Letošnje vroče poletje je bilo v prvi vrsti krivo za tale naš vzpon na Grintovec. Kako se izogniti vročini v dolini in se zavihteti malo višje, v bolj normalne temperature. Vsaj tako smo mislili.
Letos smo že parkrat šli v hribe prespat, večkrat kot v prejšnjih letih, kar me navdaja z upanjem, da bo tega še več. Saj jaz večkrat o tem govorim, a vemo, kako to gre - dokler vikenda v hribih ne omeni Helena, se lahko sam mečem po trepalnicah. Ali pa grem sam, tega pa ne maram.
29.8. je bil en tak prekrasen vikend, ki bi ga bilo težko izpustit. Hudo vroče v dolini in mogoče le malo manj v višinah. Vreme stabilno, neviht ni bilo na sporedu cel mesec ali celo več. Pa kako smo včasih vstajali zjutraj, da bi bili ja do opoldne že nazaj dol, takrat je že povsod sekalo in treskalo... hah, eni povsem drugi časi letos, res!
Seveda je podobno razmišljal tudi ves preostali živelj, ki so mu gore kolikor toliko blizu. In tudi vsi tisti, ki jim gore niso blizu, a je bilo vreme tako super, da so vseeno šli. In še vsi ostali.
Mislim, da še nikoli ni bilo tako težko dobiti parkirnega prostora in da še nikoli nisem videl toliko avtomobilov v Kamniški Bistrici. Čisto tja do konca, pravega Konca so bili parkirani in še malo naprej v Žmavčarje bi bili, če se ne bi na koncu le nekdo - v prebijanju do zadnjega prostega placa - postavil povprek.
Na svoje parkiranje nisem bil ponosen, a sem bil vesel, da sem lahko k sreči malo višji avto le stlačil nekam med podrte hlode, štore, štrleče kamne in cesto. Kam v takemle stlačiš karavan audija nimam pojma.
Ura sploh ni bila zgodnja, pol osmih, a to so prednosti dvodnevnih izletov v stabilnem vremenu - ni treba zgodaj vstajat.
Čez pet minut smo bili tako že zadihani in meni se je že rahlo poznalo, da bo dan dolg in vroč!
Kakšen je bil plan? Čez Gamsov skret na Mlinarsko sedlo in na Grintovec, sestop na Kokrško sedlo spat. Naslednji dan na Kalško goro in prek Kalc po lovski v dolino.
Plan super, mi vsi navdušeni, če nam vse tole uspe in se nekdo (le kdo?) ne ustraši prehoda čez Mali Jezerski Grintovec, bo več kot super, gremo, pejmo!
Pot čez Gamsov skret je vsako leto bolj vidna, zdaj je res že uhojena kot kaka magistrala. Strmina pa ne popušča in kmalu smo že iz gozda!
Za te slike pa zdaj res ne vem - ali sem res kar naprej pameten in nekaj razlagam ali pa me le Helena vedno slika v takih pozah? Čeprav, kdo pa bo prenašal znanje na mlajše generacije, a? Gamsov skret je vedno zanimiva stvar, se spomnim sam svojega Očeta in kako sem ob kazanju in pripovedovanju z Lepega kamna zrl v daljave in si skušal predstavljat gamse in skret. Tako, po otroško, dobesedno. Hm.
Naša smer je bila super. Do Skreta nas je prehitel le en pohodnik, vprašal za pot, ker je enkrat prejšnjič zavil pod Kogel in si nato ni upal po zgornjem prehodu, zdaj pa upal, da mu bo le uspelo. Tokrat je po naših navodilih šel v desno, a mnogo, mnogo preveč v desno, mi pa k sreči nismo bili daleč in smo ga lahko s klicanjem preusmerili v pravo smer.
Res se potka direkt pod vstopom v steno malo porazgubi, a vseeno... človek bi moral biti pripravljen, se prej pozanimat.
Kakorkoli že, mi smo bili pripravljeni. Najprej malca, potem pa oprema. Čelada pride vedno prav!
Nato hočem zavit po prehodu gor, kakor ga poznam, a me ustavi prepreka!
Opala, zaprto? Kaj pa je zdaj to?
K sreči ni tako hudo, na levi že opaziš nove kline in na novo speljano pot naokrog tistega zoprnega trebušastega prehoda na zgornjo poličko. Kamničani so tole lepo uredili. Najbrž manj dela z nadelavo, kot pa potem z reševanjem. Tale pot je obiskana in najbrž vedno bolj bo.
Malce je vseeno treba poplezat, ob klinih
potem pa si hitro na polici, kjer čisto na tiho sopihaš, gledaš predse in skušaš - medtem, ko to vsi kličejo, da se ustavi in se slikaj in podobne norosti - čimprej priti čez. No, vsaj jaz.
Tokrat ni bilo tako hudo, Tamaučku že zaupam (če je splezal Silva Korena na Krn, kaj čem ga jaz pazit?! - prej bo moral on mene), se pa tudi vidi, da sem šel že parkrat tule čez. Nevarnost ostaja, percepcija nevarnosti pa se manjša. Še dobro.
Sledi strm predel s travami, ki te popikajo do krvi, če ne paziš in se jih skušaš kaj preveč držat, Tamauček strmino obdeluje z zafrkancijo, midva pa sopihava.
Ga pošljeva naprej, naj se malo zlufta. Mladost nima meja.
Po klopci bo tudi za naju malo manj naporno. Prekrasen dan, srečani obiskovalci še vedno le 1.
Malo posediš, malo se navadiš na pokrajino, malo pogledaš naokrog in evo, ga, vedno je nekje! Letos so res dobro rejeni!
Klopco predamo naslednjim obiskovalcem, ki se le končno pokažejo za nami, mi pa jo mahnemo naprej proti Podom, pod Skuto in nato po planinski poti proti bivaku pod Grintovcem.
Podi se malo vlečejo, pot je zoprna, a hitro mine. K bivaku me ne spravita, raje se poknem v senčko, kjer me skrbi ali bomo imeli dovolj vode ali ne? Vročina pritiska, da je noro, voda gre pa kar prehitro...
Tudi število obiskovalcev skokovito naraste, prejšnjega miru ni več. Na vrhu Grintovca je vse črno, vse kaže, da se stiskajo, da lahko stojijo na vrhu!
Naslednja postaja, malca!, je malce pod Mlinarskim sedlom, v senčki tiste zadnje velike skale. Vse pride prav. A ne počivamo le mi! Le da njega vročina nič ne moti.
Prehod do severne strehe Grintovca bo zelo zahteven, zato si še mi navesimo železje in ne upoštevamo ostalih, ki skačejo naokrog nezaščiteni, veliko jih je tudi brez čelad. Čeprav je videti, da je kultura varovanja v zadnjih časih precej boljša.
Je res, da smo tudi tu malo zmedeni: če si sposodim Boruta - pri napredovalih samovarovalni komplet pač ne pomaga zelo veliko, včasih zna celo nagajat. Ampak - vsaj čelado bi si pa vsak lahko privoščil.
Na Mlinarskem sedlu se seveda pogled razstre na mnogo drugih vršacev in zatorej ponovno enak pristop:
Če že ne kažem mlajšim, pa vedno sam rad razglabljam kje je kaj. Hribi so pač z vsakega gledišča povsem različni.
Prehod na vršna severna pobočja Grintovca se začne povsem nedolžno, tule tudi čelade ne bi rabil, si mislim, dokler pot ne zavije na vrh Jezerskega Grintovca in ti pogled pade direktno navzdol. Če imaš srečo (in dobre oči) lahko celo vidiš Češko kočo. Meni se je pogled malce meglil (od vročine, od vročine!), zato sem videl le vso presneto globino tja do Jezerskega.
Na drugo stran ni nič bolje, metrov globin je sicer nekaj manj, a vseeno dosti preveč.
Čisto na vrhu ni bilo druge, kot da v čast vsem bogovom in Bogovom kar malo pokleknem in izkažem ponižno zaupanje v odrešenje.
Potem je pa že bolje, skrbi popuščajo, prebil si se čez najtežji del, takele skale so pa ja super!
Vsi trije smo malce napeti, a smo seveda navdušeni. Saj je nevarno, a tudi presneto lepo. Če greš lepo počasi pa res ni hudo! Kratko, a sladko!
Po severni strehi nato do do vrha, preplezamo še tisto zadnjo stenico, ki pa povzroči nekaj skrbi Tamaučku, saj zadnja skoba manjka. Res je fant že velik, a tako pa že spet ne in vidi se, da so roke še mlade in si ne upa/more vleči teže navzgor. Tako jaz spet nekaj visim čez par klinov in mu pomagam, da se zavihti čez, sam pa se potem spet čudim, kako me pa v takih trenutkih ni čisto nič strah. Hm, kdo bi se razumel.
Ob vsej tisti črnini, ki smo jo par ur gledali na vrhu Grintovca, je ob našem prihodu na vrhu le en sam človek. Ravno prav za slikat! Hvala!
Potem gre pa še on dol in mi uživamo v čisti tišini in prekrasnem vremenu. Ura je tri popoldan in nikjer nikogar, čeprav je v knjigi za ta dan kar 60 vpisov (kar najbrž pomeni mnogo, mnogo več obiska)!
Še Tamauček je zacopran.
Ravno, ko se odpravimo, pride naslednja skupina na vrh, hvala vrhu Grintovca za slabo uro samote! Ob takem dnevu in obisku! Uau.
Dol se nam torej nič ne mudi, vemo, da se bo vleklo in da je do Kokrškega kar dolga, zato le počasi. Počasi. Vsako travico izrabimo za ležanje, vsako skalo za sedenje, a vseeno, Kokrško je kmalu tu!
Prijatelji markacisti iz PD Kamnik imajo delovno akcijo, cisterne so že skoraj vkopane. Zraven pa cela skupina praznuje xx-letnico, veseli so do konca. Nekaj piva, veliko klepetanja in kmalu je tu že sončni zahod.
Na drugi strani pa vzhaja polna luna, ki poskrbi, da se tule naokrog cel čas nekaj dogaja. Celo noč namreč ljudje hodijo gor in dol, na Grintovec in povsod naokrog. Pa gledat luno, pa gledat sončni vzhod, pa se sprehajat brez luči po hribih, pa spat v hribih (kajne Marko!), pa... križana gora, več prometa ko na železniški postaji, ej!
Luno moramo pa še sami pozdravit! Eni takole,
drugi malo drugače!
Sobo smo pa tudi imeli, s prav posebnim, prekrasnim razgledom!
Naslednji dan se je ponovilo tisto od prejšnjega dne - sploh nismo bili zgodnji! K sreči na tej strani dopoldan še ni sonca, da bi nas žgalo že kar od začetka. Čelade, brez kompleta, v steni je le par metrov zajle, drugo so le klini.
Juhuhu, spet poplezavamo!
Na grebenu si tik-tak, do Kalške gore moraš pa še nekaj prečit strma pobočja. Mi ni bilo všeč, strme trave niso ravno moja strast. Je pa zato potem enkraten razgled, enkraten! Grintovciiiiiiiiii!
No, tako, zdaj bo šlo pa le še dol! Kar je seveda bolj zoprno kot pa it gor. Pa še precej dolgo bo, precej! Najprej dol na Kalce, potem pa po dolinici do konca in do lovske koče. Bomo našli?
Do dolinice, v kateri se že vidi shojena neoznačena pot, bomo pa šli malo po občutku, saj sva enkrat že šla tule gor, morda pa bodo možici!
Ja, možicev je kar nekaj, ti nikogar ne motijo, če pa se najde kdo, ki riše črte po skalovju, pa se hitro najde kdo drug, ki jih potem preslikava, briše. Tako, da: če želiš celemu svetu povedat, da veš kje gre pot ali če želiš le pomagat - uporabi možice! So nadvse uporabna in dobra stvar, pa še včasih preveč zagnanih varuhov neokrnjenosti ne motijo.
Ravno tam dol - ko prideš na potko v dolinici - se ustavimo ob neki luknji: malca! Malca! Jemo in pijemo in tako naprej, jaz pa gledam naokoli in kar naenkrat na skali pred menoj - glej, glej:
kaj pa dela železo v skali? Aja? Pa polno ga je naokrog popikanega v skalo, hm... Edino, kar mi pade na pamet, je šrapnel. Bomba.
Še iz vojne? Bomba, letalo, granata? Bi kdo vedel? Je pa tega kar nekaj, a le v tej skali.
Skrivnost buri našo domišljijo, zato se malca raztegne na kar precej časa. Vroče je že.
Potem nam kar gre, a kmalu naletimo na borovnice in spet smo bolj podobni rimljanom v najbolj dekadentnih časih, kot pa pohodnikom v hribih!
Skupaj z nastavitvami fotoaparata, s katerimi se NEKDO kar naprej igra!!!
Tu me že vsaki dve minuti sprašujeta, koliko je še do koče. Vsaki dve minuti! Dokler Helena kar naenkrat ne klecne, se zvrne in naredi cel preval čez glavo! Jaz le onemim, otrdim in še preden se zavem, je že pokonci: vse je ok, vse je ok!
Huh, tole je pa bilo... kamen pod nogo se ji je odtrgal, k sreči nobenega špičastega kamna v bližini, nobenega drevesa. Nič ji ni, res je vse ok, še udarila se ni nič, neverjetno, pa cel preval! Ufffa, še dobro!
In ko se tako čudimo in se sam nekaj malega hudujem, ker me je tako prestrašila, se končno le prikaže lovska koča. Končno!
Tole je pa tisto o karti, kar sem nekoč obljubil - repek je tam, kjer je res koča. Morda je narisana kakšna starejša ali pa je samo napaka?
Vroče je pa že tako, da imamo ponovno malico in da smo že skoraj brez vode. Navzgor pa pridejo pohodniki, ki imajo s seboj le kakšen liter, dva. V tej vročini jih čaka še dolgo trpljenje... Upam, da se jim izteče dobro.
Lovska pot navzdol me malo skrbi - kdaj me pa ne? -, nikoli še nisem šel po njej dol in sem in tja je res strma. Izkaže se, da je res strmo, a če greš lepo počasi, je vse lepo in prav.
Najhuje od vsega je potem pot od Žagane peči nazaj gor do avta. Ah! Helena počaka, Tamauček gre pa seveda z mano, ta prav dec. Ker sva se znašla, se PD Kamnik opravičujeva, da sva porabila kar nekaj vode iz soda za tovorno žičnico. Nekateri bi se zmrdovali in pomišljali, ampak v taki vročini ni za pomišljat, kaj čmo. Če je notri kaj, kar za naju ne bo najbolje, bova skrbela jutri. O, kako je pasalo, uau!!!
Še bolj pa je potem pasala Kamniška Bistrica! O, ja! Smo jo spili skoraj celo!
Pa še pivce pri Marjanu, v najlepšem koncu
in tak je bil naš krog! Presneto dobro izbran, večino časa smo bili v samoti, kljub največjemu navalu v hribe, kar sem ga kdaj videl!
Zelo srčno upam, da bo letos tudi kak tak vikend. Da bo lepo vreme, da bomo imeli čas, da bomo zdravi in da se nam bo dalo. Da bo Helena kar naenkrat pogledala in rekla: "kaj pa, če gremo čez vikend v hribe?".
In bomo ostali spet v trenutku na nogah: "seveda, jasno, takoj, prec, juhuhu, pejmo plan delat!".
In ko se spominjam Očeta, ki kaže tja gor proti Gamsovem skretu in sebe otroško odprtih ust, se zavem, da imajo hribi res eno neprijetno lastnost - čist mimogrede te zacoprajo.
Vpiši se