MEGL liga

by piskec 5. marec 2018 10:00

V Budimpešto peljem rad, vedno se imamo super. Tokrat je bilo 11.3.2017.

Najbolj je zanimiva hrana, počasi se tudi kuhinja navaja tudi na vegetarijance, sicer na svoj način, a vseeno, napredek je očiten.

Enkrat sva v Budimpešti naročila vegi jufko. Vse je bilo ok, le najprej je pripravljalec testo podmazal in pogrel kar na mesu za kebab. Jah, kaj češ mu reč... Meni pa so v menzi makarone z mesno omako lepo precedili - evo, brez mesa. In to s takim navdušenjem, da jim je uspelo narediti "vegetarijansko" jed, da nisem mogel zavrniti. Pa tudi, če bi hotel, itak se ne bi mogli sporazumet, kaj je s tem narobe. A zanimivo, take stvari me sploh ne motijo, ljudje so pripravljeni pomagat, da pa naredijo malce drugače, pa mi je nadvse zanimivo.

Tokrat smo imeli telovadnico drugje kot prejšnjič, pravzaprav kar blizu šole, precej daleč pa od centra. Kam daleč nisem mogel, malce sem šel naokoli, našel en trgovski center, naredil en krog, kaj več pa ne. Se vsaj malo sprehodil.

Sem raje slikal fante, čeprav v tistih svetlobnih pogojih to nikakor ne gre.

Dobri so fantje, dobri! Čestitke!

O, ja, najbrž bomo šli še. Vsakič jih sicer ne morem peljat, poleti sem preveč zaseden, pozimi pa gre to lažje.

Tags: , ,

po svetu

Po Robu in pod Robom

by piskec 21. februar 2018 09:39

Na vse sva mislila, na vse! Da ne bi bilo slučajno spet snega! Da bo lepo vreme! Da ne bo dežja. Da bo prijetno, lepo! Da imava čas cel dan in da naju nihče ne bo motil.

Na vse, skratka!

No... razen na burjo. Na burjo!

Pametnjakoviča.

Pa ravno na burjo... tega sploh nisva pogledala. In kar naenkrat, že na avtocesti, se pojavi znak, da pa je cesta zaprta za hladilnike in ponjave. Kaj? Kako? Zakaj neki pa? Kakšna burja neki? Od kje? Saj je tudi na celini lepo, sončno, povsod je lepo vreme, zakaj neki bi morala biti pa na vipavskem burja? To se je nekdo zmotil, to naju samo nekdo heca!

Prosim? Lepo prosim?

Pa nama je skoraj vrata od avta odtrgalo, ko sva se ustavila v Ajdovščini na kavi. Ojej.

Ojej na kvadrat! Na vse sva mislila, razen na burjo! Super, pa ravno na Rob greva, točno tja, kjer tudi, če nikjer drugod ni burje, jo je tam vsaj malo, pa ravno na Rob!

Mene je Rob privlačil že dolgo časa, lahko bi rekel, da že od nekdaj. Vedno, ko sem se vozil mimo, sem pogledoval gor in se spraševal, kaj neki tam je in kako bi bilo fino tole namišljeno črto prehodit. Enkrat, dolgo, dolgo nazaj, sem se s taborniki pod Robom tudi nekaj orientiral in nato nadaljeval (ves polomljen od celodnevne hoje) na koncert v Gorico. Takrat je Rob pri meni tudi dobil neko drugo razsežnost, skupaj z neugnano mladostjo in z njeno sentimentalno oddaljenostjo od današnjega časa.

Do konca naju je zacopral Bojan in tisti prekrasen večer, ko smo strmeli v daljave Vipavske doline.

In potem zori, zori in zori, dokler pač ne dozori. Kljub burji in nespametnim odločitvam.

Dozorelo je torej 25. marca 2017 in dan je bil - kljub burji - že v začetku presneto lep. K sreči je Col malce umaknjen in naju ni že takoj odpihnilo. Tako nama ni pobralo vsega veselja že na začetku!

Ker plan je bil precej obsežen, namenila sva se namreč prehodit cel Rob, do Predmeje, pa še do avta nazaj bi nekako morala prit, ne? Po kakšni spodnji poti bova šla, sem doma razmišljal, gledal karte, nekaj našel, a ne čisto do potankosti. Tako, da sva se odpravila kar malce v neznano, kar pa naju ni prav nič skrbelo. Zanimivo, kako je vse skupaj bolj enostavno, ko imaš enkrat nekaj več kilometrine v nogah in ti ni problem hodit. Kako bova pa prišla potem nazaj gor do Cola? Aja, peš? Ok, zakaj pa ne. Pejva!

In sva, po malce ceste, začela!

Po Malem grebenu

mimo kipeče pomladi

še na Veliki greben

in strmo direktno na Kovk, kjer naju je odpihnilo. No, ne čisto. Sva se kar dobro držala, k sreči ni bilo prav mrzlo.

Pihalo je že, pihalo, a naju kar nekako ni motilo! Je že bil lep dan, obetal pa je še mnogo več in to se pozna!

Vzletišče na Kovku je zgledno urejeno, odskočišče, klopce, info table. Takole skočiš v globino! Prav zame.

Ni čudno, da je vzletišče tule. Precej dobro je vleklo.

Tudi drevesa morajo preživet na hecne načine.

Malo si na robu, malo za robom, veliko pa ob robu.

Sem in tja se lahko umakneš malce navzdol, do kakšne klopce, kapelice in si malce odpočiješ od pihanja okoli ušes.

Tako nama ni bilo prav nič dolgčas, čeprav je pot presneto dolga. Če že niso bila polja žafranov, nekje vijoličnih, drugje belih,

je bilo pa kakšno zanimivo kužno znamenje s štirimi jezdeci apokalipse, ki je že večkrat prišla,

ali pa kakšen znak, ki jih je tu naokrog polno. Vsepovsod same poti. Sva že za Črnimi stenami.

Pogledujeva proti Sinjem vrhu, a naju ne premami. No, ni tako daleč, a ovinka se nama res ne da delat. Je treba kaj pustit za naslednjič, ni res?!

Poti je polno, markacij še več, Pot po Angelski Gori pa je najbolj označena in kar naprej te gleda tisto oko... Vsaj meni se zdi oko.

Potem se pa že začneva spraševat kje neki je to okno, da ga ja ne bova zgrešila? Pa se ga k sreči ne da, gre pot prav mimo.

Otliško okno!

Nato jo veselo mahneva naprej in prideva že do razpotja, 

ko mene prešine, da sva najbrž zgrešila polža! O, to je pa treba najt, kar lepo nazaj bo treba! Prav daleč še nisva prišla, sem se še pravi čas spomnil.

Polža sva seveda našla.

Se malo povezala v svet, ker ga je treba včasih tudi čutit.

Nato pa na Otlici malo posedela, občudovala Čaven.

Se tam blizu spet malo skrila pred burjo, čeprav je ta že kar pojemala in šla pogledat, kaj neki imajo tu in kam gre ta pot. Čim več je namreč treba pretaknit.

Burja se je umikala, sonce je začelo pripekat, žafrani so povsem podivjali in sem in tja kar nisi vedel, kje sploh lahko hodiš!

Potem pa sva bila kar naenkrat na Predmeji! No, kar naenkrat... slabih pet ur, 4:55h, toliko o naenkrat. Tako se samo reče, ane!

Malcaaaaaaaaaa!

S Predmeje sva zavila po lepi potki, rimski ali novejši, francoski? 

Cesti se nisva mogla povsem izognit, nekaj časa je bilo treba po njej, a sva tudi tam našla kaj zanimivega.

Iskala sva Otliško okno od spodaj in ga tudi našla, tako da zdaj vsaj veva kje je tudi, ko se voziva po cesti!

Nama pa dolga pot in vročina nista prav nič škodili. Kje pa! Še vesela sva bila prekrasne prebujajoče se narave in prečudovitega dneva!

A nisva bila navdušena samo midva! Tudi gamsa sta bila! No, tega si pa res nisva mislila, da bova videla gamse na Vipavskem. Ha!

Pot do Otliškega okna, skoraj sigurno bova tule kdaj koga peljala, najbrž pohodnike PDD. Zato si je treba strateške točke zapomnit, jih poslikat.

Potem pa prideva do izvira Hublja, kjer noben od naju še ni bil. In bila sva prijetno presenečena, prelepo! Večkrat ga vidim na slikah, ko divja v povodnji, kot pa takole, umirjenega, pozidano obzidanega. Stene nad njim pa so tudi prav lepe, povsod okrog polno ljudi.

O, tisto pivce - hm, ali sta bila dva? - v tisti vročini je padlo na presneto plodna tla. Po ceni 2.2€ - ko si enkrat navajen, da ti v hribih navijejo na 3+€ to ni bilo prav težko.

Nadaljevati sva morala nad Ajdovščino kar malo za nosom, kar sicer ni bilo težko, težko pa je bilo izbrat eno od milijona poti. Tisto pravilno. 

Povsod so bile, levo, desno, gor in dol so peljale. Kdo to vse prehodi, madonca?! Sprehajalci psov?!

In, ja, seveda, na koncu sva prišla do ceste na Col. Kot predvideno. 

Bova pa šla po cesti, kaj pa 'čva, drugje najbrž sploh ne moreš. Bova probala štopat.

O, ja, planinski prijatelji so povsod! Ta drug avto je ustavil, seveda pohodnica, ki naju je potem prijazno zapeljala direkt do avta. Vse kaže, da se štopat čisto lepo splača in pohodniške palice celo precej pomagajo. Vsak pohodnik ti bo ustavil! Toliko smo si imeli za povedat o različnih turah, da je bila pot do Cola seveda precej prekratka.

Najin Rob sva tako zaključila, kar nekaj se je nabralo, 27 km, 1300 višincev, 8:50h. Prekrasnih devet ur, prekrasnih! Res lepi konci, ki so bili v prebujanju pomladi še toliko bolj začinjeni.

Z velikim veseljem bom vedno pogledoval proti Robu, ko se bom tu vozil mimo!

Naju so pa pozni sončni žarki premamili še k obujanju poti pri gostilni Tratnik na Colu, kjer sva lahko še posedela zunaj in nekaj malega pojedla. Pravzaprav je Heleno premamil zajček in tako naju je za slabih dvajset evrov še kako urico na terasi počasi božalo zahajajoče sonce.

Burje že dolgo ni bilo več.

P.S.

Domov sva šla seveda čez Črni vrh in mimo Godoviča in Hoterdščice, kjer sva gledala za hišo, ki sva si jo enkrat ogledovala, a drugič morava raje zavit čez Podkraj in Kalce!

Tags: , , , , , , ,

domači kraji | hribi

Do Slivne!

by piskec 12. februar 2018 13:10

To so ti predpomladanski sprehodi - izleti, ki me vedno zvabijo v začetku leta ven.

Seveda je ta zapis o lanskem začetku marca, vendar pa se tak čas, zdajle, ko to pišem, hitro približuje. In ker danes zunaj močno sneži, je vedno lepo pomislit na nezasnežene kuclje, kjer so že zametki pomladi.

Lanskoletni Helenin začetek programa 50 za 50 naju je takoj zagrabil. Do začetka marca sva tako nabrala že kar precej kilometrov. In tudi prav je tako!

Sicer se s slike še ne vidi, a jaz že čutim, kako se zima umika pomladi! Hosta začne drugače dišat, kaj pa jaz vem!

Neke nove oznake se pojavljajo, upava samo, da ne bodo spet vsega podrli, speljali sedem blatnih kolovozov in vse razrili, upava, da je samo meja. Enkrat bi se morala naučit tudi gozdarskih oznak, bi bil že čas.

Čez Murovico, Cicelj in naprej proti Sv. Miklavžu. 5h do Zasavske? No, ja.

Sem in tja je treba s poti zavit. Se najde kaj novega, kakšno novo stojišče, kak lep razgled!

No, ni čudno, da vse drugače diši, saj tudi je že pol stvari pokukalo ven. Zvončki so letos pozni, jih je pa v vsakem primeru veselje videt.

Polged iznad kamnoloma pod Štancami proti Savi. Na drugo stran hriba torej. Najbrž Jevnica.

Na Štancah je zanimiva tabla, ki najbrž hoče pomagat, a pohodniki smo vseeno bolj navajeni, da je sever zgoraj, ne pa tam, kjer ti bolj paše. Pri tej tabli vedno rabim deset minut, da sploh vem, kaj gledam, pa sem jo videl že n-krat.

Slivna in njen najvišji vrh Pivkelj. Jezus še vedno potrpežljivo čaka v vitrini.

Nazaj grede se ustaviva v Moravškem domu, stari oskrbnik se počasi poslavlja, ni to Šmarna gora, da bi bilo obiska čez glavo. Nerganja je kar nekaj, ampak verjameva, je za razumet. Biti oskrbnik ni ravno najboljši posel na tem svetu, na eni strani imaš PD - lastnika, ki komandira in hoče vedno več, na drugi pa nas, sitne pohodnike, za katere je vse predrago. Spremenit Planinski dom v restavracijo, gostilno ali kako zaslužit samo s planinstvom? Meni se zdi, da se ravno zadnja leta zadeva počasi profilira in se tako oskrbniki in lastniki (planinska društva) še precej iščejo. Zadeva se spreminja, komercializira, ponudba pa malce zaostaja in ostaja več ali manj ista. Težka je, se strinjam. Bo pa seveda zanimivo, kako se bo vse skupaj odvilo.

No, midva greva vedno na kak čaj, pivo. Nekako se nama zdi, da s tem vsaj malo pomagava pri celotnem problemu, čeprav najbrž ne prav veliko.

Nazaj jo tokrat ne ubereva po spodnji cesti, ampak jo mahneva spet kar lepo po grebenu. V začetku skušava mimo jevniške skrivnosti najti še staro pot, kar nama tudi uspe, vendar pa je že kar precej zaraščena. Tale ne bo več uporabna, aprila tule čez sploh ne bi več prišel...

Do Sv. Miklavža pa vseeno nisva skočila, sva raje pri Katariji zavila za vasjo.

Vsega skupaj se nabralo za slabih sedem ur hoje in 24 km. Ni slabo, ej!

Je pa zanimivo, da me v te konce vleče predvsem v zgodnji pomladi. Evo, če ne bi zdajle zunaj padal sneg... presneto, bi bil že tamle gor, na grebenu!

Tags: , , , , ,

domači kraji | hribi

Škofjeloški krog

by piskec 6. februar 2018 17:07

O, Škofjeloški hribi

Res so bolj Polhograjski dolomiti, a midva sva nekako bolj povezana s Škofjo loko. Že včasih, od mojih mladih let, nato pa sva skupaj s Heleno blodila po njih v parih trekingih. Kljub blodenju in blodnjam so se nama prav luštno vpeli v spomin. 

Pa tudi malo jih ni bilo. O, ne, kar precej! 2010, 2011, 2012,  2012 Helena in 2013.

Kar pomeni, da že zelo dolgo nisva bila v teh krajih! Za poznozimsko ali zgodnjespomladansko potepanje so ti hribčki vsekakor nadvse priročni. In prekrasni v prebujanju pomladi!

Konec februarja 2017 sva tako precej zgodaj vstala - vsaj zame - se odpeljala direkt v Škofjo loko in parkirala čisto spodaj, takoj za mostom. Je to že Puštal?

V dolini ni bilo skoraj nič snega, tako da o snegu spet nisva prav veliko razmišljala. Po pravilu: če ga spodaj ni, ga pa tudi zgoraj ne bo. No, sem in tja (velikokrat) se glede tega zelo motiva. K sreči teh neumnosti ne počneva v visokogorju. V predgorju pa vedno. Le zakaj?!

Namenila sva se naredit krog v obratni smeri urinega kazalca, čez Sv. Andreja in Sv. Ožbolta prek daljnega Tošča in čez Osolnik nazaj. Nekaj km sva že imela v nogah od prejšnjih izletov in vedela sva, da bo sicer dolga, a bova že zmogla.

Skratka, dan je že v Puštalu obetal!

Proti Sv. Andreju sva se malo lovila, karte seveda še nimajo vrisane nove obvoznice, zato je šlo okoli tunela malce bolj previdno, da ja ne zgrešiva kake markacije. Sicer pa sva tu enkrat že hodila.

Sneg se je začel takoj, ko sva se dvignila za 7,5 m. A sneg? Kakšen sneg? Oba sva spet v nizkih čevljih, brez gamaš. Jasno.

Potem pa so naju razgledi hitro prevzeli. Blegošeeeeeeeeek!

Pri Sv. Andreju je bilo še nekaj kopnega. Potem pa je kopnega kmalu zmanjkalo.

Do Sv. Ožbolta je snežna odeja kar rasla. A se nisva veliko sekirala.

Dan je bil prekrasen, pravzaprav povsem pomladen. Kljub snegu se ti zdi, da že vse cveti, da snega sploh več ni. Da je toplo in prekrasno!

Sv. Ožbolt, veliko ljudi je tule že uživalo razglede. Ni čudno.

Tudi jaz sem meril vsepovsod. In potem šele doma vidim kočo na Ratitovcu. Opa. Aja, pa Triglav.

Pa Lubnik bi lahko dosegel z roko, ne? Aja, pa Stol.

Ampak Tošč je s tam še presneto daleč zgledal. Pa sva kar pogumno zakoračila naprej, se prepustila poznavanju terena in se spustila po nekih davno že obiskanih kolovozih, ki so v teh letih prerasli v ceste in kmalu sva bila že pri Sv. Jederti. Tu sem tudi že počival.

Pri vzponu na Tošč nama je nagajalo sonce. V tisti v sonce položeni hrib je že super žgalo.

Čeprav to še vedno ne pomeni, da bi jaz dal kaj dol. Rokavice ali pa kapo. O, ne! Za vsak slučaj je treba vse gor pustit.

Do Govejka se nama je potem, ker te poti pa nisva prav nič poznala, vleklo in vleklo. Vmes moraš še enkrat kar precej gor, na Igale. Na koncu sva prišla še v plazovito območje, kjer sva skoraj skakala med plazovi. Ok, plazovčki. No, ok, skoraj.

Je pa čisto res, da se je nekdo igral s časovnicami, povsod je pisalo drugače. Enkrat si za napisanih 10 min potreboval dobre pol ure, včasih pa je bilo povsem obratno. Vse kaže, da imajo škofjeločani več markacistov... Ali pa je razlika med škofjeločani in medvodčani? Hm...

Naju je pa oskrbnik počastil še z miškami od pusta. Lepo. 

Pa še luštno toplo je bilo v bajti. 

Proti Osolniku je šlo ok, sva pa vedela, da naju gor do cerkvice najbrž čaka še precej dober vzpon. Se ga spomnimo z nekega od trekingov, ko smo z druge strani kar direkt čez trave gor hiteli. Ah, tista mladost!

Telefonske govorilnice me v teh letih presenetijo, priznam. A to sploh še dela? Kje pa kartico kupiš? V Ljubljani? Heh. A je bila tule včasih kaka gostilna? Vse je tako zgledalo, spomnim se pa ne več.

No, pa s te strani ni bilo hujšega vzpona. Kakih 150 višincev, za naju mala malca. Ja, seveda.

Cerkvica pa je Sv. Mohor. Na Osolniku. Ok, pa tudi prav.

Je pa zato spust boljši. In še poln snega je bil!

Potem je pa snega kmalu zmanjkalo, midva pa sva občudovala igre narave.

In vedno bolj nama je po pomladi dišalo. Vedno bolj!

Pot pa se je na koncu vlekla, kot se pač vse poti vlečejo proti koncu. Pa hribčki gor in dol, k sreči je bil zadnji hribček tisti hribček, kjer sva si zaprmej rekla, da pa v hrib ne greva več! Puštala tako že dolgo nisva bila tako vesela! 

Krog je bil super, sicer kar slabih 27 km, slabih 2k višincev in dobrih osem ur in pol, ampak se je splačalo, bilo je prelepo!

Razmišljam, da je zdajle ravno pravi čas spet za kaj takega. Mogoče malo počakava, da kak kilometer še dobiva v noge in da bo malce manj snega.

Da se počasi pomlad vrne v deželo.

Tags: , ,

domači kraji | hribi

Kolovške hoste

by piskec 1. februar 2018 13:30

V letu 2016 sva toliko tule naokrog hodila, da sva si rekla, da morava iz tega narest kak izlet za PDD.

Seveda pa si je treba prej vse malo bolj ogledat. To ni problem, vse je pravzaprav za našo hišo. No, skoraj.

Pa sva šla, sredi februarja, malo je pa že dišalo po pomladi. Greva midva malo raziskovat, najbolje kar počez.

In sva šla res malo počez, že v začetku sva se izognila hoferjevi cesti in sva našla neko staro potko ob kanalu.

Do Rove je šlo kot vedno, mimo cerkvice in čez cesto, kjer sva se potem zapodila v hrib proti grebenu in naprej proti kmetiji Čeh. Vendar pa mi nikoli ne uspe iti po isti poti, vedno malo bolj levo ali pa malo bolj desno. Nikoli pa ni enako, kdo ve, zakaj. Glede na to, da sem šel tule že stokrat, bi pa res že lahko svojo pot uhodil.

Gor do starega gradu sva šla spet kar direkt v hrib in na vrhu ugotovila, da pa tole za običajne pohodnike ne bo najbolje. Me je potem kar nagnala dol in sva morala še enkrat gor po drugi poti. Po taki bolj primerni. K sreči sva jo našla, v teh časih je polno nekih novih kolovozov za spravilo lesa. Blatno in razrito, a hej, kdo bi se pritoževal.

Zato pa sva morala pri Lovskem domu Domžale imeti malico. Saj ne gre kar naprej dol in gor v isti hrib lazit, ne? Tule morava z lovci kakšno rečt, morda bi pa lahko malo posodelovali?

Lukovo bolnico najdeva že z zavezanimi očmi, gor, dol, povprek, ni problema.

Ampak morala sva priti še domov in to nikakor ne po isti poti. 

Tako sva sploh prvič prišla do bajerja pri Prevojah, kar lepo imajo tule urejeno. Še malo je bilo zamrznjeno.

Še bolj hecno pa je bilo, da sva sploh prvič prišla do bajerjev pri Prevojah, kar je pa kar malo... no, a nismo skoraj sosedje, pa tule še nikoli nisva bila? Presneto... 

Za ribiče je tole najbrž super.

Pa še do doma sva morala prit čez krtinski hrib. Na koncu se je nabralo kar dobrih 19 km, kar bi bilo za PDD preveč. Še enkrat bo treba it malo pogledat in skrajšat pot, jo speljat kako drugače!

Pa za Kolovške hoste to res ni problem, blizu so, na koncu zime pa se vedno rada potikava po takih gričkih. In sva šla čez dva tedna, 9.3.2017 še enkrat na ogled.

Tokrat je Helena navijala, da že končno najdeva tudi začetek tiste grebenske poti proti Čehu, ne bomo vedno znova na pamet počez hodili! Sem se seveda moral strinjat, sploh glede na to, da grem tam počez vedno drugače. Hja.

Kako pa zadet začetek, če ne veš, kje je? Eh, kar nekje sredi hriba, naproti cerkvice v Rovi, sva jo mahnila direkt navzgor. In, hecno, takoj sva naletela na neko malce zapuščeno bivališče! Ampak nekdo je tukaj nekoč bival, vsaj kak dan, dva... Kako sva midva to zadela in to direkt pa nama seveda ni bilo čisto nič jasno.

Ko sva prišla enkrat na greben pa sva jo tokrat mahnila v nasprotno smer, dol. In končno našla ta famozni začetek 

tega presnetega Rja, ki ga je povsod dovolj, a nikoli ne veš ne kje se začne, ne kje se konča.

Seveda pa to pomeni, da sva morala še v nasprotno smer. Pa dol s hriba pa z avtom še malo naokrog. 

Da sva lahko potem šla po drugem grebenčku nazaj proti Rovi. Nekaj poti, nekaj brezpotij, a nikjer se ne moreš prav zgubit, vedno se kaj vidi - tokrat je bil to Lovski dom, ki pa se ga od spomladi naprej ne vidi več, le pozimi.

Dol z grebenčka sva prišla pri piknik placu, morda bi morala nadaljevat še v naslednji breg in prit počez do Rovske cerkve, a sva predvidevala, da bo tole za društvo dovolj. Res da potem ostane kak km ceste, ampak vsega pa ne moremo imet, kajneda ne?

Natanko mesec po raziskovanju, 19. marca, pa smo šli še s PDDjem naokrog čez Kolovške hoste. Udeležba sploh ni bila slaba!

In, ja, z lovci smo sodelovali! So nam povedali polno nekih zanimivih stvari, pa še okrepčali smo se lahko pri njih. Ravno so obnavljali fasado.

Počez do Lukove bolnice, tu pa k sreči vedno po isti - namišljeni - potki. Nikogar nismo izgubili.

Pa dol in gor čez take in drugačne grape. Jih je kar nekaj, sicer niso prav globoke, a so kar luštne. Tale je direkt pod bolnico, kjer se začne markirana pot.

Pa mimo Florjančka na greben Ronte v dolino Rovščice in nato gor do cerkvice v Rovi.

Pa se je spet nabralo kar dobrih 15 km, čeprav sva vse skupaj kar dobro skrajšala...

In tako so se mi v tem času pohajkovanj te Kolovške hoste kar dobro priljubile. V naslednjem letu sva jih še dodatno malo raziskala, parkrat šla le mimo, včasih našla kako dodatno zanimivost, nabrala nekaj gob in tako...

Presneto prijeten del, pa še tako blizu nas je! Če ne veš kam, zakaj pa ne sem, na Kolovec in okolico?!

Tags: , ,

domači kraji | hribi

Februarska Mokrica

by piskec 30. januar 2018 14:02

Mokrica. A speeet?

Ja, spet! Z veseljem tudi tokrat.

Tokrat februarja 2017, prej pa smo bili novembra 2016. Ravno pravi čas, da gremo spet, kajne?!

Tokrat spet vse drugače, vedno je vse drugače. Peš od Calcita! Opa, veliko sva si upala.

Oba sva šla od spodaj, tudi Helena. Le Leandra sva poslala na gondolo, nekdo pač mora ta težke stvari gor prinest (pivo pa to).

Spodaj v letu 2017 seveda nič snega, nekje na sredi pa se je počasi začelo. In čim se je začelo, je bilo treba tudi derezice gor dat. Je vse skupaj drselo kar preveč.

Na Pasji peči je bilo snega pa že kar veliko. Megla pa spodaj, nad nama pa oblak. Eh, pa tako vreme!

Do Domžalca je šlo, na Planini pa je bilo vsemu temu primerno - megleno. A nekaj se je le videlo, ni bilo panike.

Je pa bil petek popoldan rezerviran za sankanje in to je večina dodobra izkoristila. Tokrat so celo naprave delovale.

Nekateri so bili navdušeni, jaz pa malo manj. Bom raje počakal pri sosedu - na Zelenem robu.

Pa ne zaradi samega sankanja, to bi še šlo, ampak tiste sedežnice preprosto ne morem. Najhitrejša naprava na svetu, eh. Ravno nekam tja jo dajem, kot nihajko pod njo. Argh.

Ostali pa so le uživali.

Nočno sankanje ima nekaj v sebi, res je!

Naslednji dan vreme ni bilo nič boljše. Ampak naokrog pa je vseeno treba it.

Kak selfi naredit, ne?

Se malo metat v sneg!

Obiskat kako kočo.

In se slikat in slikat in slikat. To pač spada zraven.

Še ponoči, da se lepo vidi, kako umazan fotoaparat imamo. Pa sem si že stokrat - kaj stokrat, tisočkrat! - rekel, da ga bom zdaj zdaj pa res spucal, da ne bodo več take slike... ampak tole je rezultat. Vseh teh tisočerih zaklinjanj. Vse kaže, da bo lažje ukinit nočno slikanje. Ali pa nabavit nov fotoaparat. Lenoba lena.

Ampak potem nedelja! O, nedelja! Ne moreš verjet!

Po vseh tistih res bljaki nedeljah, ko smo zaradi slabega vremena vedno hiteli dol s Planine, je bila pa tokrat prav nedelja najlepši dan. Neverjetno!

Seveda smo celo dopoldan spet slikali naokrog. Ker je bilo kaj videt!

Jaz pa sem spet bivake iskal. In kakšnega tudi našel - pod Grintovcem. Jeaaaa!

Je veselje naredit selfi v takem vremenu, sploh v nedeljo! Ker se pač zgodi precej redko... Sredi dneva pa smo si mi trije navesili vso svojo robo,

vsi skupaj pa smo se v tistem prekrasnem dnevu odpravili na kosilo do Domžalca.

Kjer sva s Heleno že v petek nažicala, da nam za nedeljo prihranijo par krvavic. V katerih so seveda prav vsi uživali, razen naju dveh z Leandrom, en je težil z joto, drugi pa s štrudlom.

Po obilnem kosilu se je bilo treba poslovit, nas je še čakala dolga pot do doline, ostali pa so še malo uživali po Planini, pospravili kočo in se spustili do zgornje postaje gondole ter se odpeljali z gondolo v dolino. 

Smo pa kar imeli nekaj robe s sabo.

Vse lepo in prav, tudi pot nam že dolgo ni več predolga ali pretežka, le ta presneta megla! Precej visoko se je že začela.

Ne, z Mokrico ne bomo kar tako odnehali. Res pa je, da se tu gor dobivamo bolj v zimskih mesecih, je prosto kočo lažje dobit, poleti imajo prednost vsi tisti, ki jo vzamejo za dlje časa.

Nam pa taki vikendi presneto prav pridejo!

O, ja, Mokrica, se še srečamo!

Tags: ,

domači kraji | hribi

Spet malce Furlanije

by piskec 22. januar 2018 12:30

V Furlanijo greva vedno rada. Sicer ne veva točno zakaj, a velikokrat se znajdeva tam.

Tokrat sva pustila otroke doma in jo za praznični februar 2017 spet mahnila tja nekam. Doma sva si rezervirala le spanje v Gemoni, vse ostalo pa sva prepustila naključjem.

Ja, seveda, naključjem. Bi lahko že vnaprej vedela, da se bova najprej znašla na morju. Na klopcah obale v Gradežu je vedno super jest malico, sploh, če ti ni nerodno med zrihtanimi Italijani, ko z mastnimi rokami loviš olive po vrečki.

Ampak morje, jasno, ta pr(a)va stvar!

Sploh v februarju, ko je vreme pri nas še bolj bljaki, na morju pa vsaj malce bolje. Čeprav ne prav veliko bolje, sva raje nosova držala v avtu in se nisva kaj veliko sprehajala. 

Mimo Cervignana sva tokrat le pomahala Palmanovi, nato zavila desno in po nekim malih stezicah prišla čez Cormons v Čedad. Zakaj naj bi bil tole Hudičev most si iz avta nisva najbolje predstavljala, sva pa zato čez zavila vsaj dvakrat. Da bo držalo, če že ne greva nič iz avta!

Vse, kar se nama je dalo, je bila kava. Nekje. Kje točno, pa nimam več pojma, sva zadevo prehitro opravila in se raje spet znašla v toplem avtu. Lenobi.

Gemona (Humin) naju je kar lepo presenetila s svojo pozo pod hribi. Sva se spomnila, da sva tule naokrog enkrat v podobnem potovanju zaokrožila, a se ne ustavila. Zato pa sva tokrat to napako popravila.

Domači hotelček, videla sva le mati in hči, je bil čisto ok, izhodišče pa pod hribom, ravno prav za naju. Je treba malo v hrib, ne?

Na najino malo potovanje sva krenila šele pozno dopoldan, zato sva bila v hotelu šele pozno popoldan, še preden sva se spokala ven, v mesto, je bila že tema. In nikjer več nikogar. Kar je jasno, kaj pa češ delat februarja ponoči zunaj? Zmrzuješ?

S kjerkoli si, vidiš stolp. Sicer še vedno veliko popravljajo, a je več ali manj vse lepo zrihtano. Zavila sva še čisto gor do stolpa, se ubijala po strminah brez lučke, na koncu pa le odšla nazaj v hotel. Na olive. Ha!

Zjutraj sva se najprej zapeljala direkt v hrib, kar precej visoko, s kjer sva imela dober razgled in se malo orientirala.

Potem pa parkirala sredi centra in se (spet) podala do stolpa.

Ampak pozicija je res pompozna. Kaj bi šele bilo, če bi še vreme bolj sodelovalo!

Cel hrib okoli stolpa je super urejen, potke, jezerca, gradički, klopce, ni, da ni.

Razgledi pa taki, da sva le buljila. Se pozna, če si na robu alp.

Jaz lahko potem doma še ure in ure raziskujem, kar sem prej poslikal - kam neki gre ta presneta cesta in zakaj je tam po celem hribu? Saj ima več serpentin kot Vršič! Se da tja z avtom? No, taka vprašanja grem potem raziskovat. Za naslednjič morda. Strada del Monte Simeone, celo google avto je šel gor, tako da itak vidiš vsako serpentino. Madonca, enkrat bo treba it!

Za časovno kapsulo bo treba počakat do 2026-ega. Morda se pa res vrneva, kaj?

Gemona je bila eno najbolj poškodovanih mest v furlanskem potresu 1976-ega, ko smo še mi v Ljubljani hiteli iz hiš. Kako je bilo takrat tu, je najbrž nemogoče opisat. Saj je skoraj vse šlo... V muzeju so pretresljive slike. Še po štiridesetih letih se veliko te škode še vedno popravlja.

Nama je pa Gemona prav prirasla k srcu. Majhno in prav prisrčno mesto. Pa še kava je po evro, rogljiček tudi. Italija da je draga?!

Več ali manj sva vse pretaknila, potem pa se je bilo treba poslovit. Nazaj sva krenila skoraj po isti poti, nama par stvari ni bilo jasnih.

V Tarcentu mimo Ville Moretti

do razvaline gradu nad mestom.

 

Razgledi so bili enkratni. Predvsem v smer, ki nama ni poznana. Med tiste hribe se bo treba enkrat zapeljati, v tiste malce strme cestice pod Muzce proti Učeji in Reziji. Greben Stola in nato Muzcev sega res daleč, daleč! In vse je tako daleč, odmaknjeno, težko dostopno. Prekrasno!

A za domov še nisva bila, saj so še Udine vmes, ne? Najprej na hrib, jasno.

Takole ti potem mejni kamen premikajo... da ne veš, kje je bila res meja. Kot moj nekdanji sosed, ki je kar naprej premikal mejni kamen, da bi ga "zaščitil" pred škarpo, ki je nato seveda sumljivo rastla v vse smeri...

Udine so bile super, kavico sva si privoščila, ljudi je bilo malo, sonce pa še vedno visoko na nebu. Kam pa zdaj?

Ah, ali nimamo kmalu pohoda na Sabotin? Greva malo pogledat kako in kaj? Preverit poti, se malo spoznat?

Okrog Gorice sva potem malo motovilila, na karto se nama seveda ni dalo pogledat, sva kar mislila, da bova prišla direkt na italijansko pot na Sabotin. K sreči se nama ni izšlo, ker cesta ni odprta in bi itak morala nazaj.

Sva pa zato našla Oslavijo, spet en ogromen spomenik človeški neumnosti. Kako po neumnosti padlim ljudem postaviš betonski kolos in si s tem opereš roke. Žalostno, prekleto žalostno. Seveda nisem zmogel pokukati noter, preveč kosti poje v obtožbi.

Prehod na osimsko cesto sva potem iskala in iskala, seveda ga ni bilo, zato pa je tista cesta tam. Prehod je potem kar precej dlje, pri Humu, a tudi prav, saj je tudi cesta na Sabotin precej daleč, moraš kar lepo do Kojskega in še naprej.

Po tej cesti sva se prvič vozila, k sreči ni bilo prav veliko prometa. Niti ni prav ozka, niti ni strma. Le vleče se kar precej kilometrov.

Pri koči sva ustavila in se z veseljem zapodila ven, vožnje sva počasi imela kar dovolj. Greva hodit, greva na vrh!

Pa ni bilo tako enostavno! Sabotin kot Sabotin, sploh februarja. Dobro naju je napihalo!

Pa se nisva dala. Sva se nastavljala objektivu s Sveto Goro v ozadju. Pa se tudi Sveta Gora ni dala, kakorkoli sva se obrnila, vedno je bila moja betica napoti.

No, pa takole, brez betice.

Potem sva pretaknila še kar dober kos kavern, predorov, lukenj in vsega, kar je pač tam.

Se povzpela še po markirani poti skozi predor, popisala ves odpiralni čas koče na vrhu, se pozanimala o vsem, kar sva mislila, da je potrebno

in se hitro skrila v avto. Kolikor naju je prej tiščalo ven, naju je zdaj tiščalo nazaj noter, v avto. Burja je pač burja in nemogoče je zmagat.

Potem pa je sonce hitro začelo padat, midva pa iz Nove Gorice nisva imela več veliko idej, prej polno glavo vseh vtisov in sva se zapeljala kar lepo proti domu.

S seboj sva prinesla polno vtisov, še več pa idej za naslednjič, kar je včasih kar malce strašljivo. Še enega majcenega potovanja ne zaključiš, pa jih imaš v glavi že za naslednjo stotnijo! In kdo nam bo dal ves ta potreben čas za vse to? Kdo, a?

Ah, se ni za bat. Nekaj idej se bo sigurno uresničilo, nekaj pač ne. S tem se bova ukvarjala, ko bo za to čas.

Ali pa tudi ne.

Tags: , , ,

domači kraji | po svetu

Kam naj greva?

by piskec 17. januar 2018 09:45

Začetki leta so vedno zoprni, sneg je povsod, nama pa se večinoma ne da gazit.

Zato iščeva kake manjše kuclje in kuceljčke, kjer ni preveč snega. Limbarska gora, naprimer, ta je vedno ok.

V snegu pa vidiš, da se nekateri držijo spremenjenih markiranih poti, nekateri pa - seveda - ne. Gredo še vedno tam, kjer so pač navajeni.

Kakšnega hudega mraza ni bilo, sicer pa, ko je sonček, je itak vse super. Razgledi sploh.

Hoje pa ni prav veliko, vsega skupaj je za en sprehod.

Mislim, da sva šla na Limbarski celo na čaj in rum in da tokrat nisva bila deležna kakšne bizarne zgodbe. Kar ok.

Sploh pa razgledi! Že zaradi tega se splača sprehodit gor.

Tags:

domači kraji | hribi

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

  • Kepa (3)
    Vreme je napisal: Eh, v vsakem primeru si boljši od nas ;) [Več]
  • Kepa (3)
    piskec je napisal: Res je, precej kampanjsko tole obdelujem... Namest... [Več]
  • Kepa (3)
    Vreme je napisal: Uf, odkar več ne objavljaš na Facebooku opažam,da ... [Več]
  • Greva oba na sestanek! (2)
    piskec je napisal: Če ne bo sestanke, ne bo vzpodbude! :) [Več]
  • Greva oba na sestanek! (2)
    Helena je napisal: Le zakaj sploh dvom? Tole postaja najina prepoznav... [Več]
Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS