Ker sva šla zadnjič že gledat, sva zato morala še PD peljat, jasno!
Saj s tem, da greš večkrat na isti konec ni nič narobe. Je drug letni čas, drugačno vreme, druge razmere, različna družba. Lepo je videt, kako se narava - in pa tudi sam - spreminja, lepo. Tokrat smo šli sredi avgusta 2017, prekrasno vreme smo imeli, juhej!
Vedno pa je veselje peljat skupino naokrog, čeprav težko in odgovorno, pa je vseeno tudi veselje. Drugače tega ne bi počela, ne?
Kot vedno - nad Ljubeljem se zaženeš v klanec, direkt. Na polno, ha!
Meni se zdi, da trikrat noge prestaviš, pa si že na Zelenici. Mimogrede.
Naslednja stran mi je potem najlepša, skupini je sicer šlo najpočasneje, a se nismo dali, le previdni smo morali bit.
Potem pa spet trikrat in hop, pa smo na Robleku. Kjer je bil poln žur. Jasno, da nas ni prav nič motilo.
Pravzaprav je bil tak žur, da so še iz doline prišli pogledat kar s helikopterjem. Zakaj pa ne? Če ne moreš ali pa če nimaš časa, zakaj pa ne bi prišel s helikopterjem? Sam ne vidim težav v tem, z avti se vozimo prav v vsako luknjo, pač si lahko nekateri privoščijo helikopter, zakaj torej ne? Seveda pa so lahko razlogi takega obiska povsem banalni ali celo sentimentalni - še zadnjič na Roblek? Nismo izvedeli, ker nismo drezali.
Po travah tretje strani nato proti Prevali.
Kjer je vsak, ki je naročil, dobil vprašanje: ŠTRUDELJ ali ŠTRUKELJ?
Po mojem čisto vseeno, oba sta bila približno enako velika in dobra, po čemer so na Prevali tako ali tako poznani.
Za na konec pa še Bornovi tuneli in četrta stran Begunjščice.
Lepo, prekrasno. Če pa pri tem sodeluje še vreme, je pa sploh vse ok.
V dolino, no, na Ljubelj, smo prišli vsi zadovoljni, trajalo pa ni tako malo, smo kar dolgo hodili.
Je pa res, da se v tem krogu kar dolgo zadržuješ na markantnejših točkah - planinskih kočah, ki so tu kar tri. In povsod imajo kaj dobrega, kar moraš probat.
In se potem malo zavleče, ne?
K sreči.
Vpiši se