Po čemaž!

by piskec 18. julij 2018 17:14

Kot vsako leto, sva tudi v letu 2017 pozabila na čemaž. 

In sem moral na hitro gor, kljub ne najboljšemu vremenu. Enajstega maja je bil ravno pravi čas, na hitro sem jo ucvrl od Calcita po lovski do Kisovca.

Kjer sem že takoj na začetku srečal Tomija in eh...

No, zadeva se ni končala najbolje, se pa vseeno nisem izgubil v vsej tisti megli. Res se ni nič videlo.

Pravzaprav vsak trenutek manj.

Jaz pa sem nekje tam vmes spustil s sebe nahrbtnik in šel nabirat čemaž. Kako sem mislil v tisti megli potem najti rukzak, sicer ne vem, sem pa imel presneto srečo. Izgubil sem le prstan, sebe in rukzaka pa ne.

In nabral sem le čemaž, nič podleska, nič šmarnice. Pametno.

Ni pa bilo pametno vse ostalo.

Še dobro, da se nekatere neumnosti končajo srečno, najbrž bi moral biti nekomu večno hvaležen.

Tags: ,

domači kraji | hribi

Mini Maker Faire

by piskec 18. julij 2018 14:57

Maja 2017 je bilo že to!

Enkrat, na začetku našega ukvarjanja s 3D tiskom, smo bili v Trstu, lani pa, evo, v Ljubljani.

Zanimiva druščina navdušencev, še celo nečakinjo sem srečal! Malo sem pogrešal še bolj odbite ideje ali pa vsaj bolj nenavadne.

Je pa prišel tudi predsednik vlade. Sam sem se skril in pustil Heleni, da se znajde.

Več takih bi moralo bit, več!

Pa še jaz!

Kakega velikega vpliva na poslovanje sejem ni imel. Se pa spoznaš z nekaterimi navdušenci, ki izdelujejo kake nenavadne stvari. No, več izdelkov, oziroma vsaj prototipov sem pogrešal, a tole je bilo prvič v Ljubljani. Mogoče se je v 2018 kaj spremenilo/popravilo. Tega pa na žalost ne veva, ker naju ni bilo.

 

Tags: , , ,

dogodki | Simbiont

Šenturška gora

by piskec 6. julij 2018 17:00

V začetku maja 2017 sva morala peljat Tamaučka na nek turnir v Komendo. Pa potem bi bilo treba seveda še ponj.

Kako to narest, da se ne bi samo vozila naokrog, kar gre meni pošteno na živce? Je v Komendi kaj, kamor bi lahko šla?

Kak hrib?

Seveda je! Šenturška gora. Dolgo nazaj smo tule celo že šli, na poti iz Krtine na Krvavec

No, tokrat namen ni bila prav dolga hoja. Ene tri, štiri ure bo pa treba porabit. Začela sva na parkirišču pod Planinskim domom PD Komenda.

Vreme je bilo kilavo, nisi vedel ali bo dež ali sonce, največkrat je bilo vse naenkrat. Še močerade je čist zmešalo.

Je pa pot zgledno urejena.

Ni vsaka brv most. Moraš že imet posebne zasluge!

Pa še kakšna kuna se najde. Nepremikajoča, nagačena. Pod drevesom. Hm?

Gor sva razmišljala, da bi šla kaj spit, a ni bilo prav veliko časa. Pa še pot navzdol sva morala najti. Seveda nisva šla po isti, čemu le? A na karti je vse še staro... tako, da sva malo iskala in se razgledovala naokoli.

Še malica pri cerkvi in sva jo že pičila po drugi poti navzdol.

Ta mi je bila bolj znana, po tej smo šli takrat gor.

Pa sem se prej celo pot čudil, kako to, da ni nikjer klopc in zvončkov... Vse je nekam manjkalo. Čudno, res, če pa greš po drugi poti, ne?

Vreme se naju je usmililo, ali pa tudi ne, na koncu je postalo vroče, da je bilo treba nujno it na pivo. In seveda je ravno takrat, ko sva se usedla, klical tamauček, da je fertik. Ah, se je žrtvovala Helena, sicer pa dvorana ni bila daleč, sem ju počakal. In še enega potem spil. Po 2,20 €.

Smo jo pa ob odhodu le uspeli poslikat, domačinko!

Tags: ,

domači kraji | hribi

Plitvice - II. del

by piskec 15. maj 2018 16:07

Malica je bila super, a kmalu je bilo treba it naprej. Dan je sicer dolg, a naokrog jezer je še kar nekaj poti! Kdo ve, kaj nas še vse čaka!

Pogled od daleč na prekrasen slapič.

Pa potem od blizu, od zgoraj.

No, tu je pa vrag nekako vzel šalo. S postaje vlakca S3 se je vsulo na tisoče turistov, vsaj meni se je tako zdelo. In od takrat naprej gneča ni popuščala, z vsako uro je postajalo huje.

Tule je bilo nazadnje, da nam je uspelo

celo nekaj takega! Sama sva, uau, nikjer nobenega!

Zgornja jezera so super, manjši slapovi, a voda se pretaka spet na vse mogoče načine.

Sem se pa sam vse preveč ukvarjal z ljudmi in ne več toliko z vodo.

Pa čeprav je bilo še vedno prekrasno, prekrasno!

Je pa res, da človek počasi ne zmore več vsrkavati vseh teh lepot. Kar v shutdown bi šel, preveč je vsega, preveč!

Ha, še enkrat se nam je zgodilo - poplavljena pot. Seveda je zgoraj lepo pisalo, da je zaprto, pa nismo verjeli.

Oziroma, hoteli smo malce v hrib. Počez. Nekaj pa je treba hodit!

Kaj naj se peljemo s traktorjem?

Tako pa z druge strani. Ni bilo dovolj kamnov za skakanje...

Lepot pa nikakor ne zmanjka, le mi smo bili vedno bolj polni, vedno bolj smo vijugali med počasnimi turisti, prehitevali in se skušali prebiti - kam neki? 

Slikati je že skoraj nemogoče, povsod je kakšna glava, telo. Redka uspe.

In potem tam nekje, na sredi, kolona na polno. Kaj? Kako? Koga čakamo? Pa nimaš kaj, čakaš. In se na koncu izkaže, da čakamo na ladjice, ker se je treba prepeljat na drugo stran.

Midva s Tamaučkom se odločiva, da greva peš, zato si izbereva ladjico za ta kratek prehod, večina gneče pa je za ladjico, ki gre preko celega jezera! Tja se usmeri Helena, se hoče peljat.

Midva se na koncu le nekako prebijeva preko vrste, saj sva na najini ladjici edina potnika. Vsi gredo v nasprotno smer ali pa po daljši ruti. Je kar nekako scary - povsod naokrog vse polno, gneča, midva pa sama na celi ladjici.

Še po drugi strani jezera nazaj proti prvem pristanišču.

Električne ladjice res plujejo kar naprej, a ljudi je ogromno, težko je vse zvozit.

Vreme je tipično aprilsko, ko je sonce, je vroče, ko je senca, je hladno. In na jezeru piha, zato je Helena precej premražena. Uspe pa ji fotografirat vso to gnečo, ki čaka na ladjico v nasprotno smer. Ojej, še dobro, da smo bili zgodnji...

Vseeno pa se s Tamaučkom kar dobro načakava, preden Helena pride.

Ko se potem povzpemo še na hrib, kjer vozi tisti traktor, se končno pojavi bife. Pivo v tistem trenutku kar dobro sede, čeprav je po 17 kun, a je huje, da potrebuješ še kar nekaj dodatnih živcev, da se sploh prebiješ do njega.

Traktor seveda ignoriramo, če smo že vse prehodili, bomo pa se zdaj vozili?!

Je pa pogled z začetka ravno nasproten naši prvi sliki, na kateri je vse tole spodaj prazno, tule pa vse polno! 

Za parking nam za 7:21h zaračunajo še 56 kun, to je pač treba prišteti v ceno obiska. Sicer smo čisto na koncu našli, kje bi se celo dalo parkirat celo zastonj, a nam vseeno za parking ni bilo prav nič žal. Zadevam, ki so lepo urejene in organizirane, rade volje daš, da lahko to naprej še tako lepo počnejo. 

Precej smo bili polni vtisov, nas je kar malce nosilo postrani. Dolga je bila, vse skupaj pa je res prekrasno, prelepo. Nemogoče je vse zajeti naenkrat, lepo bi bilo, ko bi si človek vzel čas in si Plitvice ogledal v kakih treh, štirih dneh, počasi. Sploh taki, ki imamo radi vodo, pretakanja, slapove, stene, jezera. Nemogoče je, da vidiš vse, zato ti je potem kar malo žal.

Ko bi bilo pa še malo manj ljudi... potem bi pa sploh bilo hudo! 

Kar lepo pot smo naredili, se splača! 

Ni pa bilo povsem enostavno in hitro, k sreči. Za prvi dan polčetrta ura, okoli jezer pa slabih sedem ur. No, če bi bilo manj gneče, bi sigurno bili kaki dve uri manj.

Oh, prekrasno preživet dan! A je bilo treba nazaj domov, apartma smo imeli le za en dan. 

Polni vtisov nazaj domov nismo hoteli nič kaj dosti motovilit in eksperimentirat. Smo šli kar po običajni in najhitrejši poti, direkt domov hladit glave.

Mislim, da sem potem sestavljal slike še kak teden ali dva... Na računalniku in v glavi.

Tags: ,

po svetu

Plitvice - I. del

by piskec 15. maj 2018 16:00

Prvomajske počitnice v 2017 niso bile namenjene morju, kot je pri nas v navadi za prvega maja. Saj smo razmišljali o morju, a smo se na koncu odločili za nekaj drugega: "pejmo mi na Plitvice!", kjer res že dolgo, doooolgo nismo bili!

Morje bo že počakalo!

V soboto 29.4.2017 smo se tako odpravili proti Plitvicam, počasi in sigurno. Seveda smo morali malo počez, ni šlo povsem direktno. Kar po avtocesti na Bosiljevo, pri Ogulinu pa smo zavili dol z avtoceste in počez čez Oštarije, Plaški in Ličko Jesenico. Cesta je bila super, sicer vedno bolj ozka, a tudi na koncu, skozi samo hosto, povsem ok. Zanimivi kraji, a precej odročni. Par avtomobilov in nič več. Do našega apartmaja smo tako prišli ravno direktno, mimogrede, še pred Plitvicami in to že nekje ob enih. Apartmajev je tam naokrog polno, cene padajo z oddaljenostjo od vhoda v park, povsem znižajo pa se ne nikjer, zato smo za našega za eno nočitev dali kar 522 kun. Ni bil najbolj poceni, bil je pa vsekakor super. Je pa ponudbe ogromno, vsaka druga hiša ima apartmaje.

Seveda mi ne bi bili mi, če ne bi vedno prinesli kaj snega in res, lastica se je prav pridušala, da je bilo še zjutraj na tleh kar nekaj beline. K sreči ga mi nismo bili več deležni, bilo pa je še vedno kar precej mraz.

Zato pa je bilo v apartmaju vroče ko sredi največje zime, dobro so ga ogrevali! A se nismo pritoževali, topline v začetku pomladi vedno manjka! Apartmajček je bil prav super.

Najprej smo seveda planili na hrano, kaj bi drugega!

Z okna pa smo imeli prav lep razgled na Medveđak - točno tja, kamor smo se namenili še isti dan! Da smo lahko pogledali ali je gor še kaj snega...

Ob dveh smo bili že na parkirišču, skoraj čisto sami. Le kje so vsi?! Mi pa vsi veseli in pripravljeni, da letimo v hrib! No, ne ravno vsi, Helena je ravno prebolevala manjšo virozo in je bila kar utrujena, a ji je šlo vseeno dobro!

Ah, zelenila! Vse je bilo res tako presneto zeleno, da so kar oči bolele. Seveda se je fotoaparatu od vseh zelenih odtenkov še dodatno mešalo... Mladini pa tudi.

Vrh Medveđak oštri, za nas skoraj mimogrede. No, kako urico in dvajset, tako kot je tudi napisano. 

Nič nismo hiteli, vreme je držalo, vedno bolj toplo je postajalo, razgledi sicer niso bili kaj dobri, a do Bosne se je nekako videlo. Oz. "s kazalci v zraku so iskali zahod".

Vse klopce naokrog smo našli in seveda tudi povsod obsedeli. V daljavi pa Plitvice, takrat še nismo bili povsem prepričani, a smo se o tem dobro prepričali naslednji dan.

Takole nekako sem posnel našo pot prvega dne. Lepo, hoste so mi vedno pri srcu, sploh take v začetku pomladi, tista zelenila so res nekaj posebnega. Ko je dovolj na voljo, narava pač ne špara.

Le parkingu se nismo mogli izognit, čeprav smo - kot pravi balkanci - seveda poskusili. A so tu doma nam enaki in poznajo že vse finte. Povsod avtomatika, nikogar ne moreš prepričevat (samo po mamo skočim!), še tablico ti prepoznajo! Prvi dan za 3:40h parkiranja 28 kun. Malo smo se še vozili naokoli in iskali kaj prijetnega za kako pivo, pa ni bilo ravno kake velike ponudbe, na koncu, v naši vasi, pa smo zadevo itak zgrešili, nazaj se nam pa ni dalo.

Smo šli pa potem kar v apartma na pivce in na... ja, na hrano, ne?!

Helena je naredila še večerni sprehod, fanta sva visela ne netu, je že bilo kaj posebnega (ja, seveda). Tako pa je vsaj nastala slika našega apartmaja.

Naslednji dan naj bi bili zgodnji - da bomo prehiteli vsaj prvi naval turistov. In res smo se na parking vsi zaspani (no, vsaj jaz) primajali že ob 8:15. Ampak so se turisti že zbirali! Nedelja je pač nedelja!

Vstopnina je bila 110 kun za odrasle, za ta velike fante, ki pa še niso povsem odrasli, pa 55 kun. Vsi so bili nadvse prijazni, na blagajni pa nam k sreči ni bilo treba čakat. Vsi so se šele zbirali in nakazovali kaj šele bo! Tako v tistem trenutku sploh še nismo vedeli, kaj pomeni beseda gneča. In kaj so to turisti!

Že začelo se je prekrasno! V jutranjem sončku.

V začetku samo gledaš, strmiš in se čudiš. Prekrasno.

Ko bi le lahko zajel vse tolmunčke, slapovčke, brzice in vse, kar paše zraven. 

Voda na milijon načinov. Iz vseh smeri, z vseh višin.

Vedno več ljudi je začelo postopat naokrog, med njimi nadvse veliko azijcev. Take slike, kjer na sliki zraven ni še vseh ostalih, so bile že kar umetnost.

V vsak klanec je bilo treba pogledat. Pa čeprav je bilo treba potem še nazaj dol. Tole je bil stari vhod do prvega dela jezer. 

Vse je lepo urejeno, ves les stoji in drži, nič nevzdrževanega.

Po pristanišču smo seveda zavili desno, gremo mi okrog in okrog ob jezeru, malo pa moramo hodit, kajneda!

Pomlad v vsej krasoti.

Voda sicer ni bila pretirano visoka, a vodostaj je bil malce višji, kot je običajno. Skakanje s kamna na kamen smo preživeli suhi.

Mehko, prvo pomladno zelenilo. Oujea.

Kakšna blatna past sem in tja, a bore malo. Tu naokrog, daleč od največje količine turistov, se je še zgodilo, da je kje kaj poti manjkalo.

So pa to eni izrabili, da so kazali svoje sposobnosti.

Kljub krokodilom, ki so samo čakali, kdaj nas pomalicajo!

Huh, tule pa s skakanjem ne bo šlo. Je bilo treba kar malo v hrib in naokrog.

Potem smo pa že bili na koncu jezera in slapovi so se spet počasi začeli!

Tamauček se je res dodobra nafotografiral.

Oznake so čisto ok, zgubit se nikakor ne moreš.

Malo je bilo treba v hrib, se razgledat kje smo in kam še gremo.

Pa še cajt za malco je bil, malcaaaaaa!

Tam na koncu poti, preden obrne nazaj in kjer si na najvišji točki poti, ki vodi okoli jezer, ni bilo prav veliko ljudi. Smo imeli kar lep mir. Več ali manj...

Po malci pa naprej!

Tags: , ,

po svetu

Petnajst ur hoste!

by piskec 6. april 2018 10:00

Par let sem tole le gledal in sline cedil, v 2016 sva že skoraj šla, a sva se zbala, v 2017 sem imel pa vsega dovolj, tole je vsekakor treba probat, dokler lahko še hodim!

Tudi Helena je bila za - v svojem programu 50za50 je nadvse pogumna in ji zato lahko podtaknem tudi kakšne daljše pohode, ki se jih drugače otepa - kar je bil tisti jeziček na tehtnici, da sva se že marca kar lepo prijavila - na Vzdržljivostni pohod po medvedovih stopinjah

Greva v kočevske gozdove, prehodit jih podolgem in počez! Oujea!

Ko sva si hotela zrihtat spanje v Kočevju, je bilo seveda že vse zasedeno, že dolgo vnaprej. Vsi, ki so že kdaj šli na ta pohod, so točno vedeli, kaj in kako, še posebej to, kdaj moraš že rezervirat. Tako sva midva potem vzela CŠOD v Kočevju, sicer kar nekaj stran od dogajanja, a ker bova prespala po dogodku, ne pa pred dogodkom, bi to še nekako šlo.

Vstala sva že - kdo ve, kdaj... a sva sploh šla spat? Do Kočevja je šlo ob taki zgodnji uri precej težko, prometa k sreči ni bilo, le midva in še par norcev z istim ciljem. Smo vozili lepo počasi en za drugim v koloni, vsi na avtopilotu, če bi prvi zapeljal s ceste, bi šli vsi ostali direkt za njim... 

Malo pred pol peto zjutraj sva bila že na startu, opremljena. Načrtovala sva približno petnajst ur hoje, dolga bo torej! Še kartončki, vrečke in gremoooooo!

Tja nekam v temo!

V temi nam je kar šlo, polno lučk povsod, ne moreš se zgubit, tudi če bi se potrudil. Nekaj pred šesto pa se je začelo danit.

To so bili pravzaprav najtežji časi, zaspanost te v prebujanju dneva prav fino prime. Še vedno nas je veliko na kupu, kolone povsod.

Ob pol osmih zjutraj je bilo še fino hladno, a se je že kazalo, da bo dan prekrasen, sončen in najbrž tudi precej vroč!

Že prva kontrolna točka je bila presenečenje, peklo se je na veliko, pivo se je točilo! O, ko bi tole bilo kje proti koncu, oooooooo! Kaj boš s pivom in čevapi malo čez osem, pred tabo pa še dvanajst ur hoje? Je bilo pa veselje videti domačine s svojo zagnanostjo in gostoljubnostjo. Mi smo bili le trenutni gosti v njihovih hostah...

Niso pa samo hoste, da se ne bomo narobe razumel! Sem in tja pogledaš ven na kak travnik in takrat je še lepše! (C) organizator.

Pred začetkom vzpona na Veliki Rog nas navdušen in predan domačin, za katerega se izkaže, da je celo idejni vodja pohoda, Tone Prelesnik, iz avta postreže s kavico in piškotki. Ravno prav nama da energije za vzpon! Malo poklepetamo, a na žalost veliko časa za klepet ni!  

Na pobočjih malo višje se najde še kakšna zaplata snega, hrane za medvede pa kolikor hočeš!

Midva čemaža tokrat ne nabirava, je treba pridno nabirat kilometre, še veliko jih je pred nama! (C) organizator!

Na vrhu sva malce zmatrana, vzpon je kar lušten. Ura je šele 11h, za nama je že šest ur in pol hoda. Čisto dobro (še) zgledava!

Na stolp se nama ne da, je tudi preveč ljudi.

Razgledi sicer so, a večinoma je povsod gozd. Zelen, rjav, zimzelen, v prebujanju, skratna barven!

Pri Žagi Rog imamo malico, dobim nekaj zelenjavnega, Helena nek golaž, malce hecno, a čisto dovolj dobro. Pozna pa se, da je letos pohodnikov štirikrat več kot prejšnja leta, organizacija, ki je sicer povsod zgledna, tule malce šepa, vse se odvija pre-počasi,  količina pohodnikov jih je presenetila. Je za razumet, sicer pa: saj se nama ne mudi, ni res? Važno, da imajo pivo!

Na startu sva oddala tudi vrečo s stvarmi, kar nama zdaj presneto prav pride. Vsaj jaz se čisto preoblečem, na travniku naredim cel kaos. Dobre pol ure počitka nato mine, kot bi mignil!

Ampak... ampak... k sreči človek v tistem ne razmišlja preveč, a če pa bi... pa ne vem, če bi šel še naprej. Tule je bilo za nama namreč slabih osem ur hoje, midva pa na polovici! Še enkrat toliko, še enkrat toliko!

Uau. Res, k sreči človek včasih ne razmišlja. To pomaga.

Potem sledi najlepši, a tudi tehnično najtežji del poti, ko moraš kar naprej nekaj prestopati, preskakovati, noge pa so že težke in nočejo sodelovat v polnem smislu. Je pa pragozd prekrasen, divji, nepospravljen. Točno tak, kot ga imam rad!

Na naslednji točki si že kar hudo želim piva,

a je na voljo le voda. Pa še s to so same težave!

Prvič, odkar imam kamelo za pit, jo odprem s tistim velikim gumbom - da bom lažje vodo noter nalil. Ok, vse gre v redu, nalijem, pospravim, malo pogledava, kam naprej, potem pa hočeva it. Pa se meni nekaj pocedi direkt čez rit. Kaj, hudiča?

Ja, seveda, nekdo (hudobni ljudje!) potem tistega velikega gumba ni dobro zaprl, nahrbtnik vrgel po tleh, da je ležal z glavo navzdol in vsa voda, ki sem jo prej veselo nalil, je šla ven... iz kamele v nahrbtnik. Čez nogavice in čez vso robo za preobleč. In še po moji riti dol za dodatek. Zakaj torej nosim karkoli s seboj, če je potem itak mokro?! Ojej, ojej, pa sem ga le uspel pihniti! 

A pot pred nama je še dolga, kdo ve, kaj se lahko še vse zgodi!

Tako sem moral opletati z rezervnimi nogavicami na nahrbtniku. Skoraj siguren sem bil, da jih bom še potreboval. Z mokrimi pa bi naredil samo eno veliko štalo in mega žulje.

Po Rajhenavu pride na vrsto še en del pragozda. Ta je povsem drugačen, kot tisti prej. Sploh se oblike gozda precej spreminjajo, čeprav je povsod več ali manj kraški svet, pa je oblika gozda kar naprej drugačna. Ali pa se nama že malo meša. Kdo bi vedel.

Na zadnji kontrolni točki pa pivo res že pogrešam. Voda je sicer ok, ampak za pivo bi pa... o, ja, kdor ga bo prodajal tule naslednjič, bo sigurno dobro zaslužil!

Kočevskemu županu gre tudi super.

Potem se dogodki poti počasi zlivajo eni v druge, razmišljanje malo otopi, večkrat si že odklopljen, noge pa se prestavljajo same. V zadnji vasi, ko je že cesta, se ti zdi, da si že blizu konca, a nisi povsem siguren. Nekateri obupajo in kličejo avte, nekatere odpeljejo na cilj.

Midva se pa ne dava, že vnaprej vem, da se bosta zadnji dve uri vlekli bolj kot prej celotna pot. Tako pač je, vedno.

In se res. Zadnji dve uri se vlečeta ko čigumi. Ooooh, vsega imaš že dovolj, tudi pogovarjanja. Ljudi je sicer mnogo manj kot v začetku, a še vedno hodimo več ali manj v skupinah. Le da smo tokrat vsi tiho, redki so, ki še čebljajo kaj drugega kot: a je še daleč?

A sončni zahod je vedno v veselje!

Še bolj pa zato, ker dobro veva, da sva po času že zelo blizu cilja!

Mene pa ravno tiste zadnje pol ure nekaj začne srbeti na peti, zato si raje v zadnjih kilometrih preobujem nogavice. Hude žulje lahko dobiš mimogrede, v desetih minutah. Izkaže se, da sem imel prav, sveže nogavice - k sreči so se tiste mokre, viseče čez nahrbtnik le posušile - pridejo nadvse prav. 

Zadnje kilometre se seveda nihče več ne zaustavlja, nihče namreč ni več stoprocentno prepričan, da bi lahko še shodil, ko bi se enkrat zaustavil... Zato jo Helena med mojim preobuvanjem odbrzi naprej, jaz pa moram za nameček na koncu še odteči tisti zadnji kilometer. In to brez kakršnihkoli težav! Opa.

Naju je pa na koncu seveda eno veliko veselje, eno veliko navdušenje, kakšno solzico sem in tja je težko skriti,

in vsekakor en velik ponos! Medveda sva obrnila! Uau! 

Sicer počasi, bruto petnajst ur hoje, a vseeno. Dokazala sva si, tudi petnajst ur lahko hodiva in to brez večjih težav. Tudi preko gozdov!

Točno po planu, kot ura!

Takoj sva se odpeljala v najin CŠOD,

spodaj so imeli osnovnošolci svojo zabavo, midva pa celo nadstropje le zase. Tuš in preoblačenje že dolgo nista tako pasala.

Sva se pa morala vrniti nazaj na lokacijo na večerjo in še na kakšno pivce, ki se mi je zdaj že kar prikazovalo pred očmi. Pomanjkanje mineralov je precej huda stvar!

Ob večerji sva nato klepetala še s pohodniki - sotrpini, iz vseh je seveda velo ogromno navdušenja in ponosa. Skupaj smo tako premlevali vse težave in tegobe poti, kolikor se jih potem v valu navdušenja lahko sploh še spomniš. Več ali manj je vse zabrisano, je hoje kar precej, hoste pa še več! Hosta vseh host!

63 km je že nekaj na kar si lahko ponosen, ni res? Če pa to narediš še brez večjih težav, na koncu celo v lahnem drncu... potem pa sploh. Leto 2017 se je precej dobro začelo, zato se je lahko tudi nadaljevalo dobro, kilometri v nogah naredijo svoje. In še en aspekt dovolj kilometrov v nogah je, ki ga večkrat zanemarjamo - vsak naslednji km je lažji! Mnogo lažji! Saj se da tudi brez kilometrov, a vsi vemo, kako je potem tri dni ležat kje v postelji in se sestavljat. Z veliko kmji v nogah pa vse to odpade, naslednji dan si kot ptičica.

No, kot ptičica... ja, da bi raje letel. Ne, ne ni bilo prav hudo, noge sva pa seveda čutila in kakšen dan počitka bi nama vsekakor prav prišel. Pa sva izkoristila nedeljo.

V CŠODu so nama dali še prav super zajtrk (za spanje z zajtrkom sva oba dala le 33,10€), v celoti pa se mi je CŠOD Jurček nadvse priljubil in od takrat kar naprej težim, da greva v kak CŠOD. Heh.

Imela sva celo nedeljski plan, kako bova potem z avtom malo obredla kraje, kjer smo hodili, si malo popredstavljala, kako in kaj, a vreme ni hotelo sodelovat. Še pri jezeru je bilo bolj bogo, malce višje pa je bilo vse v oblakih. S takim pa nimaš potem kaj.

Sva se ustavila le v Ribnici, mislim, da sploh prvič, pa še to bolj zaradi pekarne. Naju je že spet prav hudo pestila lakota. 

Kaj veliko pa nisva hodila in si ogledovala. Saj to je za razumet, ne?

Lesena značka pohoda se še danes ponosno vrti v avtu, priznanja pa so na častnem mestu! Ponosna! 

To bi pa čisto lahko bila najina uradna fotografija! (C) organizator! Taka sva bila na tem pohodu - zadovoljna. Od začetka pa tja do - res da zmatranega, a vseeno zadovoljnega - konca!

Za naslednje leto - 2018, je bil namen dober, hotel sem iti še enkrat, skrajšat vse skupaj na dvanajst ur, a sta bolezen v januarju in presneto dolga zima vse pokvarila. Brez kilometrov v nogah pa: kako sem že tamle, malo višje, rekel?

Mogoče potem v naslednjem letu, 2019? Na dvanajst ur? Pa pivo v nahrbtniku s sabo?

Medveda nisva srečala, kako pa bi ga le, ob vseh tistih množicah! Se pa nisva zaradi tega prav nič sekirala, ker veva, kako pravijo domačini: "ne sekiraj se, če nisi videl medveda, prav gotovo je on videl tebe!"

 

Aprilska dela

by piskec 30. marec 2018 12:04

Markacijsko 2017 smo začeli bolj pozno, a prej, kot aprila ni bilo primernega vremena.

Prva akcija je bila pomoč kamniškim markacistom pri delu na Koželjevi poti v dolini Kamniške Bistrice. Še vedno je hudo uničena, od žleda naprej se še vleče, a strmine so ponekod prehude, vse požagano spolzi spet  dol. 

Kot vedno pri vseh akcijah - slikamo se pri malici.

Ko je delo, ni časa za slikat. Ni časa!

Lep dan je bil, luštno, kar nekaj smo naredili. A kamniškim markacistom ne morem prav nič zavidat, s Koželjevo bo še ogromno dela, ogromno!

Tags: ,

markacisti

Dolga do Štanjela!

by piskec 22. marec 2018 12:01

Velika noč in družinski pohod. Zadnja štiri leta nam taki pohodi kar lepo uspevajo, udeleženci s(m)o navdušeni in vedno se nas najde kar veliko. Super!

Pravzaprav nam uspevajo včasih kar dvakrat na leto, za veliko noč in še za prvega novembra. Še bolj super!

Na veliko noč 2017 smo se odločili za pohod do Štanjela. Pa še nazaj, jasno.

Vreme ni bilo najlepše, aprilsko, kaj pa drugega. K sreči smo nevihte le od daleč opazovali. 

Burje ni bilo, skale so bile pri miru.

Je pa vse cvetelo, jasno. Helena je seveda poslikala na tisoče slik rožic. Vedno se potem sprašujem, kdo hudirja vse te slika gleda? Vsako leto milijon slik rožic, leto za letom. A so letošnje drugačne?

No, pa vseeno, da se razumemo: tudi meni srce zaigra ob vsem tem obilju. O, ja!

Seveda sem bil pameten in natanko vedel, kam moramo it. Do prve jase. Potem pa sem se malo... no, lovil.

Seveda je vse to le zaigran prizor: joj, izgubili smo se! Ah, ah, kaj pa zdaj?! Pohod je treba zabelit!

Kdo se je pa še izgubil v tej deželi? Greš pač počez.

Naletiš lahko še na kaj zanimivega, k sreči brez prašičev.

Potem si pa že na taki ali drugačni cesti, vsi pa zadovoljni, ker se nismo povsem izgubili. Malce ovinka pa je bilo, obiskali smo mali kucelj in pot nekoliko podaljšali, da ne bi bila prekratka. Otroke je treba zmatrat.

V mislih sva imela tisti prekrasen prehod v dolino Raše, ki sva ga nato seveda tudi našla. O, lepote!

Vsi v modrem, kaj?

Pa še jedli smo vmes!

Na koncu brez nekaj malega ceste na žalost ni šlo, sem se zelo trudil, da bi hodili po poteh, a povsod ne moreš. 

V Kobdilju nas je nekaj lovil še dež, a nas je na srečo le oplazil. Smo pa najmlajšega preoblekli kar tako, v stoje, mimogrede. Še zavedel se ni dobro.

Potem smo pa že bili na Fabianievih vrtovih.

Še malo čez Štanjel, po nevihti je bilo že fino vroče,

mi pa smo se zapodili do bifeja pri pošti. O, kako je pasalo!

Takole nekako je to šlo. Prav veliko okrog Štanjela nismo hodili, smo bili vsi že večkrat, bolj nas je vabilo pivce v vsej tisti vročini.

Olala, pomlad!

Nazaj seveda ne bo šlo po isti poti, je bilo treba drugo najt. Ki pa je bila bolj nerodna. Najprej ob in po železnici,

pod njo in nad njo,

in res zoprn del ob regionalni cesti, a drugače res ni šlo. K sreči brez težav.

Brašno je seveda vedno z nami!

Včasih ni dovolj le hoja, je treba še mal roke povadit!

Naša četica pa je kar lepo hodila, malce sva se že bala, da bodo začeli popuščati, a nam je šlo zelo dobro!

In ne, tule nismo povsem pijani, samo klobaso smo zašpilili! S tremi obrati in pljuvanjem čez ramo. Kaj pa vem, tako so nas starši učili, nič mi krivi!

Ker smo naredili tako lepo klobaso, tako pa je treba zašpilit!

In ko smo imeli vsega že skoraj dovolj, se je cilj dobrohotno pokazal direktno pred nami! 

Dolga pot je bila tole, mogoče sva res malo predolgo vzela, a se nihče ni pritoževal, nikogar tudi nismo pustili kje zadaj. Torej vse ok!

Potem pa žur, jasno!

 

 

Tags: , , ,

domači kraji | hribi

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

  • Kepa (3)
    Vreme je napisal: Eh, v vsakem primeru si boljši od nas ;) [Več]
  • Kepa (3)
    piskec je napisal: Res je, precej kampanjsko tole obdelujem... Namest... [Več]
  • Kepa (3)
    Vreme je napisal: Uf, odkar več ne objavljaš na Facebooku opažam,da ... [Več]
  • Greva oba na sestanek! (2)
    piskec je napisal: Če ne bo sestanke, ne bo vzpodbude! :) [Več]
  • Greva oba na sestanek! (2)
    Helena je napisal: Le zakaj sploh dvom? Tole postaja najina prepoznav... [Več]
Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS