Krakovski gozd

Vedno, ko sva se vozila proti Krškem, sva se pogovarjala o tem, da bi si pa enkrat res lahko malo bolje ogledala tale Krakovski gozd. Skrivnosten, poplavljen, samoten.

Res je, včasih presneto dolgo razmišljava, ampak prej ali slej pride vse na vrsto. Tudi Krakovski gozd je prišel. 

Kaj pa če... bi Helena še kako skupino peljala sem, kaj? Naprimer vse svoje iz varstva gorske narave? Hm, hm, zakaj pa ne? Bo pa treba it prej pogledat in vse naštudirat!

Helena je tako po vezah in sošolcih našla Aljo in Tonija, da sta naju konec januarja le popeljala naokrog! Za tisti pravi izlet, če bo izbran, pa je prosila še Dušana, ki je tudi načelno potrdil udeležbo. Super.

Začeli smo seveda v Kostanjevici, pri Resslovem vijaku! Ta je prav priročno postavljen ob gostilni Žolnir.

Ok, Helena je za tole že vedela, jaz pa nisem imel pojma. Evo, še Resslova pot. Poleg vijaka je Ressel še dodobra premeril cel gozd, ki že nekaj časa velja za pragozd, zato je tudi pot poimenovana po njem.

Znakca ni težko zgrešit. Je pa Alja dobro vedela v kaj se spušča, zato je veselo obula škornje, tisti, nespametni, pa grejo v poplavljen gozd v supergah. Pametno.

Prav hudih strmin tu ne bomo našli, najvišja vzpetina je 3m višja od ostalih delov, tako da... No, najdeš pa marsikaj drugega, še bolj zanimivega!

Ni bilo čisto vse zamrznjeno, vendar pa je bila zemlja še trda in se je dalo kar dobro hodit. Tudi poplavljeno ni bilo prav veliko in blata ni bilo skoraj nič. Na žalost smo bili pa malo prezgodnji za zvončke, komaj kaj je šele začenjalo zelenet.

Tak gozd se obdeluje in vzdržuje predvsem pozimi, polet je več ali manj neprevozno, poleg tega je naokoli tudi toliko komarjev, da raje ves les pustiš na miru. Sicer je pa itak večina cerkvenega, kakor sem razumel.

Šli smo še čisto do roba pravega pragozda, tja, kjer je tudi vse gospodarjenje prepovedano. Seveda to nekaterim ne prepreči, da ne bi sem in tja uplenili kakega velikega hrasta. Tudi te je treba pazit...

Prečni in sem in tja kanali so dobra Resslova pogruntavščina. Tako se v tistem, kjer je vse popolnoma enako, vsaj kolikor toliko znajdeš. V takih gozdovih se izgubiš hitreje, kot si lahko misliš. Sama drevesa, nekaj vode... nobene oporne točke.

K sreči Gozd ni prav velik. Velikosti naše dežele primeren pač.

Je pa zanimiv, še posebej, če ti poznavalka kot je Alja, pove toliko zanimivih stvari o njem, o živalstvu, o favni. Več kot poučno!

Na koncu, pri izhodu, sem zagledal še nekaj znanega: če ni tole meritev temperature? 

In je bila. Ampak malo globlje -  v globini 40m so meritve.

A tudi tu ne gre vse tako, kot bi morali it. Ko so dali gor večje sončne celice, jih je nekdo preprosto sunil. Spodaj na listu sicer piše, da je lahko lopova samo sram, a sam nekako dvomim o tem. Po mojem ga nič ni sram in če bi lahko, bi najbrž odnesel še kaj. Še dobro, da je sonda 40m pod zemljo.

Po cesti smo se potem - lenobe - odpeljali kar z avtom. Takšna je bila naša pot. Ista kot na karti, kaj? 

Sva bila kar podobnega mnenja, da bo tole kar super izlet za večjo skupino. Tri, štiri ure mimogrede, sploh s predavanji, razlagami in tako naprej. Pa vožnja, pa kosilo, pa je dovolj za eno nedeljo. O, ja, bomo tole naredili.

Ampak midva pa še nisva imela dovolj. Sva nažicala še Tonija, da naju je odpeljal pod Gorjance. Nekaj hriba pa vseeno potrebujeva! 

Pri spomeniku nad Javorovico se je Toni poslovil

midva pa sva jo mahnila po travnikih v hrib.

Vreme je grozilo in grozilo, naredilo pa ni pravzaprav nič. 

Sva se spominjala jugovzhodnega trekinga tu naokrog in pohodov na Gorjance, na Trdinov vrh. Lahko bi pa šla vse do tja? Ali pa po E7, ki je seveda v mojih kartah spet narobe vrisana. Ampak tamle... po tistem grebenu gre pa Laška pot, kajne? O, ja, vse nama je bilo znano!

K veselju je pripomoglo še grozeče vreme, ki pa je sproduciralo le eno lepo mavrico. Eh, lepa je bila predvsem v naravi, doma na sliki se je že vse skupaj sfižilo...

Pa prekrasni travniki, še vsi požgani od zime, a odprto, mehko in lepo!

Gor na vrhu grebenčka, ko že misliš, da tule pa res ni nihče nikoli sploh hodil - evo čebule sredi pepela. Pravo kosilo je bilo tole!

S pravim posladkom! Sicer na drevesu, a vseeno!

Sva gledala in gledala naokoli ali naju kdo gleda in se veseli, ko si razbijava glavo, kaj neki je tole, a nisva prav nikogar opazila.

Še malce gor, na vrh Pirčevega hriba, potem pa kar počez dol. Spet po nekih poteh, ki so vrisane, a že dolgo ne držijo več.

Je pa povsod kakšna zanimivost in če le ni treba preveč pod noge gledat, hitro kaj opaziš!

Ja, pot je bila. Ampak kakšna! Bivša! K sreči smo bili konec januarja, tukajle se junija ne prebiješ več. Že tako naju je šibalo od nog do glave, oba sva bila pretepena. So se pa črte še dobro videle in ker poti ni bilo več, sva lahko vsaj dobro sledila pravi smeri.

Sicer pa se nisva prav nič sekirala, dol bova že nekako prišla, kajne? In sva res. Pa še spomenik sva tokrat le opazila.

Narisala eno fajno klobaso, kjer se vidi, kako sva jo vmes hotela odjadrat spet nazaj - ja, težko je najt pot, ki sicer ima oznake, ni pa čisto nič shojena.

Še na karti, da se bom še kdaj spomnil kdaj in kje in kako.

In to je bilo to. Krakovski gozd bo torej še en izlet, za večjo skupino, nekje marca, mogoče takrat naletimo na več rastja.

Pa tudi po Gorjancih bi se lahko večkrat podila. So prav super!