Vsake toliko časa je treba malo obnovit. Znanje, slike, prostorsko orientacijo, lokacijsko informacijo.
Res sem v teh koncih precej, a se je še vedno prav super podit tule naokoli!
Flori se od zadnjega podobnega izleta ni prav več veliko spominjala, pa je bilo tako treba znanje obnovit. Da bo lahko peljala svoje male tabornike na izlet. Dan v Kamniški Bistrici bo sigurno vsem všeč!
Dan je bil bolj žalosten, ni ravno vedelo ali bi deževalo ali ne, ampak za naju je bil tak deseti april ravno pravšenj. Bova fino noge pretegnila in se fino imela!
Parkirala sva pri Firštovi mizi, pojedla golaž v mislih in se odpravila naprej. Si bova najprej ogledala čimveč, nato pa bova razmišljala kaj je primerno za tiste male navihančke in koliko bodo sploh zmogli.
Predaselj in most, kjer sem spet delal malo drame. Če je pa drselo, no!
Mi pa gre vseeno zadnje čase malo bolje. Si upam že dol pogledat. Uau.
Izvirek, ta mali izvir Bistrice je kar tam sredi ničesar.
Most pri Jurju, vode je kar nekaj, tudi v Krvavcu.
Dan je pa res bolj ubog, snega sicer ni več v dolini, malce višje pa se še najde kak ostanek plazu.
Plečnikova lovska rezidenca še vedno sameva, a se vidi, da nekdo zanjo vsaj nekaj skrbi. Še dobro!
Ja, Kurja dolina je dobila čisto svoja vrata. Le čemu, sva se spraševala, odgovora pa na žalost nisva dobila. Ima vezo s Spominskim parkom?
Spominski park ima še vedno pravopisno napako, temu se bo najbrž težko odrečt. Park tudi ni povsem konsistenten, vsaj ne s tem, kar piše na tabli, a vseeno. Tista mehkoba pod nogami v smrekovem gozdiču vsaj malce ublaži vso grenkobo tablic, ki se nahajajo tam. Če se le malo potrudiš jih lahko vidiš veliko, pravzaprav več, kot bi jih rad.
Tale mostiček iz parka na severno stran je zdaj že preteklost. Poleti je v režiji kamniških markacistov nastal nov, večji in bolj varen.
Nato sva jo mahnila do Žagane peči, a sva bila tam okoli tako hitra, da sva naslednjo sliko naredila šele pri Lepem kamnu.
Ta me vedno fascinira, najbrž ima neke veze z otroštvom. Enkrat moram koga sprosit, da me spusti gor na vrh. Morda se še česa spomnim, ne samo Gamsovega skreta.
Je pa tudi Lepi kamen dobro nažagan.
Razgledi so super. Nikamor se ne vidi.
Sivnico tako spustiva, le maham nekam tja v tisto smer, kjer naj bi bila. Baje.
Se pa spodaj predava turističnem kažipotu, ki kaže proti Rokovnjaškim jamam. Potka je, nekaj je celo nadelano, so pa tudi neki inovativni kažipoti. Na sliki se ne vidi dobro, a v naravi se je dobro videlo in mi je bilo prav všeč, moram priznat.
Kam višje nisva šla, strmo in vse kar preveč drseče. Jame pa so.
Še mimo kapele Lurške Matere Božje, v kateri še nikoli nisem bil. Hm, bo treba to enkrat popravit.
Pogledat še ali je Dom na Kamniškem sedlu odprt ali zaprt. Mislim, da je tale info kar drži.
Sva potem hotela v tistem drsečem še okoli izvira, a je prišel mimo tip z rokami globoko v žepih in v nekih tankih čeveljcih, skoraj espadrilah in se začel motovilit okoli naju po mokrih, drsečih kamnih. Sva se kar obrnila in pustila krog okoli izvira za naslednjič.
Tip je tokrat imel srečo, naredil je cel krog v super primernih čeveljcih z rokami v žepih. Car. Upam, da bo tudi v prihodnje imel tako srečo, ker pri pameti je očitno nekaj šparal.
Na zdravilnih krogih sva se še malo pozdravila in se spiralasto zavrtela naprej!
Ko je takole veliko vode, kot jo je bilo ta dan, potem vidiš, da je Izvirov več, veliko! Izpod vsake skale priteče del Bistrice!
Nekaj sva tako le prehodila! Sploh ni bilo malo. Sva pa tudi veliko spustila. Za drugič?
Flori je v naslednjem mesecu nato uspešno vodila izlet v Kamniško Bistrico, a se je seveda za tamale tabornike tak pohod močno skrajšal, večino so skakali okoli Izvira, kar pa je tudi prav. 60 tamalih v okolici Predaslja bi meni vsekakor pognalo lase direktno v zrak! Potem pa pazi na vse!
Obnova je bila torej uspešna, prostorsko orientacijski registri skupaj s slikami v glavi so se obnovili in so ponovno sveži in pripravljeni na nove izzive!
Vpiši se