Ker sva šla zadnjič že gledat, sva zato morala še PD peljat, jasno!

Saj s tem, da greš večkrat na isti konec ni nič narobe. Je drug letni čas, drugačno vreme, druge razmere, različna družba. Lepo je videt, kako se narava - in pa tudi sam - spreminja, lepo. Tokrat smo šli sredi avgusta 2017, prekrasno vreme smo imeli, juhej!

Vedno pa je veselje peljat skupino naokrog, čeprav težko in odgovorno, pa je vseeno tudi veselje. Drugače tega ne bi počela, ne?

Kot vedno - nad Ljubeljem se zaženeš v klanec, direkt. Na polno, ha!

Meni se zdi, da trikrat noge prestaviš, pa si že na Zelenici. Mimogrede.

Naslednja stran mi je potem najlepša, skupini je sicer šlo najpočasneje, a se nismo dali, le previdni smo morali bit.

Potem pa spet trikrat in hop, pa smo na Robleku. Kjer je bil poln žur. Jasno, da nas ni prav nič motilo.

Pravzaprav je bil tak žur, da so še iz doline prišli pogledat kar s helikopterjem. Zakaj pa ne? Če ne moreš ali pa če nimaš časa, zakaj pa ne bi prišel s helikopterjem? Sam ne vidim težav v tem, z avti se vozimo prav v vsako luknjo, pač si lahko nekateri privoščijo helikopter, zakaj torej ne? Seveda pa so lahko razlogi takega obiska povsem banalni ali celo sentimentalni - še zadnjič na Roblek? Nismo izvedeli, ker nismo drezali.

Po travah tretje strani nato proti Prevali.

Kjer je vsak, ki je naročil, dobil vprašanje: ŠTRUDELJ ali ŠTRUKELJ?

Po mojem čisto vseeno, oba sta bila približno enako velika in dobra, po čemer so na Prevali tako ali tako poznani.

Za na konec pa še Bornovi tuneli in četrta stran Begunjščice.

Lepo, prekrasno. Če pa pri tem sodeluje še vreme, je pa sploh vse ok.

V dolino, no, na Ljubelj, smo prišli vsi zadovoljni, trajalo pa ni tako malo, smo kar dolgo hodili.

Je pa res, da se v tem krogu kar dolgo zadržuješ na markantnejših točkah - planinskih kočah, ki so tu kar tri. In povsod imajo kaj dobrega, kar moraš probat.

In se potem malo zavleče, ne?

K sreči.

Sem in tja Heleno prepričam, da je kak izlet super tudi za planinsko društvo, ampak, da bi pri tem ostalo in ne bi šla tudi sama pogledat, tega je pa ne morem prepričat. Kar je pravzaprav čisto prav, parkrat naju je to že kar fino rešilo. Stanje poti se spreminja, sam sem pa včasih tudi neroden in zame je vse preveč vse ok. Pa čeprav potem za naše pohodnike ne bi bilo.

V 2016 sem šel krog okoli Begunjščice, ki mi je bil tako všeč, da sem navdušil še Heleno. Ampak je bilo treba it pogledat.

Naprimer konec maja 2017 je bil en tak prav dober dan, ravno pravi za pregled poti, koče že odprte, snega ne več. Pa še zgodaj ni treba vstat, začela nisva pred enajsto! Opa!

Začetni strmini se najbolj upreš tako, da jo hitro premagaš. 

In potem si takoj na Zelenici. Ferati se bova tokrat odpovedala. No, pa tudi kdaj kasneje.

Na Zelenici čaj 1,5 €, kava 1,5 €. Prezgodaj za pivo.

Arso Bober postaja zdaj že kar nekaj časa v pogonu. To so obvezne stvari za slikat!

Potem pa spet kar dober vzpon, kjer sva se spraševala ali ne bo preveč za naše pohodnike.

Svet res zgleda hud, težko prehoden, a je vse super luštno, prehodi super izbrani in nič kaj težki.

Še pri zajli se sprašuješ ali ti je v napoto ali je mogoče bolj za v drugo smer? No, nekaterim bo tule za pomagat, a izpostavljeno ni. Lahko se pa fino pičiš.

Potem si pa že na drugi strani. In če dobro pogledal tjale dol, bi videl pot, po kateri bova šla proti Prevali.

Pri Robleku sva seveda malo počila, se poveselila z dojenčkom, ki je že res čisto mali prišel gor! Vse je kazalo, da mu gorsko okolje paše - dobro ga indoktrinirajo, od začetnih dni.

Ja, ok, tudi na Vrtači cepina še ni odpihnilo. No, tole je pa tako ali tako ena velika šlamparija - tamle gor sploh še nisva bila! Ne, res ne. Ojej, ja.

Na Robleku pivo po 3,5 €, presneto visokogorje.

Ne, ni Golica, so pa ta prave Ključavnice. Ob čisto pravem času, direkt pod Roblekom.

En cel nasad! Helena slika navzgor, jaz pa dol, lenoba.

Tole je pa tisto od prej - če bi bolje pogledal dol, bi videl pot. Kaj pa, če pogledamo gor?

In približamo? O, ja.

Klini! Malo previdnosti bo potrebno, večje nevarnosti pa ne bo. Strmine so sicer kar dobre, skotalit se ni dobro tule dol.

Koča na Prevali, v ozadju se repenči Storžič. Štrukljev tokrat nisva probala, jih bova naslednjič, čez neke tri mesece.

Pa še po prekrasno speljani Bornovi poti nazaj proti Ljubelju. V začetku kot po avtocesti.

Zakaj je treba v predoru vedno, ampak res vedno, slikat? In to vedno, ampak res vedno, tudi objavit? A to je spet ena tistih, ta obveznih? Kar nekaj se jih nabere, kajne?

Oh, spet smo razposajeni, jaz pa najbrž tulim: "drž se, ne se zaje*avat!"

Krog je torej popolnoma isti, kot je bil 2016. Čas pa je malce spremenil, zadnjič sem rabil sam 4:20h, tokrat je bilo to malce... no, pustimo to. Je bila ogledna tura, raziskovanje gostoljubja koč in podobno, ne pa tek okoli hriba.

Kako bo šele s pohodniki! Kar pripravi se na 8 h ali pa še več!

Pravzaprav bi lahko človek tale krog naredil vsako leto enkrat. Štiri povsem razlčine strani gore v enem izletu, za vsako srce nekaj, tu se je res težko izmuznit s tem, da ti ni bilo všeč.

Prekrasno, prekrasno!

S prvega dela Okoli Begunjščice.

Takole gre ta lepa pot po južnih delih Begunjščice preko Rože. Par grap, strme trave, a super lepo urejeno. Res za tekat!

Pri Prevali sem ponovno počil, pivce mi je res zapasalo in ni bilo druge, kot da se ustavim. In spet malo preučujem severno steno Velikega vrha in Hajnževo sedlo.

In strmine Begunjščice. Tule smo enkrat že bili in nadaljevali naravnost navzgor. O, takrat je bilo tudi luštno!

V Julijcih je bilo še kar nekaj snega, Triglav se je malce sramežljivo skrival, se je pa masivna Rjavina zato bolje ponašala s skalovjem.

Za pot proti Ljubelju sem potem raje vprašal, ni mi bilo, da bi končal kje drugje in bi se bil potem moral vračati. Označeno ni, tudi sama pot skozi Bornove tunele do Ljubelja ni markirana. Zakaj ne, je spet eno od vprašanj, ki najbrž terjajo precej zapleten odgovor.

V začetku je pot bolj za avte, kot za kaj drugega!

V nadaljevanju se nato malce zoži, a vseskozi ostaja lepo nadelana, lepo zavarovana, lepo urejena.

Malo pred tuneli se pojavijo celo jeklenice, tule je res kar precej navpično, direkt dol do ceste.

Je pa spet tako lepo vse speljano, da ti kar srček igra. Klopca, potka, strmine, skala, sonček... ah, veselja!

Malce uživanja po potkah visoko nad cesto in dolino in si hitro že pri tunelu. 

Tokrat sem s seboj vzel ta novo lučko. Opa, to pa je bilo razsvetljenje! So me kar oči bolele, tako je svetilo!

Vmes v predoru je celo razgledno okno skozi katerega je obvezno slikanje. Jasno, ne?

Nato pa še malo predora. Brez lučke najbrž ni za it, je vseeno malo predolg in sem in tja malo nizek. Mi je pa nova lučka naredila cel dan v predoru, kakšna sprememba proti moji stari lučki! Zdaj samo še upam, da bodo tudi baterije toliko časa držale...

Takole sem pa v isti sliki slikal še fotoaparat!

Na koncu je izhod malo otežen, sem se moral že dobro pripognit, se je že kak dober meter nasul!

Še par luštnih mest, kjer ni nič hudega, a je vseeno potrebna previdnost. Luštno!

Tu sem potem kar hodil malo sem in malo tja, pa nazaj, pa naprej, tako mi je bilo vse všeč in kar nisem hotel, da se pot neha.

Še zadnji pogled na steno, ki nas čaka. Saj sploh ni tako strma, navpična, ne?

Lepote prečne poti se potem končajo in nekaj časa hodiš ob ograji. Potrgani ograji. Najbrž služi oziroma je služila varovanju pred plazovi, kamenjem ipd. No, zdaj ne varuje več prav veliko, ker je prav več veliko ni več.

Ha, sem že nazaj, naredil cel krog in celo nisem čisto sam, še en avto se je sparkiral tamle, juhuuhuu!

Super luštni krog je to. Se kar čudim, da ga nisem že večkrat obrnil. Pa planinskih domov je vmes kolikor češ, tudi če se ti ne da preveč hodit, bo vsaj več za počit. 

4:20h z vsemi kočami vred.

Na koncu sem bil kar ponosen, da tudi sam kaj novega odkrijem. Ker pri tem sem eno malo zajca, ko sem sam, si vedno najdem poti po katerih sem že hodil. 

Zdaj moram pa samo še Heleno semle spravit. Najbrž drugo pomlad, ko ne bo več snega, letos smo že prepozni...

Nekje sredi junija je bilo, že nekaj časa nisem nikamor šel in sitnoba je zrasla že čez vse mogoče meje. 

Takrat je potem čas, da mi doma pokažejo vrata in me dobesedno vržejo ven: "prid nazaj, ko boš vodo zamenjal!"

Saj se ne pritožujem, človek v začetku vedno rabi nekaj spodbude, pa kakršnakoli že bila. Saj potem je takoj bolje, že za prvim vogalom je super, kako pa bi drugače sploh lahko bilo?!

Dan ni bil prav prijeten, a se začuda nisem sekiral, me je kar gnalo ven, navzgor, proti hribom! Juhej, prihajam!

Odločil sem se za en krog okoli Begunjščice, nekaj poti sem že obredel, celega kroga pa še ne. Za čisto na vrh ni niti vreme kazalo, za en krog pa bi moralo zdržat. Pa še malce kasneje sem krenil, kot je že v navadi, da bi dobil še lepše vreme. 

Do Ljubelja se z naših koncev z avtom vleče, ampak kam se mi pa ne vleče? Že do Kamniške Bistrice se mi zdi vožnje preveč, kje so potem še kaki Julijci, eh. No, do Ljubelja sem zdržal, sem vedel, da bom šel v naslednjih mesecih še kdaj, pa se je bilo treba razgledat.

Sredi tedna je bilo vse izumrto, začelo pa se z vremenom ni najbolje. Bo začelo pršet ali kaj?

Večinoma sem itak gledal v nasprotno stran doline, tja proti Velikem vrhu v Košuti, kamor smo bili namenjeni čez kak teden, dva. Je še kaj snega? Kakšna stena neki je to? Kje je to Hajnževo sedlo? In kako dolgo se bo vlekla dolina? Hm, ja, kar precej...

Greben nad Ljubeljem obljublja marsikaj, res je sramota, da tule nisem hodil vsaj že 40 let. Se pa spomnim še "Stoj! Ko ide?" jugoslovanskih vojakov in kako smo vedno kazali maloobmejne izkaznice, ko nas je Oče vodil po teh koncih.

Vsekakor bi morala enkrat še s Heleno tale greben obnovit. Zgleda super.

Pri Koči Vrtača je bilo vreme že bolj ok, še sončka sem našel sem in tja. Sem že vedel, da mi bo še vroče!

Dom na Zelenici sem le pozdravil v mimohodu, prekmalu je bil, da bi se bil že ustavil. 

Mimo ARSO projekta bober in avtomatske postaje seveda ni šlo kar tako. Vsaj poslikal sem jo, junija je bila še v delu, zdaj pa že oddaja.

Glavni vrhovi so bili sicer še v oblakih, a vse skupaj je dajalo nek občutek, da se zadeva izboljšuje. Stol in Vrtača.

Poglej, poglej, precej daleč spodaj si, si človek niti ne bi mislil, da je tako daleč. O, kdaj smo bili pri Domu pri izviru Završnice, saj je že dolgih sedem let!

Potem me je pot malo skrbela. Zakaj? Ker jo je nekdo označil za zahtevno, če že ne drugega. Opisana so tudi prečenja in par jeklenic. Kdo ve, kakšno je v resnici, tukajle čez še nisem šel. Zato previdno in počasi.

Še čez ta velik plaz (Smokuški?) in potem tam daleč v steno? Opa, zgleda kar strašno!

No, vse skupaj je tako, kot vedno - velik okrog ampak notri nič. Pot je super lepo speljana, nič izpostavljena, tole je pa bila edina krpa snega, ki sem jo našel. Ko je grapica zalita je najbrž zoprno, Smokuš express, takole pa res ni hudega.

Pogled nazaj na prav lepo speljano pot, ki je sicer sploh ni malo, je kar nekaj za stopit tule prek zahodnega konca.

Pri prvih jeklenicah sem potem razmišljal, čemu so sploh tukaj. In vedno, ko si ne znam razložit, si rečem: "ziher pridejo prav v snegu!". Kdo bi ga vedel, ne?

Pa še ena jeklenica me je čakala tik pred dostopom na greben. Tudi tu si nisem znal razložit varovanja. Nič bolj izpostavljenega, nič bolj nevarnega. Torej spet sneg?

Ja, od Zelenice do grebena ni čisto blizu, vsekakor je več, kot sem si predstavljal, je pa tudi lepše kot prej do Zelenice.

Na drugi strani pa pogled v dolino. Zaradi vremena ne najlepši pogled, a Bled se mora slikat na vsak način, pa če fotka uspe ali pa ne.

Na Robleku sem se pa le ustavil, nekaj spil, malo počil. Zunaj je pihalo in sem se raje grel znotraj koče.

A kmalu je bilo treba it naprej, volja je pa tudi še bila. Seveda me je spet skrbelo prečenje. Zakaj? Ker me pač nekaj mora vedno skrbet, vsaj glede poti. Kam bi pa prišli, če me ne bi skrbelo... 

Pa itak nimaš časa, da bi te kaj skrbelo, ker je po poti polno zanimivih stvari, rudniki mangana, naprimer. Da sploh zveš kaj in čemu mangan, čeprav ti najbrž še dolgo potem ni povsem jasno.

Kake strmine neki! Ok, saj so strme trave, a je pot tako lepo urejena, da je kar za tekat!

Pred Ro��o pa še zlato, kaj pa drugega! Iskal ga nisem, sem jo mahnil kar naprej, Prevala je že čakala za ovinkom.

Fotoaparat imam skoraj vedno s seboj, a večinoma ne slikam prav pogosto. Tokrat je bilo drugače, slikal sem kar naprej. Že v začetku je kar naprej škljocalo, kaj šele proti koncu! Pa ta ovinek, pa tisti ovinek, pa tole skalo, pa tisti hrib - vse sem poslikal. Vse, kar se je dalo! Zato tudi toliko slik in zato sem moral tudi zgodbo razdelit v dva dela. Preveč slik.

Je pač včasih človeku luštno pritiskat na sprožilec!

Naprej na okoli Begunjščice II. del!