno
vmes pa vile in ena sama urejenost.
Obcestni bifeji so kot oaze sredi puščave, urejeni do zadnje travice, s stalnim zalivanjem, s hišami, ki so prej gradovi. Ne, tega pa res nismo pričakovali.
Skadarsko jezero smo pa le šli potipat. Ampak samo potipat, takole kopanje med travo nam ne bi preveč pasalo!
Kamp na obali pa urejen... na hrvaškem bi se lahko zjokali! Le prav veliko sence ni.
Potem smo se odpeljali skozi Skadar, a se nismo niti ustavljali. Sicer škoda, a prav nobenega plana nismo imeli, razen tega, da pridemo na morje! Drugače bi rabili še albanski denar itd. itd. Vemo, kako se znajo zadeve zakomplicirat, ne?
Zato smo imeli od Skadra več ali manj le tole:
Pa nam je šel pravzaprav skoraj cel dan. Še do Ulcinja,
kjer pa opazimo kar nekaj napredka. Zdi se, da albanski del Črne gore mnogo več vlaga in manj prodaja tujcem, sploh pa ne rusom.
A ker nas naslednji dan spet prehaja fronta, se spet odločamo za apartma. Prav veliko nismo iskali, tokrat hočemo nekaj direktno na plaži! Na plaži! Vsi pristopi so strmi in ozki, a nas ne gane, nekaj bo že!
O, ja, saj smo našli, čeprav se nam je skušalo skriti! Opala, tole je kar preveč fancy za nas...
A smo vsi navdušeni, mogoče bo pa tole le nekaj dopusta, kaj? Morda preberemo kakšno knjigo?
Naslednji dan je vreme res slabo, a nas ne moti, da se ne bi zapodili v bazen in ga spet skoraj izpraznili. K sreči nikjer nikogar, vsi so izrabili slabo vreme za popotovanja naokoli. Mi pa končno vsaj malo počivamo! Jeeej!
Eni so celo nekaj brali, no, jaz pa niti knjige odprl nisem. Ah. Presneti internet! A naslednji dan nič več počitka, bo lepo vreme:
in treba bo naprej, na mivko. Mivko!
Pademo v isti kamp kot pred petimi leti. Je velik, poceni, v senci in kar dovolj blizu same Velike plaže. Tudi tule nobenih sprememb, še cena je ista, se mi zdi... No, pa internet po celem kampu! Ha!
Edina težava pa so komarji. Je*emti, to pa je težava! Česa vsega nismo poskusili, oh! Še na elektriko smo odganjalec komarjev dali...
pa tisto, kar žgeš, pa namazat se... in še vedno ni bilo dovolj. Tile komarji ubijajo...
Je pa vsaj še kaj drugega živalstva
takega in drugačnega - po mojem moraš biti vsaj manično depresiven, če se hočeš slikat s Spidermenom na oslu, ki nosi rjuho/brisačo/kdovekaj FC Barcelone!
Je že bolje potem nekaj takega:
Mivka, mivka... ja, je luštno, a otroci nič več ne kopljejo kot včasih. Se jih pa ne da spravit iz vode. Kar pa ta starih nič ne moti!
V naslednjih dneh si še malo ogledamo Ulcinj
se slikamo
gremo na Florino željo en dan trije ob šestih zjutraj celo tećt po plaži, kar se izkaže za super enkratno dogodivščino! Vsi trije smo navdušeni, Helena pa z dolgim nosom cel dan trpi in posluša naša jutranja doživetja!
Iščemo več stvari za jest, a na koncu vedno pristanemo v isti pekarni - tam, kjer tudi pred petimi leti - furra Europa. Burek je zakon.
Plažo in mivko končno uživamo. Počasi. Brez kakšnih večjih dogodkov in pripetljajev. Končno dopust, kot bi moral bit!
Ah, ja, klinc, saj je že zadnji dan!
Popoldan še malo spat, potem spakirat:
se poslovit od gojzarjev, s katerimi sem prehodil... oh, veliko... upam, da je bilo vam ravno tako super, kot meni! Ajde, čao!
in počasi direktno nazaj do doma. Dolgih petnajst ur. Dolgiiiiih, pa vseeno smo bili kar naenkrat doma!
Doma pa vse po starem - najprej se je treba prebit v hišo mimo lačnih mačk
nato pa takoj sledi vsem znano kopičenje perila!
Jah, nekateri gredo kmalu naprej, je treba vse oprat, čimprej!
Jaz sem pa v spanju še dolgo vozil in se zibal kot, da bi še vedno sedel v avtu... in razmišljal o dopustu, kako je vse to kratko, kako hitro mine in kako naj bi... O, ja, ko smo prišli domov, se je julij šele dobro začel - pred nami je še dolgo, dolgo vroče (mokro?) poletje!!!
Naša Črna Gora 2014 je torej povsem uspela. Ja, zadovoljni smo.
Še ena o kartah, mapah.
Vpiši se