Pa sem končno le začel!
Sicer ne s tekom, ampak s hojo! Zaenkrat bolj v hribčke, kot v hribe, ampak za začetek bo kar v redu.
Kakor smo šli zadnjič s Krti na Murovico - Cicelj - Miklavž - Moravče, kjer so bili podatki natanko takile:
14,75km, 3:50:56, 1029kCal, 133/172 obratov, 667 višincev.
Za prvi letošnji izlet kar v redu. Skupina dvajsetih gre malo bolj počasi, a toliko počasi spet ne. Tokrat nisem nič zaviral. Se mi zdi...
Naslednji trening je bil v soboto zjutraj, ko smo šli trije na Murovico. Pravzaprav nam je Murovica povsem blizu, do gor je dobra urica in kot taka je enkratna za trenirat in nabirat kondicijo.
Največja zmaga je seveda bila, da sem sploh vstal in da se mi je dalo. Saj zato pa sem še dva napalil, da potem nisem smel zamudit. Čimbolj zgodaj je treba it, da si potem prej doma.
10,55km, 2:09:55, 740kCal, 137/171 obratov, 440 višincev. 1:12 gor, 0:57 dol (tole bo postalo pomembno!).
Luštno, malce sem sicer zaviral, ker sta fanta hitra, a upam, da ne preveč. Sem se kar trudil in mislim, da smo jo kar fino šibali. Zgoraj je bilo malo ledeno, še dobro, da je ponoči padal sneg, ni tako hudo drselo.
Oblekel sem se popolnoma bedasto, kot, da bi šel res v hribe, ne pa trenirat. V bundi, hlačah, gamašah (kar je bila sicer pametna ideja) in podobno... Eh, prvič pač in me je vedno strah, da me bo zeblo...
Je bilo pa vreme prav čudovito, s prehajanjem meglic med dolinama.
Pa še za dokaz:
Je pa kar hitro začelo zebst in smo jo kar prec stisnili navzdol.
No, naslednji trening je pa bil... kdaj?... v nedeljo! Ja, zjutraj! Neverjetno, kaj? Kako mi je uspelo vstat, je še danes uganka, a z vsem srcem upam, da mi bo tole uspevalo tudi vnaprej - morda bi si želel le še kanček bolj zgodaj odriniti...
Smo ljudje čudna bitja, kaj? Sam sebe moram prinašat naokrog, da sem potem zadovoljen... Jej, kam smo prišli...
Tokrat sva jo mahnila na Primoža, da vidimo kje smo prvič in zaradi česa se sploh pripravljamo! Vreme je bilo bolj slabo:
dokaz sva pa vseeno naredila:
Ker sva začela s hojo okoli osmih, je bilo še bolj malo ljudi, večina avtov je bila od tistih, ki so nadaljevali na Veliko planino. Ampak za nazaj je bilo pa povsem drugače! Primož je obljuden kot strela... Stari, mladi, vseh starosti pravzaprav, eni hodijo, drugi tečejo, tretji šibajo ko norci, vsi nekaj trenirajo. In tja do desetih ni bilo najbrž nobenega, ki bi šel gor samo zaradi lepšega... Meni je v nedeljo kar malo prehudo. Bo treba kak drug dan izbrat.
Tokrat sem se oblekel povsem drugače! Kar pomeni pajkice, vetrovka ipd. Mnogo lažje in enostavnejše. Ampak jaz ne bi bil jaz, če ne bi spet nekaj pozabil! Tokrat sem doma pustil Garmina.... Jeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeoooooooooj!
45 minut gor. 25 minut dol. Sva kar veliko tekla. Sicer počasi, ampak vseeno tekla.
Sva malce razmišljala, da bi šla še enkrat gor in dol, ampak... Neverjetno, kako človek hitro pridobi nekaj kondicije. In kako se začne telo obnašati drugače, ko jo imaš. In kako si kar naenkrat vesel, ker lahko. Le zato, ker lahko. In kako si kar naenkrat preveč vesel, da lahko.
In kako kar naenkrat postaneš objesten, ker je cel svet tvoj in ker - enostavno - lahko.
Moram pazit, da ne pretiravam. Še posebno takrat, ko nimam ure! Počutje je sicer enkrat, a ravno zato. Pojma nimam, kje je moja meja, evforija zakrije vse in mimogrede lahko pride do neumnosti.
Ne gre vse z danes na jutri. Počasi fant, počasi. Pa bo. Že zdaj je mnoooogo bolje, kot je bilo. In še bolje bo.
Vpiši se