Konec oktobra 2017, tik pred dnevom mrtvih. Ko se širša družina zbere na primorskem - izgovor je obiranje kakijev - in včasih zavije še v kak hrib.
Tokrat smo izbrali Kokoš, hrib(ček) na meji med Italijo in Slovenijo, tam nam je pač s Krasa najbližje.
Eni so bili že zjutraj malce utrujeni.
Stari, povojni stražni stolp. Zapuščen. Bolj stranišče, kot kaj drugega.
Pa je treba hudo v hrib!
Do prvega sončka. Ko se vse ustavi in na plano pridejo sendviči, pivo... malcaaaaaaa!
Starejši, mlajši, najmlajši, v hribu vsi izenačeni.
Ha, meja! Kaj je že to?
Tole je pa tu že dlje časa kot tisti prejšnji znak.
Pa spet malcaaaaaaa.
Pa na vrhu spet m... eh, počitek, no. Smo že bili pridni.
Eni bolj, drugi manj. Pridni. Zaspani. Karkoli.
Kar veliko se nas je zbralo, lepo. Ni čudno, ko pa je bilo tako lepo vreme.
Dol seveda po drugi poti, ne bomo po isti hodil, to že vemo!
Ruj, ruj!
In še dva lovca.
Veselje sredi barvnih poljan Krasa.
Mi štirje smo potem na hitro zavili še v Repentabor. Pogledat cerkvico.
Pogledat razgled. Ko pa smo že tam...
Potem pa tisto, po kar smo prišli - kakiji.
Še malce sprehoda med vinogradi Terana, potem pa... žur, seveda! Tja do jutranjih ur!
Kakšen velik hrib tole že ni, je pa lep izlet, sploh za najmlajše in skupine. Ne preveč strmo, ne preveč dolgo, veliko prostora na vrhu, koča... vse imaš.
Vpiši se