Pejmo plezat I. - Gradiška tura

by piskec 8. september 2016 13:10

Letos mi je končno kapnilo, kako ta mlajša dva otroka prepričat, da bi še kaj hodila z nama.

Kakšni gozdovi neki, kakšne položne poti, ha! Strmine, skale, klini, stene, zajle! To je tisto pravo, to!

Pa sem naredil en tak letni plan, da bomo vsi vedeli vnaprej, pa da ne bo potem kaj motoviljenja. Predvsem pa sem naredil plan zato, da mi ne bi potem skakali vmes s kakšnimi drugimi plezarijami, hudimi hribi in podobnim. Kdo ve, kaj jih še piči, ko enkrat okusijo skalo! Ni za zaupat.

Jaz sem previden, bomo šli počasi, vsaka tura bo dodala nekaj posebnosti, nekaj svojih lastnosti. Vsi trije - pa še najbolj jaz sam! - se moramo privaditi na zajle, na kline, na strmine in globočine. Izleti bi morali imeti vsega po malem, v letnem času bi naredili neke štiri ture. Je treba vadit pripenjanje, da nisi prepočasen, pa še na kondiciji bomo zraven delali, kajne?!

Nekatere stene so kratke in sladke, druge dolge in naporne, tretje imajo dolge pristope, pri četrtih pa si kar naprej izpostavljen. Je bilo treba pametno izbrat. Za to, ta prvo leto. Mogoče pa v naslednjih letih spet ponovimo...

In katero turo sem izbral za prvo? V začetku maja, ko je v tistih ta visokih hribih še sneg? Eno kratko, s kratkim dostopom, z enostavnim spustom, z lepo skalo, super lepo zavarovano, z lepo tehnično zahtevno plezarijo, z nekaj izpostavljenosti, a nič hujšega. Eno tako lepo turo.

Ja, Gradiško turo seveda.

V začetku maja še niti vseh samovarovalnih kompletov nismo imeli. En pas smo si sposodili, en komplet pa naredili. Hja. Bolj za silo skoraj.

S Heleno sva tukaj že bila, pot sva poznala, a sva bila vseeno malce nervozna. Otroci pa to. Le kako se bosta izkazala, bo njun korak zanesljiv, plezanje dobro, pripenjanje ok? Tisoč skrbi, ampak nekako bo že šlo.

In smo šli. Enkrat dopoldan, sploh ne zgodaj, hodit smo začeli šele malo pred deveto! Tura je k sreči kratka.

Pet, deset minut hoje, pa se moraš že pripravit, navesit nase pasove, komplete, čelade. Še zadihal se nisem do semle.

Potem pa vstop, malo poplezat potem pa zajla, kar naravnost gor bo treba.

O, ja, tukajle smo bili vsi navdušeni! No, starša malo živčna, v skrbeh, a tega nisva hotela kazat, lahko še koga prestrašiva! Najprej grem jaz, da ne gledam otrokom pod noge in jim kar naprej solim pamet, nato otroka, od zadaj pa nas čuva Helena. Bomo videli, kako bo s tako postavitvijo šlo.

Prvi metri so kar dobri, se kar fino raztegneš, globočina pa tudi hitro naraste. 

Sem pa le našel prostor za slikat in to celo jaz! Kar pomeni, da sem tudi sam že žel navdušenje in da me ni bilo več (veliko) strah. 

Takole pa se starejši najstniki radi slikajo. Nepripravljeni.

In pripravljeni. Hehe, dobro sem jo ujel, sigurno je najprej mislila, da ji bom kaj težil, ha!

Pot je tehnično kar zahtevna, roke delajo, a vseeno prav ne vem koliko zahtevna pa le ni.

Vmesno postajališče je super za malico, čeprav je res ne bi potrebovali, a vseeno. So vsaj razgledi visoko nad Vipavsko dolino vredni počitka!

Še eno skupinsko, še vedno vsi z nasmeški, najbrž celo že z večjimi. Sam vem, da prihaja še bolj zahtevni del, a vidim, da gre otrokoma super in da bi bilo veliko bolje, da pazim sam nase, ne pa (preveč) na otroka.

In gre nam prav super!

Čeprav je pod nami kar nekaj prostega pada. Pa se tudi meni ne zdi tako hudo, kar mi je precej hecno. Me je strah velikih sten, me je strah kipenja gora? V letošnjem letu bom torej te strahove dodobra raziskal, malce bo naporno, a nekako bomo že, kajne?!

Potem pa je kar naenkrat stene že konec, otroka sta kar žalostna: prekratko!

Malica je zaslužena, potrudili smo se. Jaz sem se tako dobro potrudil, da sem dobil kar šparglje z jajčki za nagrado! Še nikoli kaj takega, zato sem moral tako malico kar slikat. Pa še prav dobro je bilo, o, ja!

Dol smo jo mahnili po krožni na planoto in nato proti zahodu ter spet nazaj na Gradišče. Da se vsaj malo nahodimo.

Observatorij Gradišče?

Kapelica na križišču.

Nas vse spominja na Slavnik, vegetacija in pot, vse je zelo podobno. Toliko skal na poti, da nam gre kar malo na živce!

So pa markacije tudi tu nekaj posebnega. Da ja ne bi zgrešili. No, najbrž tudi kakšnih manj vpadljivih ne bi spregledali...

Na Plaz grem najprej sam pogledat, drugim se sploh ne da. Pa pridem nazaj ves navdušen: "kak presneto lep razgled!", da ostalim ne preostane drugega, kot da gredo še oni. Vejo, da bi jim drugače še celo dolgo pot do doma težil.

In ker je pot že skoraj neuradna trim steza, se je treba zadev lotit resno. V gojzarjih in s polnim nahrbtnikom! Nisem še za v staro šaro.

Ah, če bi imel toliko kil kot tale mulec!

Pa smo že dol. Ena lepa krožna pot!

In stena, ki ji lahko očitamo le to, da je malce prekratka. Super zavarovana pot! Prepenjanje nam je kar lepo uspevalo, morda smo res počasni, a nam je šlo čisto lepo. 

Seveda smo bili na koncu vsi totalno navdušeni, še starša sta se rešila skrbi, kaj ne bi bili!

Zato pa smo si v Budanjah privoščili še nekaj za pojest, če manj hodiš, moraš pač več pojest. Pa smo naleteli še na Tejo in dobili še polno vrečo češenj za poobedek. Ja, kako nam ne bi bil tak dan všeč?!

Ni čudno, da je potem na vprašanje: "A to pomeni, da gremo še?", v trenutku izletel enoglasen odgovor: ""Šeeeeeeeeeeeeeeeeee!". 

Prav, pa pejmo še. Naslednjič pa na Veliki vrh v Košuti.

Tags: , , ,

domači kraji | hribi

Pingbacks and trackbacks (1)+

Dodaj komentar

biuquote
  • Komentar
  • Predogled
Loading

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS