Evo nas, smo le prišli do hribov.
Žabljak je zanimivo mestece. Pravzaprav je prav škoda, da smo bili tam tako malo časa.
Ampak najprej malo izobraževanja! Zakaj je Žabljak pač Žabljak?
No, zato - original ta prava Žabljaška!
(C) Flori K.J.
Drugače pa ima Žabljak majhen center
ulica, dve, kaj več pa ne. Meni zelo luštno. Kakšen hotel, picerija, trgovina, pekarna, par bifejev, povsod prijazni ljudje...
No... pa hribi v ozadju. Drugega pa sam res ne bi več rabil.
Vse je bolj raztreščeno povsod naokoli. Apartmaji, apartmaji, apartmaji. Povsod jih je dovolj, na celi planoti.
Za vse vrste takihle navdušencev že morajo bit!
A kako zdaj najti kolikor toliko dober apartma v vsej tej poplavi? Smo na balkanu, kjer domišljija nima meja in kjer običajno ni vse tako, kakor se zdi. Vsaj na kakšnem bookingu ne, zato je slepo zaupanje v nekaj, kar je bilo na slikah super naštimano, lahko velika napaka.
Mogoče bo pa najbolje, da si zadeve kar sami ogledamo. Torej se le ustavimo in vidimo, kdo bo najbolj pogumen.
O, ja... še dobro se nismo niti ustavili, je že bil golf zraven nas - "treba li vam soba? Dovolj je, da se samo ustaviš in jih je že par okrog tebe. Potem te vodijo gledat njihove sobe, apartmaje. Parkrat se pač moraš zapeljat naokrog, saj to pride prav, da se malo spoznaš s pokrajino, mestom. Tako nastane taka gps slika.
Super.
Ampak mi smo padli že takoj na drugega - na znanega Mišota. V dveh minutah nas je prepričal, samozavestni leporečnež in evo, smo že peljali za njim v njegov kamp, kjer ima "17 objekata"!
(Najbolj zanimivo od vsega pa mi je dejstvo, da te - potem, ko te nekdo "spelje" v svoj apartma - nihče več ne gnjavi. Vsa dežela točno ve kje si, kaj si, kdo si. Kar malce scary shit.)
Pravzaprav sploh ni bilo nič narobe. Apartma je bil skoraj nov, človek prijazen, sicer preveč zgovoren, kavo in šnops smo dobili, vse je bilo pri roki. Še označene planinske poti brez plačila vstopa v park. Prav nič ni manjkalo.
A nas je vseeno nekaj motilo pa nismo vedeli, kaj. Ker pa so bile ponoči napovedane hude nevihte, smo se lepo sprijaznili z bivališčem in nismo motovilili dalje, kot pač to mi znamo. Saj je bil že večer, jutri je treba v hribe, hribe!!!
S planinskimi in turističnimi kartami Durmitorja je bil sicer še hudir, a to bo prav posebna zgodba.
Skratka, ponoči je sekalo kot za stavo. Toliko, da sem se zbudil in šel zapirat okna in gledat a v tej novo postavljeni hišici kaj pušča. Seveda so vsa okna po policah puščala, itak, oziroma v teh koncih valjda, je pa res, da je tudi zlivalo kot za stavo.
In ko ravno skozi okno gledam ven, kaj se dogaja, se mi prikaže tik pred nosom stvarnik v vsej svoji bleščavi! Je*emti, me je skoraj vrglo po tleh, strela gromska! Še danes se vsi norca iz mene delajo, ampak mene je res skoraj položilo, saj je strela treščila direkt v nasprotno hišo, dvajset metrov stran. In potem me sprašujejo, če sem jo videl in kakšna neki je bila?!
Je*emti še enkrat, bela, slepeča, kakšna pa naj bo? Kot da sem lahko kaj videl? Najprej čista tema, potem čista belina in nato spet čista tema. Jaz pa skoraj na tleh, preplašen ko ovca. No, sem videl, nekaj takega sem videl:
Evo, takole je bilo, samo morda malo bolj slepeče. Je*emti, res.
Najmanj dve uri sem se še premetaval po postelji in štel sekunde od bliska do groma, pa se je vse vrtelo tam naokrog. A bo tega kdaj konc?!
Zjutraj so pogledi tistih štirih turistov, ki so bili po šotorih, povedali svoje. Huh.
No, je pa mojster Mišo zjutraj tudi takoj odkril, kam je treščilo, saj je takoj našel ostanke škatle, ki jo je razneslo daleč naokrog. Naš presnet internet je skurilo! Vsa tista škatla žičk je lepo postala škatla zašmelcanih žičk. Tokrat njegovi samozavesti: "sad ću da zovem, sve će to danas opet raditi!" nekako nismo verjeli. Še dobro, da ni treščilo v elektriko, bi metali stran vse polno e-naprav, ki so se ponoči polnile... Še sreča!
Smo pa Mišotu verjeli, ko nam je svetoval, kam naj gremo. Pa ni bila najboljša izbira, od moje trase bi več odnesli, a kaj, ko pa misliš, da človek pa že ve. Saj najbrž že ve, nima pa enakih interesov kot ti in tu lahko nastane problem.
Je pa bilo vsaj vreme prekrasno! Zjutraj povsem brez oblačka! Olala, mogoče pa kaj bo! Nam bo uspelo?!
Gremo v hribe, končno!
V začetku le gozdovi, gozdovi, vse mokro od nočne nevihte
z zanimivi talnimi smernimi tablami (međed)
kakšnim izvirom,
kar pa je treba sem in tja malo počekirat! Da ne pristanemo kje drugje...
In potem se končno gozd malce zredči, upamo na super razgled
a je nekdo naselil samo meglo po hribih! Aaaaaaargh! Vse tako zgleda, kot da se spušča,
kot da bo samo še slabše in da bo zdaj zdaj začelo deževat. Z otrokoma pa že ne bova bežala tukaj čez hribe... Eh, škoda.
Pogledamo še bivak od daleč
naredimo eno hribovsko skupinsko
in se odpravimo navzdol. Gremo pogledat vsaj Crno jezero!
O, to pa je lepo, kakšno bi šele bilo ob lepšem vremenu! Škoda, škoda, škoda!
(C) Flori K.J.
Zeleno, obdano z gozdovi in visokimi hribi v megli iz katerega odteka voda v dve reki, Pivo in Taro. Fenomen pravzaprav.
Lahko bi se kopali, se vozili s čolni, se... aaahh. Zunaj pa 15 stopinj.
(C) Flori K.J.
In kdo postavlja adrenalinske parke? Sonarodnjaki.
Mi pa se na podlagi Mišove karte trudimo priti nazaj do kampa. Naletimo še na vojnoturistični kompleks Mediteran, ki je vsaj leta 2003 še deloval, zdaj pa je na žalost zapuščen - meni se zdi skrajno zanimiv. Sredi vse te narave, taki luštni bungalovčki!
Vsak ima svoje ime! Upam, da se zmenijo kaj in kako z njimi še preden propadejo!
Še mostiček
jaz pa ves navdušen v napačno smer!
Ohjej. Pa spet naletimo na stotnijo rusov v natikačkih, pravkar prispelih z vročega peska Budve, ob jezeru. Se pa ne damo, gremo mi lepo nazaj po lastnih sledeh in potem le vbodemo pravo smer. Tako pa je, če nisi pozoren!
Pa še gps je crknil nekje pri jezeru. Ga je treba kdaj polnit, ne? Sicer pa kar ok, gps že ve, da ne sme kazat naših blodenj in izgubljanj, ne?
Heh, s prvim dnevom naših hribov torej nismo bili prav nič zadovoljni, Bolje bi bilo, če bi šli tja, kamor sem si sam zamislil, tam nam ne bi bilo treba po isti poti nazaj, bi naredili krožno pot. Po drugi strani pa tudi kdo ve...
Svinjarija je, da je dan iz ure v uro lepši. Zakaj smo že šli dol s hribov, a? Dež? Slabo vreme?
Po drugi strani pa je zato ura šele ena. Gremo najprej jest, kam pa potem? Na jezera?
Na jezera!
Vpiši se