Benetke

Že od nekdaj je treba oktobra vedno nekam, ni res? 

Pa smo šli tudi letos, vendar malo drugače. Tokrat le za en dan, v malo razširjeni postavi.

Direkt v Benetke, tam pa res že doooolgo nismo bili. In tokratni oktober, natančneje 29.10. je bil res čisto pravi za to. Za Benetke. Ja, res!

Se spomnim, kako je bilo to včasih super komplicirano z avtom tja prit in kaj smo vse delali, da smo se izognili plačilu parkirnin in gneči. Še najcenejši je bil bus, skoraj zastonj, parkiranje pa povsem zastonj, ponavadi v kakšnem blatu.

Zdaj smo malo starejši in 21€ za cel dan parkiranja se nam ne zdi več tako ogromno, kot je bilo to v mladih letih, ko si zbiral za bencin in ni bilo šans, da bi dal sploh kako liro za parking...

Seveda dlje kot parkiraš, manj plačaš. Sicer je pa vse na spletu, vsi parkingi, vse cene. Se je treba sploh vprašat, kam smo šli mi parkirat? Gibanje nikomur ne škodi, ha!

Prav veliko vožnje do Benetk iz Krtine sicer ni, se pa - vsaj meni - vleče. Preden kam prideš... ufff. Zato smo naš pohod začeli šele malce pred poldnevom. Ja, res je, prav zgodaj pa tudi nismo vstajali. Dnevu primerno.

Nekaj planov sem že doma delal, kam in kako in kaj videt, a sem se na koncu odločil, da se bomo šli povsem običajen obisk. Takorekoč začetno spoznavanje. To bo še najlaže za vse, tudi za tiste, ki sploh še niso bili v Benetkah. Pa še meni ne bo treba prav veliko vodit. Le znakom bom sledil.

Saj je običajna pot kar dobro speljana in je kar nekaj za videt.

Še v kako malo uličico jih zapeljem, pa bo. Pa kakšen osamljen mostiček...

no, tega res ne bo zmanjkalo.

Naslednjič si pa lahko ogledamo še vse kaj drugega. 

Konec oktobra smo bili. Točneje 29.10. Zato smo domov prinesli veliko slik rož. Je bila skoraj pomlad!

Še golobi so se hladili bolj na strehah, kot pod nogami.

Mi se pa, kot čisto pravi turisti, sploh nismo dali moti. Povsod nas je bilo dovolj.

Gledali smo, kako kitajci spodkopavajo domačo industrijo stekla

kje so kakšne male uličice

kako se držat skupaj in ne koga izgubit 

in že smo bili pri Rialtu.

Pa malo gledat tisoče gondol

katerim je posel seveda po italijansko do konca birokratsko upravljan

razen v prometu, kjer se zdi, da vlada popoln kaos. Tako na ulicah kot v kanalih.

Kakšnega velikega vpitja sicer ni, se pa vse pretaka levo desno in še počez. Zunanjemu opazovalcu ni jasno, kako se vse skupaj ne potopi... Še k sreči, da niso vse gondole v pogonu.

Tržnica pri Rialtu postreže z dobrimi barvami, s čim več pa niti ne. Daleč od kakšne živosti Rima. Škoda.

Beneške maske oktobra le v trgovinah. Kakšne radosti barv!

Mi pa še kakšen kanal gor in dol

in smo že na Markovem trgu.

Čakamo, da se ura zamenja in pogledamo vstran ravno v pravem trenutku. Ah, je že 1 0.

Še stolp

most vzdihljajev

in Doževa palača.

Tole vse je prav super. Pa še prekrasen dan imamo!

Pa pojdimo iskat še kaj bolj nenavadnega.

Naprimer, kako zgleda slepa ulica. Za tiste brez čolna... Ovinek, stopnice in voda. Bo treba kar nazaj!

Čez kanal Grande v spodnjem delu, kjer je tudi enega prometa! Po italijansko, vsak po svoje.

Do bazilike se je vredno sprehodit in čisto do konca, do carinskega punkta. Če ne drugega je lep razgled na San Giorgio Maggiore. In v kontrast cerkvenim stolpom še roza ladjica. 

Počasi smo bili že utrujeni in počasi nam je zmanjkovalo časa. Kmalu bo tema.

Dolgo sem se upiral ladjici, se prepiral, ustrahoval, bil užaljen in prizadet, jokal, a na koncu sem moral le popustit. Ladjice - navaden avtobus - so namreč strašansko, pa ne samo strašansko, ampak prekleto - drage. 7€ plačaš za eno uro vožnje. Ena ura pa je seveda nič, mimogrede mine. Jasno, prebivalci imajo kartico in plačajo četrtinko cene, za turiste pa je precej zasoljeno. Hodi peš ali pa plačaj!

Pa smo se vseeno morali vsaj malce zapeljat. Glej, glej, tukajle pa ne zgledam več tako prizadet zaradi cene, a?

Dajmo se še malo turistično nagibat prek čolna v lovljenju slik

in ulovit ravno tisto pravo svetlobo! Juhuhu!

Ja, res, štirje fotoaparati so domov prinesli eno goro slik. Tudi zelo dobrih slik.

Z ladjice smo šli potem na Rialtu dol, da smo še malo pogledali naokrog in se potem spet vkrcali na progo številka ena. No, če boste kdaj potovali z busom po Benetkah, ne vzet enke. Ne vzet enke! To je ravno tako kot pri nas vlak, ki ustavi pri vsaki hruški. Za tisto polovico kanala Grande smo potrebovali več kot pol ure. Vsaka dva valova pa postaja... Aaaaaa.

In ko smo prišli do našega avta - ravno pravi čas za Venice Skyline:

Kaj bi torej lahko rekel o Benetkah po tolikih letih, ko nisem bil tu? Mislim, da sem bil nazadnje leta 1999/2000 ali nekaj takega, torej kar nekaj časa. Torej:

Predvsem nas je presenetilo dejstvo, da je vse presneto poceni. Oz. težko je reči poceni, vendar razlik med nami in Benetkami ni več. Italijo smo ujeli in jo v nekaterih cenah tudi prehiteli. Morda je jesti v restavracijah tule res dražje, ampak kava v normalnih lokalih in fast food in trgovine - to je vse primerljivo, če ne celo ceneje. Res pa je, da izzivaš srečo, če greš kavo pit na Trg Sv. Marka, to je popolnoma jasno. O, ja, razponi pa znajo bit veliko večji kot pri nas. Ja, to nas je kar presnetilo, mi pa vse nosili s seboj, kot pravi jugosi, sendviče, vodo, skret papir...

Smrdelo ni nič. Umazano ni bilo nič. Pravzaprav je bilo vse super urejeno. No, razen promet je zgledal strašansko neurejen, ampak to je pač po italijansko, ko si noter v prometu, se da mnogo bolje znajt kot pri nas.

Turistov kolikor hočeš ali pa nočeš. Vse rase enakopravno zastopane. Jezikov kolikor se jih lahko le spomniš pa še kakih sedem povrhu. A le malo se moraš spoznat in hitro lahko zaideš v predele, kjer turistov sploh ne srečaš.

Prekrasno vreme. Za to sicer nimajo zaslug Benetke, ampak pomaga.

Vse skupaj ni tako majhno. En dan ni nič. Cel teden? Mogoče ravno dovolj.

A sem povedal, da je transport nesramno drag? Ne? Še gondola je "samo" 80€. Kar se mi zdi malo v primerjavi s 7€ za bus. Za presnet bus.

Če gledaš premik ure, se bo le ta zgodil natanko takrat, ko pogledaš vstran. 

Javnih stranišč je kar nekaj, na glavnem otoku nekih 11. Zelo dobro (ZELO DOBRO) je prej vedet, kje so, drugače letaš ko brezglava kura gor in dol po kanalih in le malo ti lahko zmanjka, da ne opraviš direkt v kanal. Kar bi sicer bilo čisto ok, če ne bi bilo čisto na vsaki vodi nekaj gondol. Ne verjamem, da bi bili gondoljeri srečni. Zato je res dobro vedet, kje so stranišča. Aja, za stranišča rabiš drobiž. 1€. Lahko pa si kupiš tudi kartico. Hej, kartico za WC! Uau.

Kdor je čuk, je pač čuk. Če sta pa dva, sta pa dva čuka.

Ampak punce niso nič kaj boljš.

Po vseh zapisih in vseh fotkah sodeč, so nam bile Benetke precej všeč. Pravzaprav je bilo super!

Le 17,5km in 7:30h hoje. Ampak tole ni bil hrib, to je bilo mesto, nas pa pet. Drugič pa po kakih drugih poteh, kanalih in mostičkih! 

Se vidimo, Benetke!