Helena me kar naprej priganja, da bi moral tele zapiske delat mnogo bolj ažurno. Pravi, da čez pol leta nimam več pojma, kaj se je takrat dogajalo in da spustim milijon zanimivih reči, ki bi jih spisal, če bi zgodbe o dogodkih pisal, ko so spomini še sveži.
Seveda ima prav, a le po eni strani. Zadeva je - kot vedno, kajpak - kompleksna in zato ni enostavne rešitve. Res je, na hitro bi lahko rekel, da bi spisal lažje in enostavneje, ko je dogodek še svež. Ampak... tale ampak je vedno nekje naokoli, kajne?
Ampak, o zadevi je treba tudi premislit, nekatere stvari se uležejo šele skozi čas, morda neki dogodki postanejo jasni šele mnogo kasneje. Ja, če bi o doživetjih lahko aktivno premišljeval naslednje par dni, bi morda že šlo, a dandanašnji to ne gre. Tudi doživetja na žalost vedno bolj doživljamo tako kot fb, z zamahom prsta, roke gredo naprej. Eno za drugim, včasih kar mimogrede. Preveč mimogrede.
Presneta škoda je to.
Zato to "premišljevanje" včasih traja mnogo dlje. Ker se pač dnevi polnijo s tem in onim, z novimi in novimi doživetji in novimi in novimi zgodbami. A stare zgodbe vseeno ostajajo. K sreči.
Le da malce traja. Včasih malo manj, vćasih pa še malo dlje.
Kot tale najina Madžarska, o kateri se namenjam pisat že dober mesec, a mi nikakor ne uspe. Niti sam ne vem zakaj ne in vse kaže, da tudi kmalu ne bom vedel. Moram it naprej, ker zadaj pritiska že kar nekaj drugih zgodb, ki bi rade končno ugledale luč sveta. Pa še nekaj povsem organizacijskih težav si rešim s tem - fotografij ne arhiviram, dokler ne napišem, listek z zgodbami je že povsem poln in tako naprej.
Da torej skrajšam tisto, o čemer sem že veliko napisal - tudi tale Budimpešta bo šla skozi, potem gremo pa naprej. Doživetja, zgodbe, prigode ali pa le dokumentacijsko gradivo. Kakor za koga, kakor komu. Izbira je dandanes vsekakor polna. Še dobro.
Torej, Budimpešta, kdaj sva že sploh šla? Hmm... Ah, ja, seveda! Na novoletni sejem sva se pravzaprav odpravila. Greva še kam drugam pogledat, kako imajo. Je kaj lučk, je kaj bolj pametnih daril, je kaj živo? 11.12.2015 je bil super datum, vreme bedno, ravno prav za take stvari.
In sva šla. Najprej sva rezervirala apartma, dve osebi, dve noči, poceni 74€, Tokrat brez zajtrka, saj sva itak vedno na kaki dieti... Opera Residence. Dovolj blizu centra pa še sobe so dobro zgledale. Brez plačila rezervacije, plača se kasneje. Če nama ne bo všeč... greva še vedno lahko kam drugam, a ne?
Krenila sva v petek zjutraj, lepo počasi. Najprej vse ostale od doma, potem pa midva ležerno in počasi - saj sva že na počitnicah, ne?!
Prva postojanka je bila Murska Sobota, a sva sploh že kdaj bila tam? Je treba nekaj stvari še kupit in it na kavo. Zato sva se zapodila dol z avtoceste in se malo vozila skozi mesto. Pa ne prav veliko, sva hitro nabasala na nakupovalni center, kjer sem kar nekaj časa prebil na stranišču. Tom & Jerry je vedno super videt, pa čeprav med lulanjem. Sem že kje videl zaslone na pisoarjih? Mislim, da še ne...
Tedenska vinjeta za 10,26€ na zadnji pumpi, potem se pa nisva več ustavljala. Sicer pa Budimpešta res ni prav daleč.
Tokrat sva za pot do hotela uporabila Nokia Here mape in hudirja... res tole mimogrede najdeš. Nekako se upiram gps-ju za vsako figo, a v mestu ti ne preostane drugega, sploh če hočeš čimprej prit do hotela. Saj po "notranjem gpsju" tudi najdeš, ni problema, a vseeno moraš kdaj malce zaokrožit naokrog, kajne?
Tako pa padeš direktnega.
Spraševala sva se že, kam neki nama bodo pa tule dali avto, saj ni bilo nikjer nobenih vrat. Naju bodo spet pošiljali kam k sosedom, kot v Pragi? Tole bo še zanimivo, sva si mislila.
Pa sva dobila le listek z navodili in to s kar devetimi točkami, ej!
Hm, kaj? Garage? Hm, kje pa je to, a to je to dvigalo? Opa. No, pa probajmo, saj Juke je majhen avtoček, bo že šel not, ne?
Čeprav... malo pa sem bil na trnih, le kje je dovoljena teža?!
Pa je bilo super, sicer samo eno nadstropje, a brez uvoza in izvoza je potrebnega precej manj prostora.
Soba oziroma apartma je bil super, še boljši kot pred časom. Vsakič veva malo več in vsakič najdeva kaj boljšega.
Ta prav apartma. Pri TVju sva pa nadaljevala s tradicijo, tudi enkrat ga nisva prižgala. Kaj pa tudi bi gledala, hm?
Seveda sva jo čimprej mahnila ven, greva pogledat ali sploh kaj imajo! Kje so vse te obljubljene stojniceeeeeeeee?!
Pa sva najprej naletela na vrtiljak.
Potem pa se je že hitro začelo. Stojnice, dišave kuhanega vina in pripravljene hrane. Ter mnoooooogo ljudi. Teh pa je bilo res povsod dovolj ali pa še preveč.
Tokrat je bil le ogledovalni večer, greva najprej malo naokrog, se spoznava in nato jutri bolj podrobno napadeva tisto, kar nama je všeč. Vseeno je treba vzet v zakup, da sva šla pač na novoletni sejem.
A sem in tja najdeš kakšno malce bolj odmaknjeno, a zato prav prekrasno cvetko!
Ena od redkih priložnosti, da sva lahko slikala le najine noge! Juhuhu, tudi povsem običajni pokrovi kanalov so lahko ne-običajni in dajejo nek vtis.
Pohajkovala sva sem in tja, sem in tja sva si pa privoščila tudi kako kuhano vino! Takole je na koncu zgledalo, seveda le približno, tale gps rad kar naprej odletava sem in tja...
Za prvi dan je bilo povsem dovolj. Greva midva raje kaj pojest, spat in se pripravit za naslednji dan!
Prav zgodnja seveda nisva bila, saj sva na počitnicah, no!
Mimo Opere, ki je bila čisto blizu apartmaja
sva skoraj sedla na domač bicikel. A tule MOL je najbrž nekaj drugega kot v Ljubljani, kajne? Pa vseeno, je bilo mnogo premraz, da bi kaj biciklirala.
Poleg tega je vse nekje tam, v bližini, blizu.
Viking še vedno kraljuje na istem mestu.
Midva pa hitro na hrib, kaj pa drugega. Ampak ne z vzpenjačo, dajva najt kaj bolj oddaljenega!
Naprimer kaj takega. Portali, portoni, vse nekaj v kamnu, a večjega smisla v zgradbi nisva našla. Hm.
Visoko nad nama. Tele stopničke bo treba pogledat.
A se vid, da je bilo mraz, a ne? Vsaj jaz sem bil kar malo pomrznjen. Kapo drugič vzami fant, kapo!
Seveda sva slikala na vse strani, čeprav je bilo vreme tudi v Budimpešti prav enako kot pri nas doma - bedno.
Sem pa sledil zamisli, da se Sv. Štefan vidi s povsod in sem ga lovil. Evo, s tule, z druge strani Donave se ga.
Verižni most seveda tudi, saj je povsem na sredi centra. Ni čudno, da je najstarejši.
Potem sva pa že gor na hribu. In še milijon drugih. Ta pa majo kape!
Se je bilo potrebno kar malce skrit. Nekaj časa sva se trudila z iskanjem prostora, to v časih novoletnih sejmov ni prav enostavno, in sva na koncu pristala pri Miroju. Super družabna.
So imeli pa vsaj wifi v stilu. Evo, če kdo potrebuje, sem kar slikal. Za vsak slučaj. No, ne zato, ampak geslo mi je bilo pa res všeč.
K sreči kuhano vino ne povzroča takšnih težav kot pivo, zato je bilo postankov zaradi tega mnogo manj kot naprimer v Pragi, kjer je tudi mnogo več javnih stranišč. Le zakaj neki, se vprašam?!
A sva se morala malo pogret (ker je bil nekdo brez kape!) in malo podružabit, poslat kako slikico in povedat svetu kje da sva - to je danes pomemben moment, kaj čmo.
Ko sva se tako malo le ogrela sva jo pa mahnila naprej, gremo v drugi del!
Vpiši se