Zakaj bi bilo letos kaj drugače kot druga leta?

Spet sem se presenetil, da smo že konec avgusta in da je eno leto spet mimo!

Vse najboljše Podkleteno Nebo!

Po desetem letu človek neha štet, prispevke in slike, vsega je veliko, dovolj, preveč.

Tako ali tako nihče nima več niti časa niti volje, da bi karkoli bral. Sam pa še vedno rad kaj spišem, napišem. Po vseh teh letih lahko tudi zatrdim, da najbrž ne zato, ker bi me veliko brali.

Najbrž bolj iz trme.

Zato še vedno slik ne olepšavam niti ne režem. Življenje je lepo tudi v samih osnovah, brez posredovanja, ne samo v izrezih.

Na Poti od Sebe in Nazaj sem še vedno Nekje Vmes, kar mi - kot vedno - povzroča take in drugačne težave, a se človek na njih pač privadi. Zato pa se je nemogoče odvaditi besed in nekaterih zvez: "pravzaprav", "a vendar", "toda", "vseeno pa", "po drugi strani".

Za Smisel je težko upoštevat le eno plat, le eno smer, le en pol, svet je v barvah, zato čutim, da imajo (preveč) trdna stališča vedno majave temelje.

Dvanajst let, a?

No, ja, vsekakor Se Ni Za Bat.

Tale obletnica me prav vsako leto preseneti. 

K sreči drugih obletnic ne pozabljam, tale je pa res malce zakleta, vedno se je spomnim kak teden, dva kasneje.

A nič hudega, enajstka ni tako pomembna, kot je bila lanska, desetka.

Vse najboljše Podkleteno nebo!

Še vedno brez večjih sprememb, Nekje Vmes, na poti od Sebe in Nazaj. Kot sem nekoč davno zastavil in se temu ne odpovem. Zgodba je še vedno ista, oblika in vsebina pa se seveda prilagajata.

Še vedno smo precej v hribih, to je tudi glavna tema. Še vedno skušam kaj povedat, a se mi zdi, da mi vedno večkrat ne uspe. Lahkih tem ni več, kompleksnost pa je težko zaobjet. Včasih bi rad pisal kaj bolj resnega, a mi ne gre, kriva pa sta ravno oba moja Nekje Vmes in od Sebe in Nazaj. Na tem bi moral resno vadit. 

Zaenkrat je način pač takšen, kot je. Oseben, dokumentaren, zgodba.

Seveda pa je vsaka malce daljša zgodba za današnje občinstvo predvsem tl;dr, kar pa me pravzaprav ne moti. V tolikih letih sem se pa že lahko sprijaznil, kajne?

Kako pa kaže naprej? Število prispevkov se je ustalilo, število slik pa skokovito raste. Slik ne olepšavam, ne režem, posebno ne izbiram, so, kakršne so. Zgodbe naj bi govorile zase.

Torej: Se Ni Za Bat.

Tokrat s klicajem!

Deset let morda zdaj najprej v spomin, potem pa še v opomin.

Zdržal sem celo dolgo desetletje. Že samo to mi je v veselje. Kaj so šele vse zgodbe, sicer jih je vedno manj, a zato so vedno daljše, z vedno več slikami!

Podkleteno Nebo je še vedno Nekje Tam Vmes, na Poti od Sebe in Nazaj. Desetletje dolgo popotovanje in nič ne kaže, da se bo kmalu končalo. Saj se tudi ne more, ko pa ni začetka, ne konca, le vmesne pozicije lastnih razmišljanj nekje na osamljenih poteh okoliškega hribovja.

Vse najboljše!

Statistika še vedno temelji na Radotovih številkah: 1696 + letos 64 = 1760 prispevkov, slik pa krepko čez... hmm, ko sem našel pravilen folder, kamor se shranjujejo slike, jih je še mnogo več, kot sem si predstavljal: natanko 6493. Ali pa to ni tako natanko, kdo ve, kje se skriva še kak folder... O obisku pa ne smem, saj vemo, pod pet je treba anonimizirat, drugače so posamezniki določljivi.

Skratka, slik in prispevkov je veliko. To je to.

Še posebno, če bi k blogu priklopil še vse najine slike Dogodivščin v času - moje in Helenine. Huh, to pa je že kar zbirka!

Za desetletno nagrado sem si podaril večje slike na blogu, grem od 448 na 640 pik, to je kar 43% povečanje! Nekaj časa bo že zdržalo, kakih deset let. Dolgotrajne stvari pač morajo biti malo konzervativne v svoji formi. 

Bistvo ostaja isto, skozi lastna opažanja skušam kaj povedat, kar mi sem in tja morda uspe, večkrat pa ne. Nekaterim kaj pove, nekaterim ne, tako nekako se mi dogaja tudi skozi življenje. Ni pomembno komu, za kaj in zakaj pišem, bolj je pomembno, da pišem. Vsaj prvo desetletje je bilo tako. 

Začel sem namreč pisat s tole sliko

in pripisom: Če tega ne bi pisal, bi najbrž drugim bolj težil.

Kaj pa prinese drugo desetletje? Nimam pojma. Vem le to, da bo spet presneto zanimivo!

Se Ni Za Bat.

17.8.2004 - 17.8.2011

Že na marsikater rojstni dan sem pozabil... 

U, ja... skozi smo dali tudi nekaj zelo nerodnih situacij... Brrr!

Ampak, da bi pa pozabil na nekaj svojega, na (skoraj) lastni rojstni dan? Še vedno sem čakal vsaj par dni in pripravljal zapis, kako bom obeležil prehod v naslednje leto pisanja. Tokrat pa nič!

Na sedem let pisanja tegale bloga sem se spomnil sicer v prekrasnem dnevu, a kar tako, nekje sredi neke strmine, brez večjega pomena, brez kakšnega posebnega vzroka.

Kar tam, sredi drsečega listja in spotikljivega kamenja. Dvajset dni prepozno.

Brez veze.

Kaj češ potem praznovat, če ti gre vse to takole mimo, mimogrede?

Pa sedem let gor ali pa sedem let dol. Še računat se mi ne da, koliko je to zapisov, najbrž veliko. Po neki statistiki jih je vsaj 1612.

Madonca, veliko! O slikah ne bom niti govoril, saj jih je vedno več.

Vseeno pa si lahko čestitam. Vsaj. Za sedem let. Vse najboljše Podkleteno Nebo, še dolgo boš hodil Sem in Tja. 

Se ni za Bat.