Ah, letos tudi TBSP!
Ampak šele sredi oktobra! Sredi oktobra!!!
Prej nikakor nismo uspeli uskladiti urnikov. Najbolj zasedena familija, saj ne moreš verjet. Bolj stari, bolj zasedeni, vedno več dela.
Naš fotr bi bil vsekakor vesel.
A nam je vseeno uspelo. Se domenit, sicer par planov zamenjat, a na koncu se le spravit od doma. Tokrat ne v hribe, tam je bil že mraz pa tudi nismo vsi več mladi (ane? ane?). Bolje torej, da gremo proti morjuuuuuuu!
Enajsti oktober, jesen je lahko še presneto lepa!
Oglej je bil prva postaja. Vse smo pretaknili.
Pa še nikjer skoraj nikogar.
No, nismo pretaknili prav vsega, smo pa kar veliko. Še čez pristanišče smo šli.
Pa že naslednja postaja - Gradež!
Malo smo raziskovali, iskali stranišča in se na koncu greli na obali in malicali. Nekaj je pihalo, pa ni bilo najbolj prijetno.
Naslednja postaja do končnega cilja - Palmanova!
Smo pa bili ta pravi stezosledci v iskanju (spet!) stranišča. Kako je Ajda tole (čisto pravi wc) naciljala, nam še danes ni jasno.
Lahko bi uporabili tudi kolesa, a jih raje nismo. Če že mamo avto...
A je to soja? A je? Dej ustavvvvvvvv! In sem moral ustavit. Da preverimo ali Furlani res gojijo sojo. Hja, pa jo res.
Pozno popoldan smo se čekirali v našem majhnem hotelu v Lignanu. Gremo gledat to presneto zlato mivko! Mi smo sicer tule že enkrat daleč nazaj bili...
Hotel Elvia za 73€ prek bookinga je bil kar ok za takle letni čas. Skrit nekje med ulicami, z malo terasico, a eden redkih cenejših, ki je bil še odprt. Sicer pa ga nismo prav veliko potrebovali, gremo mi to rajsko plažo raziskovat.
Namočit noge. Huh, oktobra ni več tako topla. Brrrr.
In ker Helene ni bilo zraven, sem se kar malo raznežil in poslal pozdrave nazaj domov.
Takole pa sta se raznežili sestri. Ena je delala, druga podirala. Kot to počnejo v vseh resnih familijah.
Plaže pa ni in ni hotelo biti konec.
Dokler le nismo našli sledov civilizacije, ki so nas usmerili nazaj proti mestu.
Do enega izmed redkih še odprtih bifejev, kjer smo končno lahko pogreli prepihane kosti.
Potem se je dogajalo še polno stvari, o katerih pa se ne govori. Lahko le rečem, da še dobro, da smo bili v hotelu sami. Ne, spat pa res nismo šli kmalu, vsaj prej ne, dokler nismo obdelali vseh pesmi, ki jih znamo. In tega ni malo. Sploh ni malo!
Smo pa zato vstali precej zgodaj (no, relativno...) in ne, sploh nismo zgledali slabo! Juhej!
Nekatere stvari smo šli pogledat še enkrat, ponoči so zadeve namreč povsem drugačne kot podnevi!
Vse se nekam maje...
Pa še nismo imeli dovolj. Gremo še v hrib!
Do Devina in po Rilkejevi poti tokrat v drugo smer do opazovalnice.
Daleč smo prišli. Precej zmatrani.
Nato pa je le bilo treba it proti domu, obveznosti so že čakale.
Ob slovesu smo si svečano zagotovili: "naslednjič gremo prej, junija v hribe!"
Japajade.
Ker tole pišem naslednje leto avgusta, lahko povem, da smo vmes parkrat odpovedali in se nato domenili spet za oktobra. Vse tako kaže, da bo treba spet na morje!
Kakorkoli že, tudi oktobra nam je super in prav nič manj se nismo zabavali kot junija ali pa marca ali pa ob kakšnem drugem času. Še par dni me je od smeha bolela prepona, ledvice pa so tudi še nekaj časa delale na polno.
Prijatelj Rado bi rekel: kumi čakam na naslednjič!
Vpiši se