Tokrat s klicajem!
Deset let morda zdaj najprej v spomin, potem pa še v opomin.
Zdržal sem celo dolgo desetletje. Že samo to mi je v veselje. Kaj so šele vse zgodbe, sicer jih je vedno manj, a zato so vedno daljše, z vedno več slikami!
Podkleteno Nebo je še vedno Nekje Tam Vmes, na Poti od Sebe in Nazaj. Desetletje dolgo popotovanje in nič ne kaže, da se bo kmalu končalo. Saj se tudi ne more, ko pa ni začetka, ne konca, le vmesne pozicije lastnih razmišljanj nekje na osamljenih poteh okoliškega hribovja.
Vse najboljše!
Statistika še vedno temelji na Radotovih številkah: 1696 + letos 64 = 1760 prispevkov, slik pa krepko čez... hmm, ko sem našel pravilen folder, kamor se shranjujejo slike, jih je še mnogo več, kot sem si predstavljal: natanko 6493. Ali pa to ni tako natanko, kdo ve, kje se skriva še kak folder... O obisku pa ne smem, saj vemo, pod pet je treba anonimizirat, drugače so posamezniki določljivi.
Skratka, slik in prispevkov je veliko. To je to.
Še posebno, če bi k blogu priklopil še vse najine slike Dogodivščin v času - moje in Helenine. Huh, to pa je že kar zbirka!
Za desetletno nagrado sem si podaril večje slike na blogu, grem od 448 na 640 pik, to je kar 43% povečanje! Nekaj časa bo že zdržalo, kakih deset let. Dolgotrajne stvari pač morajo biti malo konzervativne v svoji formi.
Bistvo ostaja isto, skozi lastna opažanja skušam kaj povedat, kar mi sem in tja morda uspe, večkrat pa ne. Nekaterim kaj pove, nekaterim ne, tako nekako se mi dogaja tudi skozi življenje. Ni pomembno komu, za kaj in zakaj pišem, bolj je pomembno, da pišem. Vsaj prvo desetletje je bilo tako.
Začel sem namreč pisat s tole sliko
in pripisom: Če tega ne bi pisal, bi najbrž drugim bolj težil.
Kaj pa prinese drugo desetletje? Nimam pojma. Vem le to, da bo spet presneto zanimivo!
Se Ni Za Bat.
Vpiši se