Letos pa res ni bilo nič kaj veliko od kostanja. Mi ga sploh nismo šli nabirat, ni imelo niti smisla.
Zato smo se zorganizirali in šli s PD Domžale na praznik kostanja v Vitovlje. Mal hodit pa velik na kostanj. V tem vrstnem redu.
Pred leti sva se že potikala tukaj in nama je bilo tokrat prav naročeno za nekaj takega, družinskega, malce spoznavnega, sprehajajočega. Za skupine torej.
No, nekaj smo le hodili, sva jih spravila čisto na vrh. Pa mimo cerkvice, napoleona, lovske koče, jadralnih padalcev, skale, jezera... no, vse smo videli. Ha!
Dnevi konec oktobra so že krajši in začeli smo še v tisti zgodnji jutranji svetlobi.
Krožna vitoveljska pot je ravno v začetku najstrmejša, mimo kapelic že dobro sopihamo. No, razen ta mladih...
Do cerkvice pa smo že čisto premočeni.
Pozicija Sv. Marije je res enkratna, prekrasen razgled na vipavsko dolino nas kar zadržuje in zadržuje!
A do tjale gor bo treba še prit!
Otroc nimajo težav, vmes počnejo še tisoč stvari. Malo jih pa moram zabavat, da jim ni dolgčas.
Mimo lovske koče, kamor sicer ne bi smeli, a imajo tako lepo razgledišče in ravno pravi kraj za počivanje, do odskočne deske za polet v dolino.
K sreči ni nihče skočil, smo pa naredili eno gasilsko!
Potem smo šli pogledat še gozdarske koče, se malo sprehodili po asfaltu in jo mahnili navzdol proti Sekulaku. Pa nas je vmes par stvari zmotilo.
Najprej ena potka tja v levo, ki je bila bolj shojena, kot pa markacija. Sem moral na hitro it pogledat, kdo ve, kaj se tam skriva?! In ja... evo, pa sem jo našel!
Takrat, 2009, sva se spraševala, kaj je to za ena kolibica, evo mene zdaj tu. Do nje pa vodi ena taka lepa potka, ravno prava za kak trail tek, se nogice kar same zapodijo... Ali je bil pa tak lep dan, saj ne veš, a mene je kar neslo in sem skakal tam naokrog...
Pa še skok do Sekulaka, super razgledišče!
da preverimo ali spodaj že kaj pripravljajo za nas. Se kostanj že peče, a?
En del po Napoleonovi poti iščemo sledove kočij in kolesnice
in spet v strmini do edinega naravnega jezera v Vipavski dolini. Ni ravno za kako kopanje, jezero pa je le. In to brez zlatih ribic... le kam neki so šle, zadnjič jih je bilo še vse polno?!
Še pogled od spodaj na Sv. Marijo, res ima super pozicijo!
Potem smo se pa razkropili po prireditvenem prostoru, se končno najedli kostanja in poskusili dobro vipavsko kapljico. No, priznam, mogoče je bilo kaj več kot kapljica. Ajde... recimo dve.
Dan je bil fantastičen, sploh za konec oktobra. Sonce, nič burje, oblačit se je pa začelo šele, ko smo bili že dol.
En tak sproščujoč izlet se pa tudi prileže, kajne?!
Vpiši se