Se sploh še spomnimo kdaj smo šli prvič v Dolomite? 2004?
Tamauček je bil takrat še res tamauček, no, danes je enajst let starejši in že večji od mame. Če ne drugega, to pomeni, da smo dolgo, dolgo čakali, da spet vidimo Dolomite.
Predolgo.
Nikoli ni bilo časa, nikoli dovolj dolgega dopusta, nikoli... saj vemo, izgovorov milijone. Pa, kot da bi prvič šli tja za dolgo, še prvič smo bili tam le za en ubogi samcat vikend!
Premalo.
Pa bi si zaslužili več in to naju je peklilo in peklilo. A naredila nisva prav nič v tej smeri.
Dokler... se ni Helena nekega četrtka kar tako, mimogrede, spomnila: "hej, a gremo čez vikend v Dolomite?"
A samo za vikend? In potem je šlo približno takole: kje pa, ni šans, brezveze, škoda, premalo časa, vikend hm, čaki, mogoče pa le, zakaj pa ne, a da bi res šli, ja no pa pejmo, čaki a gremo res, ja ok gremo!
Včasih so spontane zadeve najboljše, kajne?
Ker sva se domenila šele (že?) v četrtek, do naslednjega dne ni bilo mogoče kaj prida planirat. Vzela sva kartice o Dolomitih iz Planinskega vestnika in karto, ki sem jo izkopal iz najtemnejših kotov - še od Dedka iz šestdesetih let. Ta novo edicijo seveda.
Hribi so sigurno še enaki, anede?
Zaradi pomanjkanja časa sva na hitro rezervirala še hotel, seveda malce izven Cortine, da ne bi bilo predrago, napokala nekaj hrane, sebe in Tamaučka v tamali avto in v petek popoldan, 31.7., po službi, smo jo mahnili direktno proti Cortini.
Tistih cca. 350km ni veliko, se pa vlečejo. Če bi bila avtocesta, bi bilo to povsem nekaj drugega. Je pa vožnja lepa, Julijci, Karnijske in Dolomiti. Kar naprej neki vršaci okoli tebe, da ti ja ni dolgočasno.
Ustavili smo se le enkrat, na malici, nekje za Tolmezzom. Drugače pa smo vse poslikali kar iz avta. Imaš potem na kile takih super dobrih fotk.
Drugače pa si sam hitro najdeš kakšno zanimivost. Naprimer iskanje Pieve di Cadore. Zaradi pesmi, jasno.
Tolikokrat je pisalo, da je bilo že kar zoprno, slikat sva uspela pa napol...
Ker je bil hotel ok, smo se odločili, da bomo tu kar ostali. Pozicija je dobra, malce ceneje in brez gneče.
Tako smo bili že pred sedmo zvečer v centru Cortine d'Ampezzo, v ozadju slikoviti Cinque Torri, 2361m.
Slikanje seveda na vsakem koraku
in v različnih pozicijah. Da se bo vedelo, kdo je kje bil! In kateri hribi so kje! V ozadju Pomagagnon, 2450m.
Predvsem sva pa slikala in slikala, ker sva bila presenečena. Pa ne zaradi lepih trgovinic
prekrasnih - kljub oblačnosti - razgledov do Tofane
in nekaterih prelepo urejenih hišk.
Ne, presenečena sva bila, ker je bila Cortina povsem nekaj drugega, kar je bila pred dobrim desetletjem. Takrat je bilo vse živo, vse odprto, nič zapuščenega, ljudje povsod, gneča.
Tokrat temu ni bilo tako. Veliko hiš, hotelov, restavracij je bilo zaprtih, zapuščenih. Veliko stavb je videlo že boljše čase.
Ljudi za prgišče. Nekaj turistov, a proti desetim letom nazaj skoraj nič. Za vikend 1.8.?!
Kaj se dogaja? Vzponi in padci mondenih mest?
Pozdravili smo se še z ape-tom, ki ga je bilo povsod po mestu dovolj, videli smo ga najmanj desetkrat
in smo šli kar lepo nazaj v hotel.
Kjer pa do piva ni bilo tako enostavno priti. Fant, ki je zasedal bar, je bil namreč en najhitrejših barmanov v tem delu vesolja in ko sva enega spila nisva niti pomislila, da bi morala ponovit kalvarijo naročanja še za drugega.
"Ne, ne, mogoče jutri", sva si rekla.
Bolj pomemben je bil naslednji dan. Kakšno neki bo vreme? Dež, oblačno, sneženo? Se bo kaj videlo? Kam pa čmo it? Do Cim? Jih bova sploh našla?
Popoldan je vreme kazalo kar ok, vsaj z okna hotela se je kolikor toliko lepo videlo gore, nisva pa bila prepričana, kaj sploh vidiva. Na koncu je obveljala, da je tole Monte Pelmo, 3169m, čeprav ne kaže svoje špice.
"Če bo jutri takole vreme, bomo več kot veseli!", smo se kar vsi skupaj pridušali.
Vpiši se