Novembra 2017 je bilo povsem novembersko vreme, nič prav navdušujoče.
Je bilo zato treba izbrat Primorsko, naprimer na Slavniku že dolgo nismo bili! Helena naju je hitro prepričala, prav veliko se upirala tudi nisva. Kaj pa bi se, tam dol bo sigurno bolj toplo!
In je seveda tudi res bilo.
Odločili smo se za bolj nenavadno pot, a zelo pomembno je najt kakšno krožno zadevo, po isti poti nam res ni za hodit.
Začeli smo direkt s parkirišča pod železnico za Prešnico.
Potem pa se pot počasi vzdiguje. Sem in tja kak razgled, ki ga s pridom izkoristimo.
Sami nastopači pred objektivi.
No, eni bolj nastopaški kot drugi.
Ob poti je polno verzov, zanimivo in osvežujoče.
Potem smo pa že v naravnem spomeniku.
Vrh pa tudi ni več daleč. Nam je najbrž lažje, kot kolesarju. Ampak kdo bi vedel, kolesarji so itak norci, a ne?
Na vrhu pa ni bilo prav nič prijetno. Kot vedno je pihalo, sicer ne preveč, a zoprno. November, kaj pa smo pričakovali...
Čeprav prav veliko ljudi nismo niti srečali niti jih ni bilo za videt, pa je bila koča povsem polna! Sploh nismo dobili prostora in tisto pivo smo popili nekje v predverju, kar ni bila najboljša ideja. Je bilo mraz in zoprno, nič kaj prijetno. Zato smo se kar hitro dvignili in se raje šli gret na pot.
To je bilo bolj luštno.
Dol smo šli na Podgorje, se ustavili še v gostilni, ki nas je vse tri gostila dolgo let nazaj! Seveda smo se morali ustavit in nekaj spit. Je pa problem teh primorskih gostiln - povsod je mrzlo, ne znajo in ne znajo zakurit, ko je treba...
Tako smo jo spet hitro podurhali, da nas ne bi zeblo, mimo parkirišča v Podgorju, ki je celo plačljivo.
In naprej ob progi nazaj do izhodišča. Sploh ni bilo prav blizu, a je bilo prav super, nihče se ni pritoževal, luštno je bilo hodit. Pa še z mladcem sva lahko tekmovala, kmalu me bo našibal v vseh možnih disciplinah, zaenkrat se pa še nisem dal. Vsaj na trmi sem še boljši...
In pa vlaaaaaaaaaaak!
Zadovoljstvo? Jasno! Vsekakor tokrat boljše kot sneg in še več mraza!
Helenin 42. pohod pri 50 za 50.
Vpiši se