Lanska, v letu 2016, jesen je bila presneto lepa. Kar nekaj izletov smo naredili in k sreči smo imeli lepo vreme tudi takrat, ko sva načrtovala pohod po Lošinju.

Držalo naju je že od prejšnjega poletja, ko smo bili v Osorju in seveda pretaknili kar nekaj tam naokrog.

Zakaj torej ne bi tja peljala tudi Planinskega društva Domžale? Septembra ne bo več tako vroče, pa morda še kak dan zapoznelega morja ujamemo. Taki vikendi so potem najbolj luštni.

In res. Pa je Helena organizirala, jaz pa pomagal, Tamauček pa še dodatno pomagal. Je tudi njega tisti greben prevzel in ga je hotel še malo bolj od blizu spoznat.

Pa smo šli. V petek 23.9. takoj po službi, nekje ob 14h. Samo šest nas je bilo, a za tak izlet je to kar ok.

Tokrat kakšne velike gneče ni bilo, na trajekt smo prišli skoraj točno ob 17h, nobenega čakanja! Brestova - Porozina 169 kun za nas tri.

In dopust - no, morski vikend - se je lahko začel! Juhu!

Tokrat nismo bili prvi, pa tudi če bi bili... tako malo avtov, da še izpod strehe niso prišli. Sploh ne tako, kot mesec prej na Pašmanu, ko smo kar naprej čakali in se gužvali na te trajekte...

Dva avta je bilo treba še razporedit, enega spravit do konca predvidene poti v Ćunskem, drugega pa spet nazaj v Osor. Zato smo začeli že v mraku.

Do planinskega doma seveda ni prav daleč, a tema se konec septembra naredi presneto kmalu. Človek ni navajen, da na morju ni svetlo dolgo v noč...  sploh mi ne, ko smo na morju večinoma konec junija, začetek julija, ko je dan najdaljši. 

Ampak vseeno, lučke pridejo prav in jaz z mojim reflektorjem sem bil skoraj povsem dovolj za vse.

Do planinskega doma Sv. Gaudent smo potrebovali slabi dve uri. Hitro nam je šlo. V temi zvečer ni bilo nobenih pajčevin.

Nam je bil pa oskrbnik planinskega doma največja atrakcija. Klicala sva ga seveda že velikokrat prej, saj sva hotela, da nas pričakuje. O, ja, nas je pričakoval, to vsekakor! Skuhal pa je pasulj, ki je bil... no, milo rečeno, neužiten. Pravzaprav sem ga jedel samo jaz, najbrž malo zato, ker mi je vseeno, malo pa zato, ker sem požrešen. Dolgo smo razpravljali, kaj hudiča je narobe s tem pasuljem, dokler le nismo zbrali poguma in vprašali.

Po nekaj cincanja in motoviljenja, se je le izkazalo, da je človek namesto soli dal v pasulj sladkor. In potem hotel zakriti okus, kar pa je samo še poslabšalo zadevo. Oujea.

Skratka, popoln kulinaričen večer!

Je pa imel vsaj Žujo in to je bilo meni povsem dovolj. No, seveda, ko pa sem tisti hecen pasulj jedel...

Dom je drugače lušten, notri veliko v lesu in spat je bilo prav super. Nekih 7 € po osebi.

Sončni vzhod pa je bil še boljši!

Oskrbnik je bil tudi pokonci, čeprav ne vem kako, zvečer je bil precej bogi... In nam je naredil za zajtrk jajčka.

Oujea ponovno!

Zdaj pa je v jajca dal še vso tisto pozabljeno sol od včeraj! O, pa smo imeli spet kulinarično presenečenje. K sreči nam vsaj pasulja ni računal, res ni bil za jest, čeprav so bila tudi jajca tam nekje na meji. No, na romantično večerjo tja ne greš... Baje je bila tam nekje tudi njegova žena, a mi je nismo videli, dobro se je morala skrivat.

Kar malce bizarno.

A nas ni nič motilo, kaj pa bi nas? Vreme je bilo prekrasno, jutro čudovito! Gremo mi naprej!

Mimo težko prehodne Slovenčice

direktno na vrh Televrine.

Tam pri oddajniku smo imeli manjši postanek, midva s Tamaučkom pa sva morala sprobat še zajle, ki gredo nekam navzdol, najbrž potem po spodnji poti, mimo jame.

Sv. Mikul, neke dve uri in pol do sem. 

Potem je pa nekdo kar naenkrat zakuril gor na nebu. Prej je bilo še ok, nekaj je pihalo, a potem se je vse umirilo, postajalo pa je hudičevo vroče. Pred nami pa še ves lep in dolg greben!

In škraplje. In škraplje.

In še malo škrapelj. Pravzaprav škrapelj kolikor češ.

Takole v senci ni bilo prav nič bolje, je vseeno puhtelo ko pri norcih. Se hitro zaveš, zakaj tule čez ne hodiš v poletni vročini. Nam se je še konec septembra tožilo po hladni vodi, mrzlem pivu.

Pa voda bi še bila... v umetnih jezerčkih.

Mrzlo pivo pa je v takem bolj težko dobit.

In greben se nam je začel počasi vlečt.

Pot gre sem in tja, vijuga kot bi bila pijana, nikakor ne moreš it naravnost, zato oddaljeni hribčki kar naprej ostajajo oddaljeni, mi pa nikamor ne pridemo.

Takole nekako to na karti izgleda.

Potem nas je čakal še spust, ki je bil po tistih škrapljah presneto nevaren. Naše utrujene noge pa so že malo trpele in sem in tja je koga že nevarno zaneslo.

Zato sva s Heleno ob smerokazu postala in dobro premislila. Za nami je bilo šest ur hoje, do konca je pisalo še dve in pol, mi pa že kar dobro zmatrani, vroče pa kot sredi poletja. Kaj torej naredit?

Gremo mi na pivo? Odločitev je bila soglasno enoglasna! Škraplje bodo počakale, se ni za bat, da nam kam pobegnejo! In smo zavili nazaj dol v Sv. Jakov, pol ure nam bo pa že šlo.

Malo smo postali na cesti, dvignili palec in še preden sem dobro zadihal, sem že dobil prevoz do Ćunskega, dva mlada slovenca sta me potem prijazno pripeljala direktno do avta. Pohodniki, te ti vedno ustavijo! Hvala!

Takole je bil po karti rdeč prvi dan in moder naslednji dan.

Tako smo se raje še na hitro vrgli v morje, ki je bilo še prav lepo toplo,

nato pa zavili še na pivo. O, kako je pasalo!

A kljub žeji jih več nismo smeli spit, trije smo se poslovili od ostalih treh in se zapeljali v kamp Čikat. V kamp, kamor me sredi sezone ne spraviš, konec septembra pa je bil prava milina. Sploh potem, ko smo zavili še v trgovino, kjer imajo tudi lepo hladnega. Žuja je res zakon, sploh, ko si žejen od škrapelj Osorščice. Liter za 16 kun.

Potem pa le še uživancija.

Naslednje jutro nismo bili tako zgodnji, a vseeno sta Helena in Tamauček pogumno oddelala kitico v morju. Meni se je bolj prilegla kava, jutro je bilo kar hladno.

Sva pa midva s Tamaučkom potem zavila v bazen, ki je bil k sreči še odprt, Helena pa malo na sprehod naokoli po obali.

Res je, ona je videla mnogo več.

Sva pa midva bolje ležala in se kopala v skoraj povsem praznem bazenu. 

Ni pa bilo kake vročine dopoldan, zato sem sam začel dobro smrkati, kar potem ni ponehalo cel presneti mesec! Cel mesec, jebela cesta!

Vmes je bilo še malo panike, saj je dal Tamauček polnit telefon na stranišče, odkoder pa je v pol ure izginil. Smo ga že objokovali, ko je Helena le šla vprašat na recepcijo. Smo imeli nekaj sreče, ga je snažilka odnesla, imajo taka pravila, vse kar takega vidijo, hop na recepcijo.

Iz kampa se nam ni nič mudilo. Še nekaj kopanja, pospravljanje, predvsem pa vse zelo počasi, zelo, zelo počasi.

Kamp je bil še na koncu sezone za nas tri za eno noč 34€, si sploh ne znam predstavljat, koliko je sredi sezone. Ah. No, ja, počasi postajajo kampi dražji od apartmajev. Za dober plac pri morju bi itak nekateri dali mnogo več.

Za pot nazaj smo hoteli izbrati ta bolj šparovno, most na Krk se namreč plačuje samo v eno smer - na Krk. Torej trajekt Merag - Valbiska, ob 17h, kjer pa je bila cena povsem enaka kot Brestova-Porozina - 169 kun.

Krčki most je že oblivala svetloba zahajajočega sonca

ampak avtocesta je blizu in do doma ni bilo prav daleč.

Takile vikendi so lahko preprosto čudoviti in še vedno nisva povsem prepričana in še vedno se sprašujeva eno te isto - je bolje enkrat dlje ali večkrat po malo? 

Najbrž je odgovor nekje vmes, kot vedno - najbolje bi torej bilo velikokrat in dlje. Ha!

Osorščica pa še kdaj pride na vrsto, enkrat mogoče tudi greben v celoti, zakaj pa ne?

 

V 2016 sem se šele enkrat konec septembra resno vprašal, kdaj sem pa bil v tem letu na Kamniškem sedlu?

Odgovor mi ni bil nikakor všeč, zato sem zadevo šel takoj popravit. Takoj. Prec.

Ker me toliko časa že ni bilo tule naokrog, sem šele takrat opazil nove pridobitve. Hm, le kdo je tole naredil, kaj?

Že od daleč diši po Zdravku. Ko vidiš, da je narejeno z znanjem in veseljem!

Ampak pri Pastircih pa Sedla kar naenkrat ni bilo več. So ga podrli? Pa sem vseeno rinil gor.

Saj je koča bila še odprta, k sreči se pa nisem zaletel vanjo, čeprav je bilo blizu!

Še do zastave, za katero še danes ne vem, čemu je tam gor (morda zato, da jo vidiš iz Logarske?), sem šel. Je treba it.

Pogledat Rinko. Ufff, velik vode. Ja, no... tam nekje dol. Najbrž. 

Dol je seveda letelo, toliko da sem imel vsaj še tri dni muskelfiber. Ampak na Sedlu sem pa le bil, čeprav prvič v letu šele septembra!

Uff, me je bilo kar malo sram, priznam! To so pač domači hribi, je treba malo večkrat zavit sem!

Direkt v mesto torej!

Najprej z metrojem, potem pa peš. Kar počez, povprek in sem in tja. Kot nama paše. Sploh v Pragi.

V Pragi so že kioski moderni. Brez kemije, a? Probala nisva. Čeprav bi rada, ampak te dobrote - bolje, da tudi mimo ne grem... 

Seveda sva zavila na grad, pač najbližji hrib.

Julijo v Veroni še razumem, ampak, a tegale res vsi prijemajo tamle? A res? A čisto res? A to da je zdravilno al kaj?

Zadnjič sva Zlato uličko spustila, tokrat pa se nisva dala. Ampak... opa! No, že to, da sem videl mašine, je bilo hecno... da pa so bile celo pokvarjene...

In vse zapuščeno. Potem sva zvedela, da nekaj štimajo in je vse to zaprto, kanalizacijo ali nekaj podobnega. Pravzaprav še sreča, tale Zlata ulička je itak turistična past. No, plačljiva je v kompletu z obiskom celotnega gradu in stvari v njem. Je pa res, da je malo turistov videlo tole tako zapuščeno in neobljudeno, kot tokrat midva! Večinoma se ne moreš premikat.

Je pa bil na stopnicah gradu nato en lep bel golob, za katerega nisva vedela ali ima predstavo, kot ostali umetniki na stopnicah, ali pa je res kaj narobe z njim. Bal se pa ni prav veliko. 

In ja, res je bilo vroče. Zato take face, jejej. 

Zvečer nama pa potem ni bilo ravno vse všeč in sva preveč motovilila naokrog. Dokler nisva naletela na Golema, kjer... 

 

eh, ni za govorit. Sem in tja se pa moraš malo nasankat, ne? Za Budvarja, ki je bil sicer super dober, sva dala po 50 Kč. In to za 0,3l. 0,3l! Kaj je to sploh kaka merica?! V neznosno vročem septembru? Pa še prijazno so nama prinesli zraven neke oreške, zlate oreške! Jebela cesta!

Odšla sva kar malce poparjena, vsaj do prvega dežnika. Za tole pa nisva uspela ugotovit, kaj naj bi bilo, morda le reklama za bližnjo trgovino.

Ampak to še ni bilo dovolj! Spet sva postala lačna in sva zavila... zavila v... zavila sva v... jebela cesta, U Fleka. Uau, kaka napaka, ampak enkrat moraš it, ne? Helena je morala to videt! Jaz sem tu že enkrat bil. Enkrat.

Prvo se nisva imela kam usest, tam, kjer je bila hrana, je bil en milijon ljudi in preden sva se uspela usest zunaj in priklicat natakarja, so kuhinjo že zaprli. O, jebela cesta, spet! Ko sva se končno pomirila, sva le dobila njihovo (resda dobro) pivo (spet ena čudna merica po 0,4l!) in tudi Becherovka se nama je nasmehnila, ko sva hotela žalost in lakoto utopit, oboje naenkrat. Ampak tudi tega nisva mogla, ker so potem še to zaprli in tudi pijače nisva mogla več dobit! Aaaaaaaahhhhh! Ja, jebela cesta, presnet nazaj!

In potem sva se komaj malo (spet) pomirila, pa sva dobila še račun. Aaaaaaaaa. 276 Kč! 

Tolažim se s tem, da pač U Fleka je treba enkrat it. Enkrat. To smo torej dali skoz in to je to. Hvala. Adijo.

Da bi se le končno pomirila in da naju ne bi našla še kaka nezgoda, sva potem zavila - kako predvidljivo - kar lepo v trgovino. Sirček, oreški, vino in Kozel po 15 Kč... ja, tokrat pa je uspelo - sva se pomirila.

Naslednji dan pohoda po Pragi na žalost ni bilo več, le po trgovskih centrih sem se potikal, a prav nič pametnega našel. Vse je isto kot tu. Iste znamke, iste finte, iste obleke, isto. Razen Marks & Spencerja, odkar ga pri nas ni več, ga Helena kar pogreša.

Enkrat opoldan sva se nato poslovila, slikala še hotel, čeprav se ga ni dalo, zbezala avto iz garaže in se odpeljala! Ampak ne s tole hecnobo na sliki, sva raje nazaj golfa sprosila.

A tokrat sva se le ustavila v Brnu. Končno, tolikokrat greš mimo, pa se nikoli ne ustaviš!

Kje pa sploh sva? Ah, center Brna bo tole!

To je pa že popotovalna pijača, ko sem na čem drugem, kot na pivu. Pa tudi to pride prav, čeprav še zdaj ne vem, zakaj si nisem privoščil Kofole?!

Je pa Brno super lepo zrihtano, vse je nekaj obnovljeno, še na tržnico sva naletela.

Sva iskala katedralo na vrhu hriba, vmes pa našla še kaj zanimivega!

Večina, vsaj v centru, je zelo lepo obnovljena. Nadvse lepo in urejeno. Sva že v Avstriji?

Katedrala je velika, mogočna, a tako stisnjena med ostale stavbe, da je niti s pogledom ne moreš zaobjet, kaj šele s fotoaparatom! Nikjer nobenega prostora in še tik ob katedrali so parkirna mesta. Pravzaprav kar malce škoda.

Mimogrede sva bila nato v Mikolovu. Ampak se nama spet ni prav veliko dalo. Malce bližje pa sva le šla pogledat, se malo sprehodit, a le malo. Bilo je neznosno vroče in niti na kavo se nama ni dalo. Celo na hrib ne! Neverjetno!

Sva se pa potem - ta prava orientacista - na prvem ovinku povsem izgubila in šla naprej - spet orientacista - kar za nosom.

"Dokler se ne izgubiva povsem, ne zvlečeva karte ven!", sva bila družna!

Kar se niti ni izkazalo tako za slabo, saj sva se res peljala po zanimivih koncih, po mestih bivše železne zavese. Nekje vmes sva celo našla muzej neke železnine (vsaj tako sem jaz pametno prevedel), na koncu čudne poti, obdane z bivšimi stražnimi stolpi, s kar nekaj brisanega prostora in ograjo, pa nama je le kapnilo, da to ni bil muzej železnine, temveč prej muzej Železne zavese. A takrat je bil že daleč za nama. Brihta.

Še nekaj umlajtungov in popravljanja cest in res bi morala karto vlečt na plano, ko sva v zadnjem trenutku le prišla na pravo cesto!

Potem pa do Krtine ni bilo več posebnosti. Še na Dunaju ni bilo nič posebnega gneče. Avtocesta te hitro - a dolgočasno - pripelje domov. Malo bolj "razveseli" te le cena kave na kakšni črpalki, 3,30€ je res oderuško. Tudi z nafto ne prideva čisto skozi, Golf porabi celo malo več kot lani Passat, pa še manjši tank ima, zato morava tankat za 20€.

Tako torej. Le par dni, a vseeno sva bila nadvse zadovoljna. Praga je lepa, blizu, prtljažnik za nazaj pa je tudi vedno lahko poln. Le česa, kaj? Ha!

Zdaj pa čakam... bo avgusta spet kaj rekla?

Najprej v opozorilo, disclaimer: prispevek ni namenjen otrokom. V njem je polno alkohola in čudnih skulptur. Lahko povzroča motnje v razvoju! Previdno torej!

O, ja, sem kar vedel! Da bo prišla enkrat konec avgusta in rekla: "A greš z mano?"!

In kakor sem obljubil lani na koncu poti, sem takoj dahnil: "A kr prec al takoj?". Ker obljubo pač držim. In v Prago grem lahko tudi stošestinsedemdesetkrat ne da bi trenil. 

In sva šla. Tudi tokrat z avtom. Tokrat ni bil passat, kot lani, ampak golf. Tudi ok, šparovno, hitro in povsem zadovoljivo. Vendar pa, tako kot pač nemški avtomobili, nič posebnega, vznemirljivega. Sicer sva šla le za par dni, a tudi en dan v Pragi je boljši, ko noben dan v Pragi.

Gor sva šla spet malce drugje, zakaj bi vedno enake poti ubirala? Tokrat čez Brno, čez Dunaj je šlo spet malo po svoje, niso pa naju spet čez letališče zapeljali, že obvladava! Potem pride Poysdorf in nato že na Češki strani Mikulov, kjer sva ob cerkvici na hribu in ob gradu kar malo strmela in se spraševala, zakaj pa se tule ne ustaviva?

No, mogoče nazaj grede, zdajle letiva na pivo, do Prage je še dolga, dve, tri ure sigurno.

Nastanila sva se v Panorama hotelu, je bil blizu Heleninega dogodka.

Čist solidno, z dobrim razgledom, nadstropij je bilo kar nekaj!

Ja, razgled je kar bil, je bilo pa prevroče, da bi se kaj pametnega videlo. Pa tudi približno se mi ne sanja, kaj sploh naj bi se tukaj videlo. Hm?

Boljši je bil razgled na drugo stran. Ja, seveda. Vse v delu, krize je že davno konec!

Sva pa dobila za 14 dodatnih evrov še bazen čisto na vrhu in prekrasen razgled ob sončnem vzhodu. Če si dovolj zgoden, si več ali manj v bazenu sam. V jacuzziju pa sploh. Juhuhuu!

Ampak v bazen sva hodila zjutraj, ne greš v bazen popoldan.

Ko sva se namestila v hotel, je bila seveda prva stvar - kje najdeva kaj dobrega?!

In? K sreči v Pragi do česa dobrega ni treba prav dolgo hodit niti prav hudo iskat. Tokrat se je pred nama naštimal celo Staropramen po 36 Kč. Potrefena Husa je zakon.

Saj bi kar ostala, a vseeno naju je vleklo naprej. Greva pogledat v mesto, kako se kaj imajo. Je letos kaj drugače?

Čez par minut metroja sva že bila na Vaclavskih namestih, tam pa sem se spomnil, da je tule treba nekaj pogledat. Seveda sva Konja in Sv. Vaclava našla iz prve. Mojster Černy.

Potem je pa bil že čas za kakšno pivce. Bilo je namreč strašansko vroče in kaj drugega nama tako preostane? En Pilsner Urquell ravno prav sede.

Še nekaj sprehoda po starem mestu, mali strani, do pod gradu in povsod tam naokrog, dokler nisva postala tako žejna, da se je bilo treba spet malo usest. Usedla pa sva se nekam, kjer so vsi jedli in tako... jah, pa še zajčka so imeli in Helena ni zmogla več. Še dobro, da so imeli zajčka, drugače bi spet končala kje na krompirju in sladki solati. Kot običajno.

Je bil pa natakar prefrigan in je znal dobro izkoristit gnečo in vročino in dobro hrano in... evo, pa nisva dneva končala samo s Kozlom, ampak tudi z Becherovko.

Naslednji dan je bil zajtrk potem kar obilen. Se je bilo treba okrepčat za cel dan vnaprej. Eni za predavanja, drugi za potep po mestu! O, hotelski zajtrki... Ampak midva nisva bila tista ta huda, opazovala sva še par ljudi, ki so jedli cel čas, kar sva bila midva tam, in še ko sva midva šla, so zgledali kot: "no, kaj bomo pa danes kaj jedli?". Uff.

Helena je nato šla, sam pa nisem nič kaj dosti lenaril, vedel sem, da bo vroče in da je najbolje, da se odpravim čimprej! Dopoldan bo še nekako šlo.

Napotil sem se kar od hotela in po dolgi, dolgi cesti končno le prišel do Vyšehrada. Hm, tule pa res še nikoli nisem bil, neverjetno.

Pa je bilo presneto lepo.

In še marsikaj se je našlo. Torej, če imaš indigo otroka, zdaj ni več problem, kam ga vpisat. Praga, Vyšehrad.

Mi je pa do gradu še lep del poti kazalo, a sam se ne sekiram. Saj bo kako pivo vmes padlo, ne?

Počasi je šlo ob reki, kar naprej kaka zanimivost.

Naprimer. Še race uživajo.

Potem se pa že bližam svojemu naslednjemu cilju. Počasi.

Babies v Kampa parku. Super, sem bil ves navdušen, mogoče jih pa res vse najdem, kaj? Mojster Černy.

Ker sem bil v bližini, sem šel seveda pogledat še Lenonov zid. Spet prepleskan in na novo prebarvan? Kdo bi vedel, delno je sigurno na novo.

Pa še nivo vode hitro pogledat, če je bilo res tako visoko? O, ja, je bilo!

Potem sem pa malo lutal po mali strani, a mojstra Černyja vseeno našel: Piss, dva lulata po Češki in pri tem fino migata z boki. Hm, takole norca se delat... pri nas že zdavnaj tegale ne bi bilo, Čehi pa le premorejo nekaj samokritike. Enkratno!

Je pa postalo kar naenkrat tako vroče, da ni bilo več za zdržat. In sem moral... še predel turisti navalijo na kosila. En je padel skozi, drugi je bil pa za žejo. No, tako nekako.

Najbolj ozka uličica je tam čisto blizu, se je pa ne da slikat, ne da bi slikal še par turistov zraven. Ni šans. 

Še malo sem zaokrožil mimo U Vejvodu in U Medvidku, da bi le našel Freuda. Prejšnji dan sva se tule potikala, a se nisem spomnil, da moram dvignit pogled.

O, lej ga, Hanging man, Sigmund Freud na potepu. Mojster Černy spet na delu.

Malce se mi je že mudilo nazaj v hotel, malo sieste, potem pa že Helena konča, bo treba spet v mesto. Samo še enega Černyja najdem! Samo še Kafko!

Evo ga! Dobro se premika in dela različne face.

Takole nekako sem ta dan, no, dopoldan, hodil. Kar nekaj je bilo, kar nekaj.

Sledila je mala siesta, nato pa je prišla Helena in treba je bilo spet ven! Direkt v mesto!

Nadaljevanje - II. del!

 

Zadnjič je bil nek žur pri sosedu, v gostilni.

Pa niti ni bil nek koncert, vsaj mislim, da ni bil, a so se vseeno nekateri zadržali malo dlje. Sem in tja se zgodi, saj vemo, kako to gre, ko se je težko odtrgat od šanka...

Tokrat so se zadržali kar malce dlje in noč je bila že res precej tiha.

Pa me je počasi zbudila muzika iz avta. Prav počasi se je prikradla v moje sanje, niti me ni zbudila povsem, le nekako zasanjanega me je naredila. Spomnim se tudi, da sem prav pomislil na to, kako je lahko muzika iz avta tako glasna, a prav nič ne hrešči. Je že moralo biti neko dobro ozvočenje.

Ampak, kakšna pesem se je vrtela, ej! Se spomnim, da sem - v tistem stanju napol spanja - kar plesal, se smejal in da mi je bil komad tako všeč, da sem bil prav žalosten, ko je voznik zaprl vrata in odpeljal. K sreči se sredi noči ljudje ne morejo prav hitro poslovit in tako mi je ostalo kar nekaj časa za poslušanje.

In sem v sanjah plesal in razmišljal, kako naj si, hudiča, zapomnim komad, da ga bom lahko še kdaj slišal!

Ura 3:10, Helena nič slišala.

O, ja, sem si zapomnil! Le to, da je bil - glej ga, zlomka! - domač komad, nekaj v stilu novejše narodnozabavne glasbe. Hecno, da mi je bilo to všeč, a, hej, če je komad dober, je pač dober, tu nisem nikoli izbirčen! To je pa tudi vse, kar sem si zapomnil. Napev je šel v sanje, besedilo tudi nekaj tja. Pravzaprav mi ni prav veliko ostalo, da bi lahko komad sploh našel.

In tu se je začela resnična težava.

Sem naivno mislil, da bom komad hitro našel. Na jutubo bom šel, preposlušal tistih par modernejših komadov, pa bo. Ojej, kako sem se motil! Par komadov pa bo! Ha!

Komadov je na tisoče, na tisoče! In prav vsak ima svoj video! Produkcija pavec mora delat preko noči, da sproducirajo toliko komadov, ej! Pa to sploh ni res, tega je... ogromno! Priznam, sploh se nisem zavedal, tudi v sanjah nisem pomislil na to. Povsem jasno je, da v vsej poplavi najrazličnejših komadov tudi približno nisem našel svojega. Čez nekaj časa so se mi itak vsi zdeli popolnoma enaki.

Po dnevu iskanja sem odnehal. Nisem več zmogel. Saj... kakšni komadi so še kar, ampak količina, količina!

In kaj zdaj?

Zdaj se počasi prebijam iz dneva v dan in čakam, da priljubljeni napev prinese veter.

No, tako nekako.

Ker... prav mogoče je, da v sanjah ob 3:10h zjutraj pesem zveni povsem drugače, kot v resnici. Kaj pa potem? Eno samo razočaranje?

 

Jah, deset let nazaj bi tole pretekli.

Mimogrede.

Svečinsko in Šentiljsko skupaj! HA!

Ampak zdaj je deset let pozneje. Teče pa... noben več. 

Hodimo pa še. O, ja, k sreči nam to še gre.

Takole sva na Zgornjo Velko zapeljala cel avto zelenja. Za novo hišo, da ne bodo imel povsod samih škarp. 

Potem sta nas pa gostitelja zapeljala do Svečine, seveda pa nič povedala kam gremo. Vse je bilo precej skrivnostno, nihče ni vedel koliko, kam in kako. Ampak Svečina... no, nekaj se nam je sanjalo, a ne preveč.

10.9. je bilo še vedno vroče kot pri norcih, k sreči smo na poti v hrib imeli na voljo presneto dobre arcnije. Da slučajno kdo ne steče in se odlepi od skupine.

Pa po goricah gor in dol, lepe spomine imava na te konce, in tudi Šentiljsko bova vsaj še enkrat obrnila, se ni za bat!

Klepetali smo ko nori, še vedno pa nismo povsem natančno vedeli, kam gremo. Tule se še nismo potikali.

Potem nam je pa le postalo hitro bolj jasno.

Počivali smo veliko. Res veliko. Večinoma v senčki.

Ali pa takole z eno nogo v SI, z drugo pa v AT. Ah, te meje.

Besedila si nisem znal povsem razložiti, tisti "ne" na koncu mi je delal težave. Je napaka ali pa le bolj komplicirano izražanje?

O, ja, ravno prav za Srčne! Seveda!

Potem smo se pa slikali na sto načinov, selfiji gor in dol

a se rado izkaže, da je še vedno najbolje, če daš aparat komu drugemu. Potem se vsaj vse vidi - mi in srčna cesta.

Ker smo imeli hoje za ta dan kar dovolj (deset let pozneje!), smo raje navalili na dobrote pri Dreisiebnerju. Tako pri hrani kot pri pijači se nismo držali nazaj, le pri hoji.

Pa še nekaj flaš presneto dobrega Kernerja je šlo z nami.

Dan je bil na koncu kar prekratek, premalokrat se vidimo in takrat je nemogoče vse povedat, se vse pogovorit, nemogoče!

Nazaj grede sva bila še malo ta prava gorenjca in sva zavila prek AT strani na cenejši bencin in na kakega Ferrarija.

Jah, čeprav smo malce bolj leni kot pred leti, pa nam je še vedno lahko luštno. Vsekakor bi moral to ponovit.

Večkrat!

Pred kratkim sem zaradi proplusa že zmanjšal TV paket.

Pa se mi ni zdelo dovolj, nikakor mi ni šlo v račun, da še vedno gledam te bedarije. In sem čakal.

In še malo čakal.

Dokler doma niso bili pripravljeni. Sicer pa niso imeli prav veliko izbire, ko pa sem kar naprej robantil in težil, da bom ukinil TV. 

"Pa jo daj že enkrat!", so bili na koncu soglasni.

Ha!

Seveda spet nisem mogel brez moralnih naukov. Saj vem, da se ne bodo prijeli in da nikogar ne brigajo, pa vendar...

"Rad bi še enkrat izpostavil, da paket menjam izključno zaradi tega, ker je T-2 brez pogajanj takoj "podlegel" izkoriščanju Proplusa. Ker nimam druge izbire in ker se z načinom prelaganja stroškov na končnega uporabnika ne strinjam, se iz tega razloga raje odpovem Televiziji. Razumem, da je T-2 tu ubral pač lažjo pot in ugodil Proplusu, vendar pa upam, da če več končnih uporabnikov naredi enako, kakor jaz, da bo T-2 na koncu le moral dobro premisliti svoj odnos s Proplusom in mu morda ne bo ugodil v prav vseh pogledih. Naprimer - če bi bili programi Proplus v svojem plačljivem paketu, ne bi imel prav nič proti, tako pa..."

Pa je šla TV!

Kar sicer ni prav velik udarec za T-2, saj je posamezen paket - recimo le internet - kar dosti dražji, kot kakšni drugi, kombinirani paketi. In tako sem ostal v dvojčku internet+mobil, kar pa bo treba spet prevetrit čez nekaj časa, sploh zato, ker se je vmes ravno pojavil hofer. Pa bo šla še mobilna telefonija, najbrž.

Skratka, doma vozi zdaj TV sistem Kodi, še posebej ta mladi so navdušeni. Gre za drugačen način gledanja televizije, kjer moraš vnaprej vedet, kaj boš gledal in kjer ni dovolj, da se usedeš na kavč in vzameš v roke daljinca... Nič več bluzenja tja v tri dni torej.

Mogoče bom pa celo raje dal 7€ Netflixu.

Vse samo zato, ker hoče nekdo nekaj narest na silo. Ok, pa naj.

 

V našo staro hišo je treba vsako leto nekaj vložit. Da se nam ne podre na glavo in pa tudi zato, da čez par ne ostane toliko za narest, da ne bi bilo več možno vsega uredit.

Vsako leto nekaj.

Lani je bila na vrsti kuhinja. Smo jo podedovali že z nakupom in že takrat je bila, no, hm, stara. Po še dodatnih štirinajstih letih pa sploh.

Pa po štirih otrocih. Vsa čast Marlesu, da je zdržal!

Ker pa je človek rad navajen, je bilo to težko izpeljat in iz leta v leto sva odlašala in cincala. Dokler nama res ni šla že toliko na živce, da ni bilo druge kot - novo bo treba!

Pravzaprav nisva nič komplicirala, nekaj podobnega, brez prestavljanja, razbijanja, otokov, nekih norih novosti. Po starem, a novo. Že zdaj je bilo dovolj funkcionalno, sam pa se vedno sprašujem ali so tiste fancy nove kuhinje vredne truda in denarja. Pravzaprav sva v kuhinji raje manj kot (pre)več.

Niti ploščic ne bova menjala, na kaljeno steklo bova zaradi oderuških cen tudi kar lepo pozabila. Le upava pa lahko, da ploščice ne zgrmijo dol.

Helena je zavila v Momax, no, mogoče je tudi še kam drugam, a na koncu je izbrala Momax. Jaz se v to nisem petljal, nimam ne veselja, ne smisla za razporeditev, barve, itd., tako je morala vse to sama uredit. Kar ji je seveda uspelo, najbrž še hitreje, kot če bi se še jaz vpletal, težil in bil pameten za vsako stvar.

Pa že s tem, da se nisem vpletal, sem seveda se. Vsaj, kar se denarja tiče, sem bil ves pameten. Kot pač vedno. Si rad potem lastim zasluge, ko je izbrala res dobro.

Ko je bila nova kuhinja enkrat naročena, sva pa končno le slikala našo ta staro. Problem je nastal takoj, ko sva videla fotke, tista, malce modra svetloba je bila tako super, da nama je bilo takoj žal, da kuhinja gre. Aaaaah, a se da naročilo kako preklicati?

A vseeno, ko malo bolje pogledaš sliko, vidiš, da se niti ena omarica ne zapira več ok, da so predali že vsi povijačeni do skrajnih mer, da je vsak pant iz ene druge štorije, da... skratka, ni šans, da bi tole ostalo še naprej pri nas, kar naj gre! Se pa vidi, kaj dela dobra svetloba na fotki, presneti marketing!

Take kuhinje seveda ne moreš prodat, 30 let uporabe naredi svoje, že to, da jo boš podaril, mi nekako ni šlo. Ampak saj, kdo jo bo pa vzel? Kdo ve, koliko časa bo trajalo?!

No, trajalo je zelo, zelo, zelo malo. Oglas sem dal na Bolho in po približno dveh urah sem ga moral že umaknit, toliko ljudi je klicalo. Seveda sem se prvič pustil opetnajstiti in napol jokajoči ženski moral obljubiti, da ji kuhinjo prišparam do naslednjega dne. No, jasno je, kaj se je zgodilo - ženska je izparela in kuhinja je ni več zanimala... Saj sem bil pripravljen na kaj takega, zato nič hudega, naslednjič je bil oglas gor le še pol ure, človek, ki se je zavezal, da jo vzel, pa je tudi res prišel čez par ur! Neverjetno. In to za... hm, za kaj že? Za par kosov starega lesa? Za različne pante? Za polomljeno iverko? A vse kaže, da se to nekomu splača, nisem preveč spraševal, sem bil vesel, da zadeva gre in da bo komu še kaj služilo.

Je pa bila po "prvi oddaji" seveda doma panika. Kuhinjo je bilo treba še razstavit, pokazalo pa se je tudi vse, kar je bilo trideset let skrito za omaricami. O, ja, lepote! Samo strmiš in se čudiš. V poštev je prišlo težko topništvo, čistilo za traktorje in podobna najhujša čistila...

In je šla. Ostala je le omarica za v klet in pomivalni stroj. V banji pa že ne bom pomival.

V naslednjih dneh smo potem poskušali vse pripravit. Recimo elektriko, a seveda po moje - s čim manj razbijanja.

Pa parket nam je sosed malo zbrusil in parkrat prelakiral. Itak se je ves lak sproti zgubljal, delavec pa je kar norel, ko je naslednji dan prišel in laka nikjer... vse gre v špranje. Popravljat ga pa nismo hoteli, nima smisla. To je stara bajta, naj bo tudi parket star.

Helena je kar nekaj časa izbirala barve, takole pa so potem sem in tja nastajali testni vzorci.

Ja, pomivalni stroj je bilo pa nujno čimprej priklopit nazaj.

MacGyver sistem. Brez duct tape-a pač ne gre.

Pa sva vmes, po kakem mesecu, pogruntala, da tista elektrika od začetka ne bo ravno najbolje šla skupaj z vsem ostalim. Da bi bilo bolje malo več razbit in jo speljat še kam. Pa sem imel moje šparanje z razbijanjem - še enkrat je bilo treba!

Za zanamce smo pustili letnico. Če jih bo slučajno zanimalo.

Barve izbrane, nekje po mesecu dni.

Dvobarvno seveda. Kar je še precej malo barv, vsaj glede na to, kakšno je bilo prej.

No, potem je bilo pa že vse pripravljeno. In smo čakali.

In kuhali zunaj, na prostem. K sreči nam je bilo poletje naklonjeno in padavin je bilo malo. Meni pa je prirasel k srcu električni lonec, ki sem ga uporabljal za vse. Za vse. Tudi za na taborjenje. Helena ga konec poletja ni mogla več videt...

Potem pa, pravzaprav točno takrat, ko bi počasi postajala nestrpna, ravno v roku petih tednov, dveh mesecev, telefonski klic - prihajamo!

In res, navsezgodaj sta se prikazala dva mladeniča s kuhinjo vred. In v pol ure je bil ustvarjalni kaos.

Je pa bilo hecno, Helena je ostala doma, da bo nadzorovala dela, da bo pomagala, a fanta je skoraj nista opazila, sploh je nista hotela poslušat, na karkoli je dejala, sta odgovorila, da sta onadva prav zato tu, da bo vse ok in da naj nič ne skrbi. Seveda je zdržala le kake pol ure, potem pa ji je odneslo pokrov in do konca montaže je skoraj ni bilo več na spregled. 

Sta pa mene poslušala, kar pa seveda ni isto, jaz jima nisem imel prav veliko za povedat.

A kakorkoli se je zdelo, da bo popolna polomija, se je na koncu izkazalo, da sta res velika mojstra in da sta se znala super dobro spoprijet z vsako težavo stare bajte - in teh težav ni malo. Učinkovito, hitro in povsem zadovoljivo sta rešila v tistem dnevu vse, kar se je rešit dalo in opla, ob štirih popoldan je bilo že vse fertik!

Brez napačnih omaric. Brez panelov v kaki drugi barvi. Brez pozabljenih vijakov. Brez napak v izdelavi, no, razen ene male, a sta jo fanta spet po svoje rešila kar tam, mimogrede. So ekipe, ki preprosto znajo in to je dobro vedeti, ve��krat se sliši o ravno nasprotnem, a ta dva sta morala imet že neskončno ur izkušenj za seboj...

Montažo vgradnih zadev so nam podarili, tako, da je bilo treba zadeve le še priklopit.

No, z vsemi tistimi priklopi elektrike, plina, vode in delanja luknje v korito, se je pa domači mojster ukvarjal malo dlje. Ni bil do štirih fertik, mogoče prej v štirih dneh...

A kmalu se je vse uredilo in tudi voda iz korita ni več puščala! Ha!

Dva meseca torej. Glede na to, da smo se s kopalnico v enem od prejšnjih let nenadejano ukvarjali kar tri mesece, je bilo tole super hitro! In ravno prav, ker je zunaj postajalo že hladno in ni bilo več prijetno kuhati zunaj...

Na koncu lahko rečeva, da je nova kuhinja čisto nekaj drugega. Nekaj čisto drugega!

Brez fensi šmensi zadev, brez nepotrebnih dodatkov, ki so kot jama brez dna, brez lepotnih nadomestil, ki ne pomenijo nič. Zelo zadovoljna, zelo!