Prvi del Viš!

Ja. Meja, ja.

Še danes, skoraj po dveh letih, še vedno z nelagodnostjo pomislim na tisti izlet. Ko se po eni strani zavedaš, da je bilo prekrasno, prelepo, da je bilo res enkratno, a te tam zadaj nekaj kljuva, da bi se lahko vse skupaj povsem drugače končalo. In da sva morda imela kar nekaj sreče in tudi, če nisva imela ravno sreče, pa te kljuva, da si bil res nekje na meji, ali pa vsaj presneto blizu, blizu meje.

Seveda najprej zanikaš, potem se boriš, na koncu se pa le sprijazniš - ja, meja obstaja in midva sva bila tam nekje. Pač nisva alpinista, sva le pohodnika, ki včasih malo poprimeta za kako zajlo, nič drugega. Tega bi se bilo dobro zavedati.

No, v tistem času se tega še nisva povsem zavedala. Vse skupaj je bilo še kar ok, šlo nama je čisto v redu, malo sva molela ude v globino, česa hujšega pa še ni bilo. Le vedno bolj sva bila nervozna.

In sem mimogrede zgrešil odcep za obvoz kaminov. Prvo, ker ga sploh nisem pričakoval, ker se nisem dobro pripravil in drugo, ker sem bil že malce nervozen. 

Tako sva prilezla direkt pod Innominato, od koder se je treba po sistemu treh kaminov spustit v škrbino. Luštno.

Takole začneš spust, pet metrov pod tem pa se je začelo, ko sem prijel za tisti velik kamen ob poti in mi je cel v roki ostal. No, niti ne ostal, imel je vsaj petdeset kil in bil je direkt nad kaminov ter grozil, da bo v kamin še mene vzel. Lahko sem ga le spustil, zato sem precej vpil, da le ne bi bilo koga v kaminu, potem sem ga pa moral spustit, ni ga bilo več zadrževati. In je šel z vso svojo težo in hitrostjo direkt v kamin.

Že to je bil cel WTF moment, ki naju je tam na vrhu kaminov, pred najtežjim delom poti, še dodatno prestrašil.

Nervoza se je tako še malo povečala. 

V kaminih pa potem spet italijanske ohlapne, tanke zajle, ki so bile povrh vsega še vse vlažne in so kar fino drsele. Klin, dva, več pa pomagal ni bilo, zato sem sam skozi tisti kamin skoraj drsel, si pobral vse komolce in delal dvometrske razkorake, tja do brade. V takih primerih se mi vedno začne muditi in namesto, da bi počasi iskal dobre stope in oprimke, se začnem vedno bolj oklepat zajle in z nogami delati vedno večje razokrake. Kar pa je težko, če je pod tabo le globina...

Nekje povsem na robu svojih držalnih možnosti sem bil, a mi je le uspelo se prebit nekako do dna zadnjega kamina. Kaj pa Helena? Opa, Helena pa je ostala vrh drugega kamina in nikakor ni mogla doseči spodnjega klina, ki je bil res presneto daleč spodaj. Sem lezel nazaj gor (gor gre mnogo lažje!) in ji hotel pomagat, a je nervoza hitro prešla v živčnost, Helena pa se nikakor ni upala spustiti samo na rokah do klina. In sva ostala med prvim in drugim kaminom vsa živčna.

Pa mi je le kapnilo - obvozi! Obvozi, kje so ti obvozi, pa to so ja ti kamini! Obvoz mora biti nekje tu naokrog. In sva se na hitro - prehitro! - zmenila, da grem jaz dol in okrog pogledat, kje so zdaj ti presneti obvozi. Morda bi pa šlo, da gre Helena nazaj gor in potem po obvozu okrog. 

Tole nisva najbolj dobro razmislila, ker tudi nazaj gor ni bilo prav enostavno prit - pa še sama. Jah, napake, napake!

Evo je, Innominata (Neimenovana, kar je spet mnogo bolje kot Mala špica (ah!!)) špica, ki jo imam za vedno zapisano v glavi. Mater! Desno od sredine se vidi sistem kaminov, ki jih je treba preplezat navzdol.

No, spodaj pod kamini sem zavil na severno stran špice, povsod piše POZOR LED, ker je v snegu obvoz še mnogo bolj nevaren, a k sreči ga v tej zimi res ni bilo. Je pa precej zoprno melišče nad kar presneto visoko steno, a je jaz tokrat sploh nisem opazil, prečil sem tisto melišče in na drugi strani špice res prišel v škrbino, čez katero sva prej lezla in kjer nisem opazil odcepa. Če bi bil bolj pozoren oz. če bi bil pripravljen na odcep, bi ga videl in bi bilo vse drugače. Pa ga nisem.

Sem pa v škrbini srečal Urško in Miloša, dva sotrpina in jima povedal za obvoz, kar sta z veseljem izkoristila, čeprav je - resnici na ljubo - kasneje pri koči Miloš priznal, da je bil zanj obvoz precej grozen in da bi mogoče raje poskusil s kamini. Jaz v tisti paniki in nervozi seveda nobene nevarnosti nisem opazil, čez melišče sem letel, nato pa spet navzgor proti vrhu Špice. Skoraj čisto gor sem že prišel, ko sta Urška in Miloš začela klicat, da se sliši Heleno s tiste strani - da je torej že dol s kaminov in da je z njo vse ok.

Uf, jebemti, ok, še dobro, ampak kaj pa zdaj jaz? Ne, ne, ne, ne grem še enkrat skoz spolzke kamine, ni šans. Ok, gremo nazaj v škrbino in še enkrat čez - po Miloševo grozna - melišča.

Na sliki je Innominata s severa, tista mala špička vmes. Od škrbine na levi čez vrh in kamine dol v desno škrbino ali pa po obvozu - ki pa tule res tudi zgleda grozno izpostavljeno - spodaj. Če je tamle gor sneg, je to prava skakalnica direkt v dolino. Kaj je bilo meni, da sem šel celo dvakrat tam čez, pri tem pa mi vse skupaj sploh ni zdelo grozno in se sploh nisem sekiral, mi še danes ni povsem jasno. Ali pa to pomeni, da so bili kamini RES tako presneto težki zame?

Skratka, v škrbini sva s Heleno prišla spet skupaj, oba za zavedanjem, da sva naredila precej veliko napako ko sva se ločila. Niti nisva vedela kako, kaj, kje, kako dolgo, nič.

In kako je Helena prišla dol? Kar naenkrat se je v kaminih znašel Andrej, dobri mož, angel, ki se je vzel direkt iz nič, pohodnik, ki s kamini ni imel niti najmanjšega problema. Heleni je lepo počasi pomagal - tule, sem, takole in vse je šlo brez problema. Nobene panike, nobenih težav, nobenih ogromnih razkorakov, mimogrede sta bila v škrbini.

Samo pravilen pristop je treba!

Iz škrbine se je potem prišlo po kar nekaj skobah, ampak to ni bilo nič v primerjavi s kamini, skob skoraj opazila nisva. Sva se pa potem na sončku le ustavila, da pomiriva tresoče se noge in se v celoti malo umiriva.

Pa da poslikava vso to najino kalvarijo! Innominata, kaj?!

Pa je res bilo fantastično, temu ne moreš oporekat!

Še kozorog naju je prišel malo potolažit in nama povedat, da le ni tako hudo!

Potem sva pa že iz prvega dela hudega ven, na razpotju zavijeva proti vrhu.

Kozorogov koliko hočeš, velikih, majhnih in tudi takih še puhastih!

Malo pod vrhom pride pot gor s severa Gola Nord-est. Ta je šele nora, ko da celo severno steno čez. No, za to pot pa sem že dolgo vedel, da ni za naju.

In že sva na vrhu s tistimi ploščami, ki se jih edino še spominjam.

Ampak na vrhu nisva sama, o, ne! En prjatu je že tu in se dela, kot da je prišel gor po hrano. Ja, seveda, po hrano je pa res treba ravno na vrh. Saj vemo, po kaj je prišel - tako, kot midva, po Razglede!

Ker Razgledi so res nori, prekrasni in sploh in oh. Montaž, lepotec, je na dlani.

In vse ostalo tudi, naju je pa fotoaparat nekaj hecal in hotel crknit. Prjatla sva pa pustila, da se je razgledoval naprej, prav tako kot midva.

Pa se nisva dala. Kar dobro zgledava glede na vse peripetije, kajne?

Ampak...

Ampak to še ni vse. Je treba še dol prit. In če že sva toliko pogumna, pa bodiva pogumna še naprej in pejva še naprej po Aniti Goitan. Ker se nekdo ni najbolje pripravil in ni najbolje vedel, kaj to sploh pomeni. Nervoza se je delala, da je minila, na vrhu sva bila, saj hujše pa res ne more bit več, no! Pa sva šla proti Mojzesovi škrbini.

Vmes srečava štiri pohodnice in jih seveda vprašam, kako je bilo tam čez priti gor. Mi je potem šele dol pri koči postalo jasno, kako je to bilo - ta prva, ki jih je zgleda vodila, je bila seveda vsa navdušena - ja, super, brez problema, povsem lahko - , druga za njo je bila že malo manj navdušena - no, ja, saj je kar šlo - tretja je komaj kaj rekla - ja, je šlo - , četrta je bila pa povsem brez besed. Po mojem je bila - kar sem ugotovil šele kasneje - prestrašena do kosti in si niti ni upala ust odpret.

Malce je bilo torej vse skupaj sumljivo, odgovori niso prav nič pomagali, niso naju pa tudi odvrnili, zato ni bilo druge, kot da probava.

In... ja. Pot te spet dobro vodi, a na koncu prideš direkt nad tistega Mojzesa, vse skupaj pa je lepo odsekano. In ohlapne zajle.

Kaj sem jaz na globoko dihal! Oujea. Nisem čisto dobro vedel ali se mi zdi, da se mi glavi rola ali imam pa že čisto pravo vrtoglavico. Še tega bi se manjkalo! Sem se hotel kar tam sredi stene dol usest in malo paničarit pa sem se le s skrajnimi močmi zadržal. Vsa tista nervoza se je vrnila v velikem stilu.

Takole zgleda od spodaj, tamle vmes je črna pika, pohodnik za nama. Nek sistem malih poličk in poči, a je vse kar precej izpostavljeno. Mnogo preveč za moj okus. Pa gor bi najbrž še nekako šlo, dol pa... huh. Pa mogoče bi tudi to še šlo, če ne bi bilo vsega tistega za nama. Tako pa kakšnega potrpljenja ni bilo več, vsi strahovi od celega dne so se nabrali v isto točki, vsa nervoza je dobila krila. In potem vse postane presneto težko in tudi mesta, s katerimi bi v normalnih razmerah opravil z levo roko, dobijo statust nemogočega.

Vsaka stvar doda svoj kamenček v mozaik. In tako tam, res čisto na koncu, poličke spet skoraj zmanjka in ti moraš spet v globino molet rit in se držat za prekleto ohlapno zajlo! Pa ne veš, ali bi visel ven s stene ali pa bi se stene z zobmi držal. Pa je vse, kar lahko narediš, da grdo govoriš.

In si živčen in še malo živčen in te je strah in si povsem na meji lastnih zmožnosti.

Na koncu ti gre hudo na živce še povsem nezahteven iztek. Kolikor sva imela še neke ideje, da bi šla naprej še na Koštrunove špice, so v tisti izginuli polički izginile. Kakšne stene neki!

Evo, tole je ta izraz, ki sva ga na koncu imela oba. Točno tako sva se tudi počutila. Točno tako.

Potem pelje pot spet čez malo stenico, res nič hujšega, a nisem več hotel videt niti ene globočine, ene same zajle, zato sva raje tam zavila navzgor po brezpotju in našla povezavo na pot, ki gre direkt na Viš od koče. Vsaj to sem si dobro ogledal in našel, nobene zajle več, nobene globine več danes, ne, ne!

O Viševa skupina, dobro si naju, dobro!

Pri koči smo se spet dobili z Urško in Milošem in se razklepetali, pivo je pasalo, kot že dolgo ne.

Dol smo vsi zavili malo naokrog, po drugi poti. Pod stenami, pod.

Še zadnji pogledi na današnje trenutke resnice in na pravzaprav enkratno pot. Česa takega že dolgo ne, prelepo, prekrasno!

Takole je šel najin celoten izlet čisto od spodaj.

Takole pa od koče Corsi. Se lepo vidi na začetku malo izgubljanja, pri Innominati pa moji krogi sem in tja.

Anita Goitan v vsej svoji lepoti prepadov in sten.

Desno bi se moral držat, precej bolj desno! Če bi v začetku sledila zastavljeni poti, bi Anito Goitan naredila v obratni smeri. Se bom vedno spraševal ali morda to ne bilo celo lažje? Gor od Mojzesa sigurno in skozi kamine tudi. Kaj pa ostalo? Kdo ve, najbrž tudi ni možnosti, da bi to kdaj izvedel, ker v tiste konce naju ne spraviš več. Na Viš bi še šla po direktni, z Anito pa smo si povedali svoje.

Mi je čisto lepo povedala, da je pretežka zame in da naj se lotevam sebi primernih poti. S čimer ni nič narobe, do meje (sva jo morda celo iskala?) sva prišla in to k sreči brez nesreče. In tega sva se tudi dobro zavedala.

Še najteže je požret, da nisi vsesposoben in da je bolje nekatere stvari pustiti na miru. Sem in tja sem še vedno ves nesrečen, jebemti, enih kaminov ne morem dat skoz, argh!

Ampak tako je, ponos je treba malo požret in nekatere stvari prilagodit.

Kar sva - pametno - tudi naredila in nekaj najinih naslednjih projektov tudi temu primerno prilagodila.

Cela štorija s tem Višem, presneto. Zanimivo, kako je štorijo videla Helena, ki je nekaj napisala kmalu po dogodku in jaz, ki tole pišem dve leti kasneje. Hja, razlike so, ampak niti ni tako hudo.

Viš, o, ja!

Lepotec zahodnih Julijcev, magična točka skupaj z Montažem, ki me je privlačila že od malih nog naprej. 

Z njim sem se srečal prvič v nič kaj lepem vremenu, Očetu je bilo žal, da bi od Nevejskega sedla do koče Corsi hodili zaman in me je - najbrž nekje od 10 do 12-letnega - spravil na vrh, navkljub dežju in megli. V tistih letih sem mu bil seveda hvaležen, kaj se pa desetletnik sekira zaradi nekaj dežja? Spomnim se le tega, da smo po sestopu še vedrili v Corsiju in da sem dobil kup odej za pokrit, ker sem bil povsem premočen. Pa vrhnjih plošč in Marije (pa še za njo nisem povsem prepričan ali niso to podobe s slik) na vrhu, drugega nič. Nič preduha, jeklenic, pa sva šla gor po direktni poti.

Smo pa potem še večkrat govorili o Aniti Goitan, Božjih policah in o vseh presnetih feratah in hujših plezalnih poteh tam naokoli. Pa se kljub temu Oče potem ni nikoli dovolj opogumil, da bi me spravil še tja. Danes tudi jaz vem: je že vedel, zakaj.

Potem sem Viš dolga, dolga leta gledal le od daleč in se vedno z globokimi izdihi izgubljal v njegovih špicah in stenah. Danes presneto dobro vem, kje je Gamsova mati, kje Viš, kje Divja koza, še najbolj pa vem kje je Innominata, tista mala špička vmes.

Nama je pa enkrat sredi poletja 2017 padlo na pamet, da greva na Viš in to kar po Aniti Goitan. Ha! Kar tako, najbrž nekje med kosilom - ja, pejva ja. In potem sem se razmišljanju o Aniti Goitan upiral in upiral in še malo upiral. Ker sem že vnaprej vedel, da bo težka za naju. Obvoz kaminov - tehnično najtežjega dela poti Anita Goitan - se je po opisih zdel tako enostaven in prikladen - snega pa sredi avgusta 2017 ni bilo pričakovati -, da je bilo že kar v začetku odločeno: ja, pejva ja.

Pa bi lahko vedel, da premalo načrtovanja ni najboljša ideja.

Sem se pa zamotil z rezerviranjem koče Corsi, to mi je vzelo kar nekaj časa, preden sem pogruntal, da so SMSji nadvse prikladna zadeva.

Skratka, 14. avgusta 2017 sva parkirala na izhodišču in se odpravila proti koči Corsi po tisti mučni ovinkasti cesti.

K sreči kolikor toliko hitro mine, je pa prava preizkušnja nam, bolj počasnim.

Do Viške planine se ravno prav ogreješ.

Čeprav je bil dan tako presneto soparen, da se ni bilo treba prav nič ogrevat. Sva bila ogreta skoz in skoz.

Tisto eno jeklenico do koče Corsi je pa tudi treba slikat, kajne!

Tam sva se že počasi vlekla, nič se nama ni mudilo, kaj pa bova delala v koči, če prideva prekmalu?

Razgledi fantastični! Rombon na drugi strani je že kazal, da bo naslednji dan lepši!

Jaz pa sem pregledoval stene in iskal poti Anite Goitan in razmišljal, kaj, hudiča, se midva greva?! Od kdaj pa sva tako pogumna?

Mojzes se je še sramežljivo skrival, tudi ta je že vedel zakaj.

Seveda sva morala vse poslikat, kar je bilo zanimivo še domačemu psu, da je kar naprej z nama hodil.

Corsi je več ali manj vedno poln, je presneto dobro izhodišče! Midva sva si vse pripravila, ko sva prišla, a to dvema starejšima tetama ni bila nobena ovira, da nama ne bi sunile blazin. Sta jih že bolj rabili kot midva, kajne? 

Jutro je bilo prekrasno! Nisva bila najbolj zgodnja, sva le imela cel dan na razpolago, nikamor se nama naj ne bi mudilo! Kavica in obvezno slikanje vsega naokrog.

Prestreljenik na drugi strani je že v vzhajajočem soncu.

O, Mojzes ni nič več sramežljiv!

V teh koncih je večina zadev dvo ali celo trojezičnih, zato rad uporabim pač tisto, ki se mi zdi trenutku bolj primerna. O dilemi med Forcella Mose ali Škrbina zadnje špranje seveda ni niti za govoriti, pri uporabi geografskih imen je naš jezik presneto dolgočasen. Še bolj zato, ker je na drugi strani Koštrunovih špic pa Škrbina prednje špranje. Ah, pravi poklon izvirnosti!

In od koče tole res zgleda kot Mojzes!

Tjale gor pa greva, sicer kar veliko naokoli, pa vendar!

Že kar v začetku se je izkazalo, da greva sicer gor...

ampak kam pravzaprav?! Pa sem že po petnajstih minutah vlekel ven karto, telefon in vse, kar sem imel. V začetku je res zoprno označeno.

A bi bilo povsem drugače, če bi se prej bolje pripravil. Bi že prej vedel, kje so razpotja in kam je treba it. Pa se je nekdo raje skrival pred Anito Goitan. Je že vedel, zakaj.

Kljub temu sva šla potem čisto ok, ker pa sva malo zavila s poti, sva za nagrado srečala še kozoroge in imela mir pred ostalimi pohodniki. Potem pa se je začelo, najprej Cavalieri.

Lepo, nič kaj težko poplezavanje. Za ogrevanje.

Oh, razgledi, razglediiiiiiiiii! Sva že kar visoko nad Corsijem! Cela skupina Kanina na drugi strani kanalske doline.

Tole je Forcella di Riofreddo, Trbiška škrbinica, grozen žleb, skozi katerega je bil včasih prehod v dolino Mrzle vode, zdaj pa so ga le prestavili bolj vzhodno. Tule je vse podrto, povsod pa so narisani veliki rdeči "NO", še tistih nekaj redkih jeklenic je seveda potrganih. Ampak nekateri še vedno rinejo tu gor, večkrat pozimi, čeprav prav nič ne verjamem, da je tule pozimi kaj bolj prijetno. 

Na tem prehodu se potem Anita Goitan začne zares, dva sta pred nama, jih prehitiva, ker sva si vso opremo že prej pod steno navlekla. 

Če pogledam nazaj, je pravzaprav že ta ta prvi vstop precej zoprna zadeva, vendar ga skoraj ne opaziš, ker si šele povsem na začetku. Po tisti prečni polički se je treba prebit malo višje brez kakšnega varovala. No, nič hujšega, a zdaj, ko pogledam nazaj, je bilo že tisto kar precej za naju.

Potem pa malce zadihaš, a ne za dolgo. Zadeve se kmalu začnejo odvijat resno. Ambient je enkraten, kar malce grozen, kipeč gor in kipeč dol. A sistemi polic se vijejo in pot jih s pridom izkorišča.

Dokler... no, dokler kaka polica ne zgine. Zgine, ni je več. 

Sicer tak, mali košček, ampak vseeno. Ko moliš rit nad globino ni najbolj prijetno, sploh ne meni.

Ampak niti to ni tisto, kar naju najbolj iritira. Saj pravzaprav še dolgo nisva vedela, kaj naju je motilo, šele skozi pogovore in razmislek se nama je razjasnilo, da so naju še najbolj motile italijanske zajle. Nikakor jih nisva vajena, najbrž so bolj namenjene varovanju, kot pa napredovanju, na to pa nisva bila pripravljena. Zajle so kar precej tanjše kot pri nas, najhuje pa je, da so ohlapno napeljane. Če se držiš za njih, vse skupaj opleta in zadeva je zato povsem drugačna. In si kar naprej v nekem krču, ne veš ali bi se oprl na zajlo ali ne, če pa se opreš, se zaziba in ti si spet... ah.

Skratka, ta nepripravljenost na take razmere naju sicer ni takoj odvrnila, najina nelagodnost ni narasla skokovito, rasla je počasi in naju kuhala kot žabo.

Okolica je bila fascinantna, sredi stene si, res veličastno, pot niti ni tako grozna, sem in tja ti sicer kak del telesa visi v globino, a, hej, bo že nekako! Pa vseeno ti počasi kljuva zadaj v glavi, počasi sva oba vedno bolj nervozna.

Nervoza pa ni za v hribe, sploh ne za v steno. Mimogrede delaš napake.

In tudi midva sva seveda jih.

A ne še tule, tule je še vse prekrasno, veličastno, prelepo! V naslednjem zapisu pa pridemo do...

Ker sva šla zadnjič že gledat, sva zato morala še PD peljat, jasno!

Saj s tem, da greš večkrat na isti konec ni nič narobe. Je drug letni čas, drugačno vreme, druge razmere, različna družba. Lepo je videt, kako se narava - in pa tudi sam - spreminja, lepo. Tokrat smo šli sredi avgusta 2017, prekrasno vreme smo imeli, juhej!

Vedno pa je veselje peljat skupino naokrog, čeprav težko in odgovorno, pa je vseeno tudi veselje. Drugače tega ne bi počela, ne?

Kot vedno - nad Ljubeljem se zaženeš v klanec, direkt. Na polno, ha!

Meni se zdi, da trikrat noge prestaviš, pa si že na Zelenici. Mimogrede.

Naslednja stran mi je potem najlepša, skupini je sicer šlo najpočasneje, a se nismo dali, le previdni smo morali bit.

Potem pa spet trikrat in hop, pa smo na Robleku. Kjer je bil poln žur. Jasno, da nas ni prav nič motilo.

Pravzaprav je bil tak žur, da so še iz doline prišli pogledat kar s helikopterjem. Zakaj pa ne? Če ne moreš ali pa če nimaš časa, zakaj pa ne bi prišel s helikopterjem? Sam ne vidim težav v tem, z avti se vozimo prav v vsako luknjo, pač si lahko nekateri privoščijo helikopter, zakaj torej ne? Seveda pa so lahko razlogi takega obiska povsem banalni ali celo sentimentalni - še zadnjič na Roblek? Nismo izvedeli, ker nismo drezali.

Po travah tretje strani nato proti Prevali.

Kjer je vsak, ki je naročil, dobil vprašanje: ŠTRUDELJ ali ŠTRUKELJ?

Po mojem čisto vseeno, oba sta bila približno enako velika in dobra, po čemer so na Prevali tako ali tako poznani.

Za na konec pa še Bornovi tuneli in četrta stran Begunjščice.

Lepo, prekrasno. Če pa pri tem sodeluje še vreme, je pa sploh vse ok.

V dolino, no, na Ljubelj, smo prišli vsi zadovoljni, trajalo pa ni tako malo, smo kar dolgo hodili.

Je pa res, da se v tem krogu kar dolgo zadržuješ na markantnejših točkah - planinskih kočah, ki so tu kar tri. In povsod imajo kaj dobrega, kar moraš probat.

In se potem malo zavleče, ne?

K sreči.

Za najin markacijski vikend sva si v letu 2017 izbrala začetek avgusta. Kar se je izkazalo za precej ponesrečeno zadevo, no, vsaj delno, a tega seveda nisva vedela. Sva potem to spoznavala kar lepo sproti.

Ker vikend je bil lep, eden bolj vročih, s stabilnim vremenom. Prava kombinacija za milijon ljudi na Planini.

Veliko je bilo za pomarkirat, zato sva začela že kar zgodaj. Pa tudi zaradi same vročine in vsega, poleti pač ni problem zgodaj vstat. No, ja - to vedno rečem kasneje, ko pa vstajam, je pa povsem isto pozimi kot poleti, vedno težko.

Na Jelševem konfinu sva pustila avto, se opremila z vsem potrebnim in začela - navzdol!

Kaj bi z vso opremo rinila navzgor, če greva lahko dol. 

Sicer pa - saj ne profitiraš prav veliko, v vsakem primeru moraš še nazaj, ne?

Pa sva prišla malce pod Podkrajnikom do tja, kjer smo nazadnje nehali. In potem obrnila navzgor. Par bližnjic zametala - najbrž brez daljšega učinka, pa vendar.

Počasi je že bilo vroče, a k sreči vsaj ljudi še ni bilo polno. Pri Senožetniku sva dobila še pivo in dolg klepet, da sva bila bolje pripravljena za nazaj v klanec.

Če sva prej markirala navzdol, sva pa sedaj navzgor, to pa zato, ker sva zavila proti Kisovcu.

U, to je bilo veselja, ko sva prišla na planino Kisovec! Prav vse krave, ki so bile precej daleč, so se takoj zapodile proti nama! Prav nič nisva vedela, kaj se dogaja, ampak pred takim stampedom sem se kar lepo umaknil za ograjo in upal - saj se bodo ustavile, ne? 

Še pastir Tone je za njimi tulil in gledal, kaj jim je... Pa sem ga šel raje jaz pobarat, kaj jim je, da so vse tako nadušene nad pohodniki? Saj vem, da so navdušene nad avti in da jih poližejo odspred in odzad, ampak nad ljudmi?! Kdo ve, kaj so videle v nama...

Midva pa sva markirala in markirala. Pa čisto do Kisovca, kjer sva vsaj nekaj spila, nato pa po planini Kisovec, tam, kjer so vse podrli. Tisto je bilo kar težko narest, ker smo ravno pred kratkim tam risali markacije, zdaj jih je bilo pa treba malo predrugačiti. Potem pa po poti nad Kisovcem nič, ker je bilo to že narejeno, nato pa spet tik pod planino in mimo želve še do Domžalca. Ko sva bila v bližini Domžalca se je sonce že kar dodobra spustilo in barva je postala tista, posebna. Dolgo sva tole markirala, dolgo!

Nad Domžalcem pa poroka. Opa! Lepo so imeli zrihtano, razgrajali pa niso prav nič, vse je bilo zelo kulturno. Pa tudi če bi... sva bila od celodnevnega dela tako zmatrana, da od naju itak ni bilo nič. Sva spila kako pivo in direkt postelja!

Zjutraj pa spet kar dokaj zgodaj naprej! Najprej pogledat, če so krave kakšno markacijo uničile? Pa niso, so bolj previdne kot ljudje.

Želvo sva raje spustila, nisva še taka mojstra, kot je naš načelnik markacistov. Sva kar njemu prepustila, tole je vseeno premarkantna točka, da bi kaj zafrknila.

Se je pa nedelja izkazala za... hja, precej polno. Na koncu se mi je itak zdelo, da sem večkrat rekel "dober dan", kot pa kaj markiral. Kar naprej ljudje, na tisoče jih je bilo! Seveda, najboljši vikend v letu, dobra napoved, nobenega dežja, skratka... nič čudnega. Takim vikendom bi se bilo bolje izogibat, sploh, če imaš delo. Je kar zoprno, ko se moraš kar naprej šalit, se pogovarjat, razlagat itd. Saj nekaj časa je seveda povsem ok, a predstavljat si je treba vse tiste množice, jate!

Tole spodaj na sliki sva naredila v dveh dneh. Ok, drug dan ni bil cel, a vseeno kar precej dela, kar precej! In tako kot vedno - nekaj mest je bilo problematičnih in reševala sva jih, kakor sva jih pač lahko. S časom se nalezeš malce pragmatizma in nisi več tako natančen, drugače ne bi nikamor prišel. Ni časa za preveč premišljevanja, preprosto ne gre. Dela je tako ali tako še veliko, težko je reč, da se sploh kaj zmanjša. Ko si enkrat naokrog, spet lahko začneš od začetka. Juhuhuuu!

Seveda pa se v teh množicah vedno najdejo tudi mojstri. Veliki mojstri, ki morajo na lastne prste probat ali je barva res sveža. O, glej, res je sveža! Uau. In to ne naredijo le pri eni markaciji, temveč jih probajo potem še vsaj naslednjih par. Da so sigurni. Ah, ljudje... kako vam uspe?!

Je pa bilo luštno, enkraten vikend, soboto sva imela skoraj povsem zase, nedeljo sicer bolj malo, a gozd, Planina in lepa dva dneva sta nama napolnila baterije kot že dolgo ne! 

Naša popol familijarna štorija s plezanjem se je zavlekla še v 2017, zadnjo v 2016 smo naredili na Mojstrovko, potem nas je pa jesenski monsun pregnal s hribov.

S Heleno sva vedela, da v letu 2017 nikakor ne bomo našli več toliko skupnega časa, vsakič je malo težje, otroci pač odraščajo, začenjajo svoja življenja. A cilj je ostal, se prestavil na to jesen, zato sem vseeno težil, da bi bilo dobro vsaj enkrat it še skupaj, vsaj malo preverit ali še znamo hodit, pretikat zajle in se v hribih pametno obnašat.

Nisem hotel izbrati česa težjega, Storžič čez Žrelo bo za tak namen povsem dovolj. Konec julija pa čas tudi primeren, čeprav kar naprej kak dež teži.

Sem se spraševal kakšna je cesta in se bal, da sploh pridem gor, pa sploh ne vem čemu. Nazaj grede je bil itak pred domom avtobus in milijon avtov. Ha, še dobro, da smo bili zgodnji!

Prav nesramno zgodnji, točno ob šestih zjutraj smo že začeli hodit. Kot da bi bili sredi noči, vsaj zame.

Je pa nakazovalo, da bo dan kar lep in vsaj zjutraj še ne ne tako soparen, kot so radi taki dnevi sredi poletja. Kljub temu pa je bilo za popoldne napovedano slabo vreme. Običajno popoldne v teh poletjih.

Tjale gor se bomo zapodili!

Ja, je kar bilo treba par stvari prestavit, popravit, zategnit, naštimat, preverit. 

Prav kakšnega zapletenega plezanja skozi Žrelo seveda ni, največ jeklenic je v začetku, ko je strmina kar dobra, in potem še povsem na koncu, pri izstopu na greben. Tako ali tako se pot vodi le kot zahtevna in sploh ni zelo zahtevna. Pa smo vseeno v polni opremi pretikali tisti zajle in komplete in delali gnečo. No, gnečo - k sreči smo bili tako zgodnji, da gneče seveda še zdaleč ni bilo.

Je pa seveda zanimiv kontrast, ko nekateri v polni bojni opremi hodijo po isti poti kot kak pohodnik, ki ima palice v eni roki, prijeti jeklenico pa mu je pod častjo. Jah, vsega boga jih imaš na takih poteh.

Izhod iz Žrela na greben.

Greben je prijeten, malce za poprijet, pa ne preveč.

Vrh je bil povsem prazen, kar se nam je hecno zdelo, a potem smo hitro spoznali zakaj je temu tako! Sva že pozabila...

Vse, do zadnjega kotička, je namreč posrano od ovc. Vse! Ni šans, da bi tam kje v bližini sedel. Vsi smo se borili za prostore dosti nižje spodaj.

Kar nekaj nižje spodaj. Heleni tokrat ni in ni šlo, le s težavo se je prebla do vrha.

Pri postanku smo naleteli na familijo kavk, kjer je bila najmlajša povsem enaka človeškim otrokom. Ta stara dva sta žicala, pobirala hrano, tamala je pa kar naprej le zahtevala in se drla. Na njiju, seveda. Ufff, kako zoprno dete... Seveda jima je prav vse pobrala, kdo pa ji ne bi dal, glasni tečnobi!

Ker smo sedeli na drugi strani, smo bolj opazovali greben in v daljavi... no, nič, poletni dnevi ne nosijo lepih razgledov.

Pa v drugo smer, čez Škarjev rob tja nekam proti Jezerskem. Stegovnik povsem levo naju še čaka...

Za dol se nismo polno opremili, a vsaj čelade smo si pa le nataknili. Bedasto jo je imeti v nahrbtniku, pa se ti kaj zgodi, kajne?

V dolino je bil čez Škarjev rob doooolg sestop. Kdo bi vedel, zakaj, a če greš počasi, se vse skupaj še bolj vleče. Ko smo bili pa že skoraj pri koči, se je pa tudi gor že vreme sfižilo in kakih razgledov ni več bilo. Saj tudi prej niso bili ne vem kako dobri, a vseeno je razlika, če si v megli ali ne.

Pri Domu pod Storžičem smo si privoščili še pivo po 2,50 €, za nekim tretjim ovinkom pa smo se le spomnili, da si je treba še noge malo osvežit. Ooooo, kako pa to paše, juhuhu!

Potem pa... kdo ve, kaj nas je prijelo, najbrž lakota - da smo se ustavili še v Mostah pri kitajcu. In eto, pa je šlo še 50+ €.

Ampak kaj čmo, dan je bil krasen, fino smo se imeli, lepo hodili, se je treba še malo okrepčat in naredit še kak načrt za naprej. Pa čeprav v kitajski restavraciji.

V 2017 sva kar pridno hodila, večkrat sva šla naokrog po par dni. Podaljšan vikend ali pa samo vikend. Se prav prileže.

Julija greva rada kam, večkrat v hribe, na morju smo takrat ravno bili. In tako sva se za 22. julija 2017 odločila, da greva v hribe nad Bohinj. Nekako nadaljevat najin pohod iz leta 2011 - hm, nekam dolgo se je čakalo na to nadaljevanje...

Pri načrtovanju je bilo vse ok, vse sva se zmenila, le jaz sem nato kar nekaj motovilil, iskal neke druge poti, cagal ali bi sploh šel ali ne in tako naprej. Ne Helena ne jaz nisva povsem dobro vedela, kaj me je držalo, dokler nisva prišla semle:

Jah, seveda, gondola mi ni dala spati! Skoraj vse sem naredil, da bi se ji izognil, malo je manjkalo, da bi Heleno pregovoril, da greva čisto od spodaj. Pa se k sreči ni dala, (pre)dolga bi bila sicer, nisva maratonca.

In tako sem moral držat štango v gondoli, kjer se najbrž še danes poznajo odtisi mojih prstov, biti tiho in čisto na plitvo dihat. K sreči je vmes samo en steber. Če pa se gondola še čisto zgoraj ne bi ustavila in šla tako na presneto počasi ravno nad prepadom, bi bilo pa že kar komot.

11 € na enega samo za gor plačila za matrarijo in strah. Kakor komu al kako že?

Sva takoj na kavo zavila, skupaj z vsemi zaposlenimi, ki so prišli z nama z gondolo navzgor ob 7.30 (uf, da se moraš vsak dan na šiht vozit s tako nihalko.... aaaaaa!). So bili prijazni, kljub temu, da še nič ni bilo odprto, sva dobila svežo kavico, pa še zastonj je bila, ker blagajne pa še niso delale! Ja, na Vogel je treba prit zgodaj!

Do Zadnjega Vogla je šlo potem dol. Hm.

Tu še nisva hodila, vse nama je bilo novo, zanimivo.

No, tu nekje pa sva takrat pred dolgimi leti zavila navzdol. K sreči pot ni več markirana, je pa to zoprno, ker moraš potem gor skoraj na Rjavo skalo in nato spet dol. Te povezovalne poti skozi zgornji Žagarjev graben torej ni več. Je pa res, da je najbrž ne uporablja prav veliko ljudi, vsi zavijejo na Rjavo skalo, če že ne na gondolo, pa vsaj na pivo.

Pokrajina je tipično, no, bohinjska. Presneto lepo.

Sem in tja se najde kako večjo zanimivost, svišč, naprimer. Iz tegale se dela encijan. No, ne iz tega, ta je že dolgo zaščiten.

Čeprav nisva bila prav zgodnja, sva le prebudila kakšnega bolj zvitega prebivalca. Saj ne vem, kdo bolj skoči v luft, jaz, ko samo s kotičkom očesa zaznam gibanje, ali gad, ko mene zagleda. K sreči skoči vsak na svojo stran.

Najin prvi vrh naj bi bil Vrh nad Škrbino, do grebena, Škrbine, pa je treba šele prit, malo gor, malo dol, malo sem in malo tja. Tule sva šla kar malo počez, zdelo se mi je, da gre pot kar preveč dol in vstran. Tole je pogled nazaj na Konjsko sedlo.

Takole sva prečila za Sedlom. Hecno, da ni poti. Zgleda, da Bohinjci vse poznajo.

Na drugi strani kotanje pa direkt navzgor, do grebena, na Škrbino! Vreme je sicer držalo, a je bilo tipično poletno - ne prav veliko razgledov, zato pa veliko sopare.

Potem pa do Vrha na Škrbino par zajl, a lepo speljana pot, ni kakšne zahtevnosti.

Čelada pa vseeno paše na betico. K sreči sta za nama potem prišla na vrh še dva pohodnika, da sva le dobila svojo sliko!

Razgledi bi bilo lahko super lepi, vsaj na Bohinjsko se je nekaj videlo, na Tolminsko stran je bil pa tak mrč, da tudi slikala nisva...

In tu sva spet na Grebenu. In tjale naprej greva, zadnji je tu v vrsti Tolminski Kuk.

Planik po grebenu povsod toliko, da moraš prav pazit, če nočeš kar gazit po njih. Se ti res hecno zdi, da jih včasih ni bilo... 

Potem pa spet gor in dol in goooor in dool, do Tolminskega Kuka, najvišjega v tem grebenu. Je kar fino strm, sploh z druge strani, kamor sva morala dol. Je bilo v začetku kar - o, kako bova pa tule dol prišla? Pa seveda gre, nič hujšega. 

Vrh Planje je konkretno ruševnat in se moraš kar dobro prebijat. Tule že dolgo ni bilo motorke blizu.

Sem in tja oster greben je prekrasen, Krn se dviga že prav blizu, škraplje Komne in Sedmerih jezer so presneto prostrane. Sem in tja pa mulatjere prekinjajo pobočja, sekajo ruševje in se bleščijo v skalah. Mahavšček in Bogatin v nadaljevanju grebena, Lanževica pa že prek sedla.

Vročina je pa kar dobro sekala, nekaterim se je že malo frčkalo,

oba pa sva vedno večkrat počivala, poležavala in iskala rožice. Nekako se nama ni dalo več.

Več, kot sva poležavala, manj se nama je dalo. Čudno, kajne?

In tako sva pod Vrhom Škrli zavila navzdol proti Planini Govnjač. Dost mava.

Nad Planino te potem preseneti prav lep napis bližnjica. Ja, kaj pa če človek? Jasno je, da jo izbere, najbrž malo tudi zato, ker je napisana. 

Čez petdeset metrov pa končaš v ruševju! Bližnjica pa taka! Sva se mukoma prebijala čez ruševje in z žalostnimi očkami pogledovala na drugo stran dolinice, kjer gre široka in hitra pot, ki pa seveda NI bližnjica.

Po mojem sva potrebovala kako tretjino več časa, kot če ne bi šla po bližnjici, bila pa je lepa izkušnja. A če bi me danes, v 2019, vprašali, kje bi šel - bi spet izbral bližnjico. Ha, toliko o "na napakah se učimo".

Planina Govnjač, polno objektov, za cel bataljon rezervistov Avstro-Ogrske. Za vogal - ali pa tako daleč? - ne nesejo topovi.

Čeprav sva imela namen prespati v Koči pod Bogatinom, sva se namenila proti Komni. Časa je bilo še dovolj, dan je julija še presneto dolg. Greva najprej enega spit na Komno.

Pa sva imela že vsega res pol kufr, pot se je neznansko vlekla, Helena je za mano že kar fino preklinjala vse te konte in gor in dol, da sem jo skušal potihoma poslikat. Pa mi ni povsem ratalo.

Ampak... ko se je pa tole enkrat prikazalo...

pa se je tudi njen obraz popolnoma spremenil in kar naenkrat se ji je narisal nasmešek! Pa še par minut prej je kazalo, da ga nikoli več ne bo...

Na Komni sva spila enega po 3,20 €, potem pa sva jo mahnila do najine koče, kjer so se nama potem še cel večer posmehovali - ker sva jih izpustila - Vrh Škrli, Mahavšček in Bogatin. K sreči se vsaj Lanževice ne vidi, bi še ona kak posmeh pripravila. In tako imava nekaj Grebena še za naslednjič. Jasno, kot vedno, morda spet čez šest let...

Sva pa prespala v najdražji koči na svetu, vsaj tako se nama je zdelo, meni te cene nikakor ne gredo več. Je pa res, da sva ga sama pihnila in sva - po neki čudni logiki, ki mi ni povsem jasna, na koncu dobila sobo samo za dva. Jasno, da je bila zlata. Kot člana PZS sva vseeno dala kar 37 €! 

Malo sva hodila naokrog, spila sem in tja kako pivo po 3,50 € in se pridušala, zakaj ne spiva na Komni. Veš, koliko bi prišparala pri desetih pivih!

Sicer pa... luštno je bilo vseeno. Cene so pač cene in najbrž ne bo prav nič ceneje, kvečjemu dražje. Francozi se niso prav nič pritoževali!

Zjutraj pa še kavica nato pa sva Dom na Komni izpustila in se spustila direkt v dolino. Po vseh 48-ih serpentinah.

Seveda naslednji dan ni bil prav nič drugačen kot prejšnji, še vedno je bilo vroče in soparno, da je kar lilo od naju. Z vsakim metrom spusta je bilo še huje in še preden sva prišla do doline, se nama je pivo že prikazovalo. K sreči, ker se nama je izpolnila želja že pri prehodu k Savici, kjer ima hišico TD Bohinj in kjer je - mrzla - piksna piva le po 2 €! Neverjetno! Enkrat, sredi zime, so naju prav tu prijetno presenetili z vročim čajem, tokrat pa z mrzlim pivom. Kako - presneto - pa vedo, kaj si želiva, kaj?!

Sva tam nato skoraj pognala korenine. Pivo, bistra, hladna voda, prelepo okolje... no, malo ga je treba objektivizirat.

Se pa dolgo nisva dala odpravit.

A pot še ni bila zaključena, avto je bil na parkirišču pri gondoli na Vogel. Je treba še čez cel Ukanc prit.

Joj, kaj je pripekalo, neznosno je bilo - in potem vidiš tole... Res je malo manjkalo, da bi oba noter vsaj zakoračila, če že ne kar skočila!

Naju je pa voda toliko ziritirala, poleg vse tiste vročine, da sva naredila prav peklenski plan! In sem pustil Heleno v piceriji Ukanc, jaz pa sem skočil za vogal po avto in potem parkiral pri gostilni. Kdor je kdaj sredi poletja parkiral v Bohinju, najbrž ve, o čem govorim.

In sva najprej lepo spila pivo in se nato spravila še do jezera v vodo! Ker seveda nisva imela kopalk, sva morala malo dlje, ampak turistom se ne da prav daleč, midva pa sva pohodnika, ne?

Izkazalo se je, da je tako Helena prvič v življenju plavala v Bohinjskem jezeru. Prvič! Juhuhuuuuu! Si že zasluži kako sliko ali dve!

Nato pa sva se vrnila k piceriji in ker sva imela malo slabo vest, malo je bilo spet presneto vroče, ura pa ravno okoli dveh, se spet nisva dala odgnat in sva si privoščila še pico. Evo, pa sva si očistila vest za tisti parkplac.

Super izlet je bil! Greben je lep, mestoma presneto zanimiv, predvsem pa poln, res poln vseh vrst rož! Vrt, Vrt! Izlet si bova zapomnila še po prav neznosni vročini in sopari, res hudi. Na koncu se poti ni nabralo ne vem kako veliko, nekaj pa jo je le bilo.  

Vse torej kaže, da bova še šla v tiste konce, enkrat je treba obdelat še tisto trojico, ki nama je ostala!

Ha, še dobro, ker se že veselim, vnaprej!

2018 je bilo super leto! 2019 bo pa še bolj! 

Tko!

Z zadovoljstvom opažam, da je število voščil manjše, upada pa tudi njihova osladnost. Kar je dobro, mogoče nam bo šlo kdaj na bolje. Mogoče res še kdaj ta blog ulovim v času.

Hm, ali pa tudi ne. Saj ni prav pomembno, kajne? Včeraj, jutri, letos, prejšnje leto? Zgodbe so zgodbe, v časovno okno so vpete le kot dokumentarno gradivo. Kar je seveda tudi del mojega pisanja tule. Zato me ne morejo prepričati, da bi preskakoval, čisto mirne vesti pa lahko zaostajam.

V željah sem, tako kot vedno, bolj skromen. Naj bodo dejanja velika, radosti pa majhne. Želja ima še vedno prednost pred obliko, formo.

Srečno torej! 

Tebi, Njemu, Vam in Vsem. Iz Srca.

Ker smo imeli v letu 2017 že dovolj morja - vsaj cenovno dovolj, Korzika pač ni poceni - nam ni ostalo prav veliko manevrskega prostora.

K sreči sta nas k sebi povabila Darja in Dejan, za te male oddihe sva jima resnično hvaležna! 

Tako sva se skupaj s Tamaučkom sredi julija odpravila za par dni morju naproti. Ker smo leni, kar po avtocesti mimo Zagreba, Zagreb - Zadar, vzhod, 139 kun.

Kar naenkrat smo se potem znašli v Zadru, na trajektu za Pašman. Tokrat ne v prvi vrsti, k sreči. Trajekt 157 kun, tako poceni pa spet ni. Če greš brez avta je oseba po 14 kun.

So me pa presenetili, tekočih stopnic pa res še nisem videl na trajektu. Sem kar pogrešal tiste zlizane, drseče kovinske stopnice. Ob odhodu so šle stopnice gor, ob prihodu pa dol. Ha, večnamensko, a?

Potem pa so nas že pričakale lepote!

Sonce, plaže, morje. 

In prav posebni oddelek. Kaj pa čva, sva že tam!

Imeli smo se fino, delali smo dolge sprehode na drugi strani in ker je bilo presneto vroče, smo se precej zadrževali takole:

Na koncu se seveda ni izšlo najbolje, a vsaj roza flamingota nisva nabavila! Kaj bi sploh še bilo lahko huje?!

Skratka, imeli smo se fino, nato pa sva fanta pustila še za kak teden tam, midva pa sva odšla proti domu. Počasi, ne prehitro! Najprej na trajekt za 139 kun, nato pa po jadranski magistrali. Ooo, to je zdaj povsem nekaj drugega, kot pred tistimi štiridesetimi leti! Cesta je obnovljena, prometa pa skoraj nič. To bi res kar celo prevozil, lepo počasi, v kakšnem convertible avtu, o, ja!

Malo sva se še skopala nekje za nekim ovinkom, v čisti modrini, sama med bleščečimi skalami. Le nek domačin je nekaj iskal gori na hribu, v polni vročini, kdo ve, kaj.

Odločila sva se, da greva čez Velebit pri Karlobagu, tam nisva šla čez že stoletja, če sva sploh že kdaj šla!

Oštarijska vrata, točno tam, kjer bi nekoč rada hodila.

Kubus, ura in kar nekaj ljudi. 

Razgledi pa prekrasni.

Tjale v tisto smer bova enkrat krenila, vsaj Premužićevo stazo morava dat čez, no!

Kolikor sva se čudila vsemu, kar je bilo tam, je kazalo, da tule še nikoli nisva bila. Ali pa pred .... uffa leti, ko vsega tega sploh še ni bilo, hribi pa naju niso zanimali.

Helena je hitro izkoristila priliko in nabrala polno... no, zelišč.

Sicer je dan dolg, a nama vedno prekratek, spust v Gospič, avtocesta za 96 kun in spomenik na črpalki, ki ga sicer velikokrat vidiva, a malo poznava. Najbrž velja za večino ljudi približno enako.

Midva sva potem doma suhe žemlje ribala, Tamauček pa se je šel še cel teden morske doživljaje in treniral za ta pravega barbo. No, čoln vsekakor bolj obvlada, kot jaz.

Ma, človek rabi malo oddiha, sploh na morju. Pride zelo prav. Zelo, zelo prav.

Zelo, zelo, zelo prav!

Mogoče bi drugič vseeno malo podaljšala, a? Par dni je res samo to - par dni. To pa skoraj nič ni.