Ker smo imeli v januarju planiran izlet na Čemšeniško, smo morali seveda it prej pogledat. Direktno s Trojan še nismo šli, zato smo šli pogledat enkrat sredi decembra lani.
Vreme je bilo bolj klavrno, snega pa še ni bilo na vidiku. Nekaj je tudi pihalo.
2:45h? Ups.
A ob trobenticah je šlo hitro.
Kaj pa vem, vsem trem se je zdelo mimogrede. Kar naenkrat Prvine in smešni traktorčki.
Potem si pa že gor. Dvakrat vdihneš.
Samo bajto moraš najt.
Je bilo pa zanimivo, nikjer nikogar, notri pa vse polno! Opsa.
Nazaj grede je Tamauček neki težil, pa ga je bilo treba ukrotit s strokovnim prijemom. Ne počnite tega sami doma!
In zato je Oči dobil na koncu kremšnito. Trojansko. Natanko tako, kot mora kremšnita bit. Tko.
Ampak v decembru se je potem vreme dodobra izboljšalo. Pa spet malce poslabšalo, pa spet izboljšalo.
Sam sem jo enkrat mahnil še na Kriško planino, sem združil izlet z obiskom na Golniku. Ko pa že tam parkiraš, tako zraven markacije, ki kar vabi navzgor, kaj pa lahko narediš?
Sem jo mahnil kar hitro, kljub strmini, ki je tam kar precejšnja. In od Gozda naprej rinil čisto v levo, da le ne bi vse poti dal skozi še enkrat ob povratku. Tako, da sem prišel ven nekje na grebenski poti in sem imel od izleta malce več.
Gor je bila spet koča povsem polna. Gneča!
Sem si pa izmed vseh tistih prelepih sončnih dni izbral dan, ki ni bil prav nič sončen. No, lep je pa bil, to je pa itak vsak!
A po sredini decembra se je vreme le še izboljševalo in sonček sva nato končno našla tudi skupaj!
In kot sva nekoč že poležavala na Kamniškem vrhu, nama je bilo letos namenjeno nekaj povsem podobnega! Decembra je Kamniški vrh res enkraten!
Vse kaže, da svojo južno stran nasloni direktno na sonce... in potem je to to.
Tokrat sva šla spet čez Korošaške slapove. Enkratno!
Ponovno se nama ni nikamor mudilo, še strmina se nama ni zdela prav huda, ker sva kar naprej počivala, se smejala sončku in uživala ta pomladni prvi zimski dan.
Saj si en, dva, tri pri znamejnu. Skorajda v kratkih rokavih.
Na grebenu sva potem pila čajčka, se grela in ležala v mehkem resju.
A ker mora biti svet uravnotežen, mimo pribrzi tip, ki v treh sekundah iz občutka strahov privleče vso lastno grozo na plan: da ne bova prebudila klopov... paraliza... groza... smrt... konec sveta... V treh sekundah je iz sebe zlil ves gnev, vse strahove, ves bes.
Sem spet kar nekaj minut držal spodnjo čeljust tam nekje spodaj, preden mi je dokončno zavrelo. Bi ga stisnil po tistem pobočju naravnost v globino, presnetega škrata!
Človek si težko predstavlja večji razkorak, večjo razliko med lepotami samega dneva, celotne narave na eni strani ter strahovi majhnega človeka na drugi strani. Ne moreš si je, preprosto si je v takem trenutku ne moreš predstavljat.
In... se sprašujem... je*emti, kakšno pa je sploh potem življenje, če ne moreš na tak preklemansko lep dan ležat v resju? Se ukvarjat z naravo, živet z naravo, bit del narave?
Presneti škrat! Nama je skoraj dan uničil, a se nisva dala. Dan je bil prelep in dol sva hodila skoraj dve debeli uri. Čisto v levo, pa potem čisto v desno in spet kolikor se je le dalo v levo...
Seize the day, pravijo. Užij dan. Pa sva to naredila, ne?
Malce pred novim letom pa je le zapadel sneg in v praznikih po novem letu nismo dobro vedeli, kam in kako. Še neke obveznosti smo imeli in tako smo se 3.1. le odločili za sankanje! Pejmo se sankat na Valvazorja!
Ne ravno nočno sankanje, recimo raje temu popoldansko!
Vmes je bilo treba kar dobro poprijet, fantu se nekaj ni dalo, je bil pa za to fotr bolj priden, no, nastopaški.
Do Valvazorja res ni prav daleč, mimogrede smo gor, čajček, potem pa se je treba pripravit!
Nihče od nas treh se ni tule še spuščal s sankami, zato nismo imeli pojma, kaj nas čaka. Zato smo se raje prej poslikali.
Pa še noben od nas treh ni prav velik sankač.
Skratka. Nekateri bi rekli, da nikamor ne gre, jaz sem pa itak skoz tulil, da gre prehitro, prehitro, prehitro.
In tudi res je šlo! Imamo dokaz!
Poznalo se je, da je bilo čez dan kar dobro v plus in je bila cesta kar preveč razmočena. Čim si bil pretežak (jaz) si seveda ril po makadamu. Pa še to mi je šlo prehitro in vse me je že bolelo od zaviranja. Ko pa sem tak dober sankač!
Zato sem nekje v zadnji tretjini prepustil sanke Tamaučku, jih je bolje uporabil.
Ravno ob temi smo bili dol. Luštno je bilo, res luštno!
Smo imeli pa srečo, naslednji dan je bilo krepko pod ničlo in ves tisti žmoht je dodobra pomrznil in nekdo se je ravno naslednji dan poškodoval pri spustu z Valvazorja! Če si predstavljam, da je tista cesta pomrznjena... ufff, to pa bi res letelo. V jarek najbrž.
No, ravno ta, naslednji dan, ko je bil fino minus, pa sva morala doma dat Heleni mir in sva s Tamaučkom odpikala na Veliko planino. Od Raka, da ne bo fantu preveč za hodit.
Sonček, malce piha, v senci pa še vse pomrznjeno. En avto se zapodi, a mu ne uspe, tamle nekje začne vrtet in lepo počasi oddrsa navzdol.
V hosti vse pomrznjeno. Midva seveda imava dereze, jih je pa kar nekaj, ki jih nimajo. Kako bo tem uspelo, se sprašujeva in upava, da bo do takrat, ko bodo šli dol, razmere boljše. Gor še gre, dol je pa že malce težje, če je vse pomrznjeno.
Pa tudi ta dan gre vse hitro in mimogrede.
V Domžalcu pozdraviva, spijeva čajčka in se odpraviva. A tam nekje na Gojški Tamaučka premami sneg: "pejt Oči, greva kle dol!"
"Dej nehi, a ne vidš, da tuki ne pridš nikamor. Pa še prestrmo je!" Nevarno, nevarno, nevarno mi gre po glavi. Pa malo gledam levo, pa malo gledam desno in si mislim: "madonca, tis pa res že star!" In se zaženem ko mlad teliček direktno navzdol!
Malo sva iskala, malo trepetala pred strminami
malo gazila. a večino uživala. Jasno.
Evo, pa poznava novo pot. Direktno gor.
Na Ravneh je sneg na vrhu pomrznjen in se obnaša skoraj kot steklo. Vsak korak se sliši, kot da bi razbil veliko vazo. Uau, kaj lepšega! Kosi, ki se razletijo, so kot mala stekelca in povsem jasno postane, da Tamaučka še dolgo ne bom spravil s čistine.
Preden ni razbil za par kredenc steklovine, ni hotel nehat!
Na koncu sva potacala in razbila vse! Juhej!
Ja, lepo je v teh naših krajih. V vseh letnih časih. Pozimi najdeš pomlad, poleti zimo, vse se menja, izmenjava in vse je prav. Megla, dež, sonce, veter, sneg, saj ni važno, ne?
Otroci to dobro vedo.
Mi pa včasih radi pozabimo in nas mora kdo spomnit.
Vpiši se