Nič nimam za obleeeeeeečt!
Saj vsi vemo, kako to gre, kajne? Vendar pa sem bil tokrat v tej vlogi jaz sam. Neverjetno!
Ja, res je, tudi meni kdaj zmanjka in takrat je res nuja. Ker ni ravno nekega zaledja cunj tam zadaj v omari. V trenirki pa vseeno še ne hodim naokrog, če nisem ravno s hribov.
Kakor je v navadi, sva s Heleno to zelo na hitro spremenila v izlet. Pejmo v Italijo, tam je še vedno bolj poceni. Gremo v tiste trgovine pri Ikei, pa še Ikeo gremo pogledat. Samo malo, čisto malo. Samo eno malo mizico, stolček, _____ vstavi poljubno. Samo nekaj malega!
Oujea, Ikea pa nekaj malega, ja. K sreči imamo mali avto in kaj res večjega itak ne gre notri. Ha!
Tako smo vzeli en petek konec februarja dopust in se prav počasi odpeljali v Vileš.
Skoraj nikogar, super!
Tisto, kar sem jaz potreboval, je šlo hitro. Zelo hitro. Pa še tega sem si nakupil za par let - vsaj jaz tako mislim, zakaj pa Helena ni bila tega mnenja, pa ne bi vedel. Kakorkoli se ne spoznam na cene oblek, pa se mi je vseeno spet zdelo, da sem dobro skozi prišel. Tudi, če nisem - občutek je pomemben, ne? Pa vseeno mislim, da sem, ha!
Potem smo pa le navalili na Ikeo. Priznam, da je tudi meni všeč. če ne drugega, so tam včasih kakšne prčkarije, ki navdušijo tako telo kot duha. Če ne drugače pa po načinu pakiranja, v tem so kakšni izdelki prave mojstrovine. Tokrat smo se posvetili tudi posodi in... ojej, je tega!
Sem skušal od začetka nekaj slikat, da bo lažje, pa se je izkazalo, da je še vedno najbolje imet tisti svinčnik in listek. Mnogo lažje kot pa telefon in fotoaparat in ... eh, pa ti novi pristopi, brez veze.
No, prav veliko res nismo nakupili (se še vedno tolažim), avto smo pa vseeno dodobra napolnili. Drugače se ne bi splačalo, anede? Brez veze hodit v take velike nakupovalne centre, če nič ne kupiš...
Na koncu smo šli še kar tam v menzi na kosilo in smo bili prav zadovoljni. Cene ok, porcije ok, izbira dobra, gneče pa nobene. Kot da ne bi bili v Italiji.
A domov se nam še ni šlo. Saj dan je res kratek konec februarja, ampak nekaj ga pa vseeno še ostane. Gremo malo naokrog. Če smo že zadnjič pravzaprav kiksnili pravo plažo in pristali na Devinski, se pa tokrat nisem dal zmest in smo prišli tja, kamor smo hoteli, na Sesljansko plažo.
Hja, konec februarja je tole hecno, ampak vseeno. Kar sem bil zadnjič tule, je kar nekaj sprememb, pol hriba so skopali za naselje, nekaj podrtij pa še vedno vztraja. Je pa plaža zato lepše urejena.
Ker je bilo vse tako mirno in tiho in zapuščeno, smo se kar počasi sprehajali.
No, galebi že niso bili nič tihi in mirni. Ostalo pa.
Svetloba je bila prav zanimiva, saj je sonce počasi zahajalo, zgoraj pa je bilo oblačno. Vse je dobilo prav hecne, malce nestvarne barve. Seveda so se te barve telefonu fučkale.
Brez metanja žabic ni šlo. Temu se pa na plaži ne da izognit. Pa ni vedno le Tamauček kriv tega, včasih je tudi tastar.
"Pa še na Rilkejevo pot pejmo pogledat, če smo že kle", sem se končno le spomnil! Nekaj sem enkrat slišal, da je zaprta, a nič ni zgledalo zaprto. Nas je pa že malo preganjala tema, počasi se je že mračilo.
Pa sva s Tamaučkom kar pohitela in pot pretekla, vsaj kolikor se je dalo. Saj sva se kar naprej ustavljala. Je treba slikat.
Prišla sva do opazovalnih bunkerjev prve svetovne vojne. Dobre luknje!
Malo sva se razgledala naokoli, se pridušala, da tule pa ne bi bilo za skakat, sploh pa ne midva...
Je pa polno opisnih tabel naokrog in človek se lahko dobro pozanima o flori, favni, utrdbah in sami pokrajini. Zanimivo.
Naprej potem nisva šla, potko do Devinskega gradu smo si prišparali za naslednjič. Tako ali tako bo treba še enkrat prit na lepše razglede, ne pa na februarske...
Še en objem in nas izlet(ek) se je končal in že gremo nazaj proti domu...
Da lahko rečemo, da nismo šli samo po cunje in pohištvo. Da smo tudi kaj videli, kaj počeli.
Vpiši se