Pa smo že v petem dnevu!
Dnevi minevajo tako hitro, da jim ne sledimo. Niti se ne sekiramo, niti ne razmišljamo več v teh okvirih. Dan, dva, pet, torek, petek, 14-ega, 7-ega, vse to sploh ni več pomembno, dnevi se med seboj spojijo in se ne ločujejo več.
Dogodek - naša Pot Na Morje - traja. To je to.
To noč je imela Helena svoje strahove. Malo je pomagala večerna kava, malo pa vse ostalo. Meni je bilo tokrat s strahovi prizanešeno, le sem in tja kaj majhnega, niti omembe vrednega. Kar je povsem neverjetno, a sem podzavesti presneto hvaležen!
Zbudili smo se v kar hladno jutro, a pričakovanje morja je bilo danes že veliko. Malo sem se sicer bal, da nam ne bo uspelo, a se je izkazalo, da je bil strah povsem nepotreben. Seveda smo zmogli, v pol dneva celo!
Leander se je seveda zbudil takoj za nama. In z velikim nasmehom spet začel nov dan! In s stolom za kralje, s prestolom!
Potem smo pa začeli našo dolgo pot do Sv. Antona, ki se nam je kar naprej odmikal in odmikal. Pa tudi pot E6 je tukaj zelo super označena. Tam, kjer gre vse skupaj naravnost in brez odcepov, tam je polno markacij. Čim pa je v bližini kak odcep - hop! in markacij zmanjka!
Enkratno.
Včasih bi markaciste za kazen poslal po njihovih poteh, pa da vidijo, kako običajen popotnik gleda na markacije na terenu, ki ga ne pozna.
Malo sem se jezil, malo smo seveda tudi grešili tam okoli Kubeda, a smo le prišli nekako na vrh. Sicer malce naokrog... a nič hujšega.
Ja, končno tale Sv. Anton! In od njega le še spust do morja...
Pa smo se vmes skoraj vrnili domov! Le malo je manjkalo! Enkrat davno smo se tule že potikali in iskali krtine in podobno. Bogve, kdaj.
Od Sv. Antona naprej nimaš več kaj dosti motovilit. Pravzaprav greš lahko le po eni ali drugi cesti. Takole nekako to zgleda, precej dolgočasno.
A tudi to paše zraven. Če smo že dali skozi toliko divjine, lahko pa sprašimo tudi kaj asfalta! Saj se vedno najde kaj zanimivega ob poti - domača gostilna ali domača trgovina ali kak spomenik ali pa kaka zanimiva hiša s prekrasnimi drevesi!
Jah, po cestah potem ni prijetno hoditi, bolj ko se približujemo Kopru, slabše je. Na koncu moramo celo zaviti nekam v hrib, da se spokamo z glavne ceste. Ovinek za ovinkom torej.
Preko na novo zgrajenega Kopra in preko tekaških stez, pri katerih bi se tekačem cedile sline!
Preko še zadnjih vzpetin... do
morjaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa! Poti naprej ni več, le še širno morje pred nami!
Takole smo se pretikali prek Kopra in okolice:
In se vsi veseli nastavljali vsakemu, ki je prišel mimo!
Uspelo nam je, uspelo! Juheeeeeej!
Ampak... kaj pa zdaj? Poti je konec, kaj pa mi? Kam? Kako? Kaj?
Ah, dajte no... saj še nog nismo namočili! Čestitat najmlajšemu in seveda tudi sebi - a gremo naprej!
Šele tukaj, v morju, v Žusterni, se naša Pot Na Morje konča!
Od tu naprej gremo lahko z avtobusom! Z javnimi prevoznimi sredstvi. Avtom. Kolesom. Karkoli. Peš nam pa ni več treba it! Zaenkrat je bilo hoje povsem dovolj.
Se lepo sliši, kajne? Resnica pa je povsem drugačna! Že čez kake pol ure si siten, žalosten in jezen obenem! In strašansko si želiš, da bi le hodil in se ne bi spetljal s tem presnetim javnim prevozom!
Če pogledamo faco običajnega uporabnika javnega prevoza, je natanko takšna:
klinc, avtobuse bi moral prepovedat in vsi bi mi moral peš hodit... Res sem bil jezen!
Dokler se nismo nekako le znašli v kampu. Končno!
Pot zadnjega dneva:
6:27h hoje, 20km, 443vm gor in 629vm dol. Pred eno smo bili že na morju! Ta zadnji kucelj je zaradi ceste, ki nima pločnika. Smo moral naokoli. Saj res ni hudega, a v zadnjih metrih ti gre vsak ovinek blazno na živce...
Evforija, žalost, streznjenje in na koncu sprijaznjenje ali kako že gre to?, nas je pripeljalo do tega, da cel dogodek v večjem smislu pravzaprav ni prav nič posebnega. Ogromno ljudi je že šlo peš na morje. Ogromno ljudi je šlo peš še mnogo, mnogo dlje. In to mlajši, starejši, bolni, invalidi...
S tem smo se sprijaznili in se zavedeli, da je bil ta dogodek velik za nas, ne za celoten svet, seveda ne! Bil je velik in pomemben za naš mali svet, za nas - posameznike. In to je povsem dovolj, to da dogodku težo, pomembnost in prostor v (našem) spominu.
Še toliko bolje, če se bomo iz naše Poti kaj naučili, iz nje potegnili kakšne izkušnje, če bo Tamauček iz nje nekaj dobil... Še toliko bolje!
Prav zato je bila to naša Pot, Pot z veliko začetnico.
Vpiši se